Category Archive

Recimo, da se je vse začelo z incidentom na ad-hoc kontrolni točki nekje na nemirnem severu Malija. V njem je bil poškodovan francoski državljan Jean-Marc Gadoullet, za nekatere tudi »Inženir«. Bivši uslužbenec tajne službe DGSE s činom polkovnika je s terenskim vozilom ilegalno vstopil v deželo, verjetno čez nebranjeno severno mejo. V spremstvu izvoljenega malijskega funkcionarja (sic!) se je vešče izogibal kontrolam, dokler ni naletel na eno, ki je ni bilo na njegovem zemljevidu. Dodal je plin in pridelal kroglo v rame. Francoska vlada je ranjenca urgentno repatriirala. Kljub temu, da že dolgo ni več delal zanjo. Februarja 2008 se je bil namreč v Čadu preveč vpletel v izginotje prominentnega opozicijskega voditelja Ibni Oumar Mahamat Saleha. Takim se tudi pri državotvornih špicljih hitro reče adijo.

Inženir je po nečastni odpustitvi služboval kot strokovnjak za varnost pri različnih multinacionalkah ali pri nekaterih manj znanih državnikih manj razvitih držav. Kjer se je pač ponudila priložnost. Med ostalim ga je najel konglomerat Vinci, lastnik koncerna Areva, ki je solastnik rudnika urana v Arlitu, Niger. (To je tam, kjer naj bi po izsledkih Tonya Blaira in Busha ml. iraški samodržec Sadam Hussein kupoval rezervne dele za atomsko bombo.) Pred skoraj letom dni je bilo iz tega rudnika ugrabljenih sedem Arevinih uslužbencev. Trije so medtem na prostosti. Osvoboditev ostalih štirih naj bi pomagal izposlovati Inženir. Gnan od nevidne pesti prostega trga, ki kar sam sebe avtoregulira, je Inženir razvil nove, inovativne poslovne metode. Barantal je na vse strani, z vsemi vpletenimi. In si od vseh obetal ustrezno nagrado. Verjetno je bil prav on tisti, ki je običajno odkupnino petih milijonov evrov na ugrabljenega belca v Arevinem primeru zvišal na nezaslišanih devetdeset milijonov po glavi. Inženir Jean-Marc še ni zaključil svojega verjetno ne preveč prijetnega repatriacijskega leta, ko je v Maliju sedem do zob oboroženih možakov vdrlo v hotel v mestecu Hombori, kakih petsto kilometrov jugozahodno od kraja Inženirjevega incidenta in ugrabilo dva belca. Ta naj bi po prvih poročilih bila odposlanca Svetovne banke, nato geologa v službi južnoafriške cementarne, in slednjič plačanca Phillipe Verdon in Serge Lazarevic. Prvi je zaslovel leta 2003, ko je bil po spodletelem državnem udaru aretiran na Komorih. Njegov mentor in sodelavec je bil morda najslavnejši freelance plačanec vseh časov – s slovenskemu bralstvu stripovsko duhovitim imenom Bob Denard (zadnji »d« se ne izgovori) – kreator dolge serije mrakobnih prevratov in intervencij v Afriki. Drugi, Serge Lazarevic, kajpak strokovnjak za varnost in varovanje in lastnik ustrezne francoske agencije, je iskan v zvezi z nerazjasnjenimi kriminalnimi dejanji na Kosovo in med ostalim znan kot arhitekt osebne straže bivšega zairskega diktatorja Mobutu Sese Sekoja. Verdon in Lazarevic sta se komajda dobro namestila v neupadljivem hotelčku, ko so ju že ugrabili. Izjemen tajming in prvič, da se je kaj takega pripetilo južno od reke Niger. Zares zanimivo postane, ko se izkaže, da so vsi trije liki stari znanci in poklicni partnerji. Ljudje mnogih identitet in poklicev, odvisno od smeri toka denarja. Nekoč v službi države, danes privatizirani. Enkrat prijatelji, drugič tekmeci, na vedno bolj konkurenčnem tržišču z belim blagom.

