Ambara ima frizersko-lepotni salon. Stara je komaj enaindvajset let, a je samostojna, neodvisna in suverena. Ima fanta, s katerim se bo kmalu poročila, če ga ne bo biksal. Je priseljenka z juga in huda izjema v praktično vsem. Sama je recimo prišla do kapitala za frizerski salon. S spretnim trgovanjem. Nekaj malega je primaknil tudi oče, ki njenega življenjskega sloga sicer ne odobrava. Ambari je pa tako edino v redu. Rada ima rap in svobodo. Zaposleni ima dve pomočnici. Plačati ju ne more predobro, a vseeno raje delata, kot da bi ždeli doma ali možu prali perilo.

Ambarin tempelj lepote je tudi družabni prostor, nekakšna javna dnevna soba, v kateri se srečujejo punce podobnih nazorov. Tudi fantom vstop ni prepovedan. Če se znajo obnašati. V njenem salonu se posluša moderno glasbo, poplesuje in klepeta, srka kavo ali čaj, kajenje in pitje alkohola pa nista zaželena. Vzdušje je sproščeno, ni pa pobalinsko ali razvratno. Ambara ve, kje je meja. Tudi zato je občasno neodobravanje mimoidočih starejših ali starokopitnih sodržavljanov ne moti. Življenje gre dalje, le zakaj bi si zobe drgnili z vejicami miswaka, kot je to počel profet, ko pa imamo danes zobne ščetke in paste? Prav čudovito pa je, da k njej ne zahajajo policaji in drugi organi prisile, ki poslovne subjekte domišljije polno terjajo za specialne dajatve in takse. Pri njej se nekako ne znajdejo. Kaj naj, nadlegujejo mlado dekle? Ambara je nehote skreirala borzo za brezplačno izmenjavo izkušenj. Šolo življenja brez knjig in prfoksov. Njena prijateljica Dina recimo je bila poročena s Francozom, pa ni funkcioniralo. V Agadezu je bil šarmanten in dober, ko pa sta šla v Francijo, se je začel obnašati popolnoma nesprejemljivo. Če bo našla še enega ženina iz Evrope, ne bo več igrala lepe pupe, temveč bo poskrbela sama zase, potovala bo in spoznavala Evropo natanko tako, kot belci spoznavajo Afriko.

Hamu

Hamu je močan moški z ekspanzivno, socialno inteligentno osebnostjo. Ima tako pamet kot srečo. Že skoraj petindvajset let dela v rudniku urana v Arlitu. Najprej je bil manualec, zatem dolgo operater ogromnega bagra, ki z lica Zemlje strga uranovo rudo, da bi ga za marljivost slednjič nagradili s pozicijo strokovnjaka za varnost pri delu. Napredovanje je Hamuju podarilo pogled na svet skozi monokel privilegiranca. Zato je trajalo, preden je opazil bizaren fakt, da ima mestece Arlit kar tri bolnišnice, medtem ko celotni sever Nigra nima niti ene. Razen onih treh v Arlitu. Pa da ima nekam veliko nosečnic ogromne trebuhe, rodijo pa male miške od otročičkov. Če sploh, ker se prenekateri porod konča z odkimavanjem in s tihim jokom. In da imajo moški množično težave s pljuči, kljub temu, da kadilcev ni ravno veliko. Zlagoma je spoznal, da za