Saharska prostranstva niso ravno prijazna do mladih iskalcev zaposlitve. Trgovina in kontrabant sta tu od nekdaj prekrivajoča se pojma. In trgovina z ljudmi je od nekdaj njun sestavni del. Včasih bolj, včasih manj. Poklic ugrabitelja prav gotovo ni lahek. Kot prvo je treba imeti nezanemarljiv začetni kapital. V gotovini. Religiji pohlepa v brk bi bankirji le stežka odobrili kredit v take namene. Potem je treba biti vrhunsko informiran, logistično superioren, vsaj malo poliglot in politik, poznavalec zahodnjaških mentalitet in pravil igre. In predvsem neskončno potrpežljiv. Od ugrabitve do izplačila odkupnine mimogrede preteče leto in več. Ali se zavedamo koliko v tem času poje in popije en sam tak bledoličnik? Pri čemer je sprotni šoping prej kot skok na brezplačni avtobus nakupovalnega središča za vogalom, odprava z elementi Mate Hari in Marca Pola. Da stalnih kapric ter zdravstvenih in psihičnih problemov niti ne omenjamo. In potem so tu zgoraj omenjeni, z vsemi žavbami namazani liki, ki med sabo in proti vsem drugim tekmujejo, kdo bo tisti, ki bo bratsko povezal vse niti in pobral mastno provizijo za uspešen finale ugrabitvene drame. Brez njih se ustavi vse. Vidimo jih lahko kot recimo trgovca na liniji proizvajalec – konzument. Najboljši sosed, morda Lidl in potem se naenkrat pojavijo še Hofer, analogni Amazon, Google in kar je še take solate. Nastane zmešnjava, ki se vsem, razen žrtvam, zdi morda hecna. Kot vedno pa je glavni problem vsakega poštenega ugrabitelja pomanjkljiv šolski sistem. Kod naj nadebudni podjetnik osvoji ustrezno znanje? Šol ni, privatnim pedagogom ne kaže zaupati. Edina možnost je torej trnova pot samostojnega podjetnika. Self-made man. Kdo ve, če si zares priden, morda nekega dne postaneš saharski Warren Buffet. Prav, a preden se vržeš v posel, moraš med ostalim ugotoviti, koliko je tvoja bodoča roba sploh vredna. Tu nam na pomoč priskoči alžirska raziskovalna novinarka Salma Tlemcen, ki že od nerodnih začetkov leta 2003 spremlja razvoj te nove storitvene panoge. Torej: belec v neobdelanem stanju je vreden cca. 45.000 evrov. Črnec, nasprotno, je vreden zgolj dva do tri tisoč enot iste monete. Res je, da so stroški manipuliranja z njim bistveno nižji, da je neprimerno bolj kooperativen, ko pahnjen v usodno določitev potrpežljivo niza etape na poti v obljubljeno deželo. Medtem ko je belec sam od sebe in nepovabljen prišel, zdaj se pa nekaj upira. Kot recimo 58 letni Berlinčan, Martin Eugen A., ki se je v najbolj nemogočem trenutku, znašel na najslabšem možnem mestu, se odločil za boj in pustil življenje. Timbuktu, mitično subsaharsko trgovsko in univerzitetno središče, ki že stoletja nezadržno privlači bele avanturiste, čeprav tam dokazano nič ni, je bil zanj usoden.

Dan po zajetju plačanskega dueta v Homboriju so sredi belega dne, neposredno po glavni petkovi molitvi, štirje zakriti možaki v razmahani toyoti parkirali pred portonom hotelčka Alafia na severozadnem robu mesta. Šofer in stražar sta ostala pred vrati, ostala dvojica je hušknila v notranjost. Potencialni plen je bila pisana združba popotnikov: nizozemski par s toyoto, Šved in Južnoafričan z dvojnim državljanstvom na motorjih in Nemec na javnih prevoznih sredstvih. Tandem je pokasirati tri turiste, ki jim v ameriškem slogu zvezal roke z vezicami in jih kot živino zadegal v avto. Žena nizozemskega popotnika, ki je ravno nekaj prekladala v džipu, jih ni pretirano intrigirala. Z ženskami so v tem poslu same težave. Ob odhodu je četverica spazila še nesrečnega Martina, ki je ravno tisti hip kot kvazi bakšiš zakoračil iz sosednje trgovinice. Martin je bil gluh na bakšiš uho, na silo je celo odgovoril s protisilo in dobil strel v glavo. Če bi kupil še en prstan, verižico, karkoli, bi bili njegovi možgani namesto na fasadi hotela še vedno njegovi. Brutalni profesionalci so z nekaj streli napisali svoj testament: mi tu nismo zaradi zabave, temveč zaradi posla. Po vsemu sodeč derivati sanjske demokratizacije Libije,in hkrati gojenci kakega zahodnjaškega profesorja smrti, so se nato flegmatično odpeljali do sipin, ki se začnejo nekaj sto metrov naprej in izginili v smeri sever-severozahod. Prvi zaselek, ki zasluži lastno ime, je od tam tisoč dvesto kilometrov zračne linije daleč. In potem vse tiho je bilo. Vojska se je zganila štiri ure kasneje. Ob plači sto dvajset evrov na mesec in kakih šestih lačnih otrocih doma je to nekako razumljivo.

Za puščavo, ki je kljub svoji velikosti kot vas in v kateri vsak trač živi sedem paralelnih življenj, kaj šele taka bomba nikoli prej videnih dogodkov, je to hud zalogaj. Premlevamo ga daleč proč, na varnem. Dva neonomadska para, ki sta se med vijuganjem po črnem kontinentu srečala ravno tu in ne kje drugje. Na robu mesta, kjer gsm modem za rep lovi povezavo s svetovnim spletom, sestavljamo drobce mnogokrat kontradiktornih informacij v sliko, ki naj da nek smisel in red. Ugotovimo, da je s poplavo plačancev vseh barv in odkar ima takorekoč vsak pastir thurayin satelitski telefon v Sahari postalo nekako, hm,vroče. In da je hotelček Alafia, ko končno pridetektiramo do njegovega pravega naziva, ki je danes v lasti nekih, hm, Britancev, v prejšnjem življenju in pod drugim imenom pa je bil popularen lokal v lasti Švicarjev ali morda Italijanov, prav tista ustanova, v kateri smo v razmaku nekaj dni konec letošnjega avgusta, hm, nočili tudi sami.

»Kako naj se obnašamo v bodoče, glede na to, da nas domov kljub temu ne vleče?« ugibamo tu, kjer se na videz vé, kdo pije in kdo plača. V resnici je tu doma čisto druge vrste teror. Tu je Zahodna Sahara, za Maročane preprosto Sahara, ali še preprosteje le grand sud. Veliki jug, zadnja afriška kolonija, ki je mimo mednarodno sprejetih pravil pripojena maroški kraljevini. Že skoraj štiri desetletja. Večina avtohtonih Saharcev, ki se je pred kombinirano vojaško-civilno poplavo s severa (spredaj je marširalo 350 tisoč kolonov, za njimi pa kraljeva armada, in temu se je potem reklo Zeleni marš) umaknila v begunska taborišča v okolici alžirskega mesta Tindouf, je še vedno tam. Skoraj štiri desetletja. In ves ta čas se Zahodno Saharo, kot nekoč divji Zahod, pleni na vseh koncih in krajih. Dokler si tu ponižen in nem, je vse v redu. V trenutku, ko migneš v prepovedani, čeprav nikjer zapisani, smeri, je oblast neusmiljena. In šizoidna. Tiste maloštevilne Saharce, ki niso uspeli ali pa niso hoteli pobegniti (in ki so se vtem številčno pošteno okrepili), drži pod kontrolo golo nasilje – palica. Maroškim kolonom sta na voljo korenček IN palica: davčne olajšave, subvencije in mikro krediti, potunkani v ocet domovinsko-nacionalističnih mitov. Ki so tu otipljiva realnost. Poleg vsakodnevnih bolj ali manj subtilnih šikan, vsake toliko izbruhne nasilje večjih razsežnosti. A ker ima maroški aparat poleg analognega, kar dobro poštimano tudi spletno nasilje, novice le redko prodrejo v komatozno zavest zunanjega sveta. V zadnjem letu je Zahodna Sahara doživela tri večje erupcije nasilja. Najprej novembra lani ob nasilni izpraznitvi protestnega taborišča Gdim Izik vzhodno od glavnega mesta Laayoune. Indignirani, vsega siti Saharci so pobrali svoje hajme in množično zapustili mesto. Dvajset kilometrov vzhodno so postavili gandijevski tabor, ki je hitro narastel v ogromno šotorišče. To je kak mesec kljubovalo nasilju in provokacijam, dokler ni prihrumel plimni val organov prisile z vodnimi topovi, ki so protestnike odplaknili s curki vrele (!) vode. Komur je uspelo, se je rešil nazaj v mesto, ki je ostalo brez obrambe in zaščite. Bilanca: med dvanajst in trideset mrtvih, neznano število ranjenih in izginulih in kup zdemoliranih administrativnih poslopij. Potem je konec februarja letos na zadnji dan kraljevega festivala v Dakhli, katerega namen je poudarjanje maroške identitete tega od Špancev zgrajenega mesta, kolonska drhal vdrla v bližnjo staro saharsko četrt in si neovirana privoščila celonočno orgijo nasilja. Oblast je posredovala šele naslednjega dne, ko so koloni že mirno spali. Osem mrtvih, požgane hiše, neznano število ranjenih in izginulih. Konec letošnjega septembra je takisto v Dakhli prišlo do prave vojne med koloni in domačini, ki so jo slednji kljub številčni podrejenosti pričakali bistveno bolje pripravljeni. Ob tej priložnosti je oblast povsem izgubila kontrolo. Dva dni je v mestu vladal popoln kaos. Glavna bitka se je odvijala na na ogromnem praznem arealu, ki načeloma služi raznim paradam in podobnim burleskam in ki mesto v grobem deli na maroški in saharski del. Slike kot iz neke druge epohe, kaj vem, Huni proti Gotom, kaj takega. Bilanca: 43 mrtvih, 160 izginulih, goreče hiše in avtomobili, neznano število ranjenih. Točne številke je skoraj nemogoče preveriti. Pregledujem fotografije znanca, ki že nekaj let živi tukaj. Posebej ena, posneta dan po februarskem pogromu, zadane v srce: strnjena stotinja maroških vojakov, oblečena v pisano paleto uniform, s puškami z nasajenimi bajoneti v rokah in z nekakšnimi belimi palicami ali kaj, na licih in čelih velik vprašaj, galopira v neznano. Pred njimi ostanki uničenega avtomobila, šprint mladeniča v beli jakni in spačeno lice moža srednjih let, baje prodajalca zelenjave. Nihče ni plačan in vse je več kot le strah. Novinarje, ki so bili povabljeni poročati o krasnem darilu maroškega kralja, torej o festivalu Dakhla, so takoj po izbruhu nasilja hermetično zaprli v hotel Sahara Regency, ki je pravzaprav čisto blizu prizorišča spopadov. Naslednjega jutra ob osmih, je bila vsa poročevalska ekipa zbobnana v džipe in na hitro odpeljana na idilično plažo daleč ven iz mesta, kjer se je sedma sila lahko zakopala v ostrige, šampanjec in kokain, ki je bil pravzaprav namenjen posebnim gostom. Medtem ko sta jim unplugged godla Alpha Blondie in Johhny Clegg, glasbenika, ki za primeren honorar na vsa usta prepevata o krivicah po svetu. Od takrat sta minila dobra dva meseca. Vojska, ki je tretjega dne civilne vojne le pokukala na plano, počasi mezi nazaj v kasarne. Kruh je še vedno subvencioniran. Zviti peki mu dodajajo sladkor, da nam bolj tekne. Tako. Kot številni francoski penzionisti v svojih snežno belih mobilnih hladilnikih, ki hladnokrvno sončijo svoje porozne kosti, se tudi mi, silni afriški avanturisti, tu počutimo varne.

Da temu ne bo več dolgo tako, nam je jasno.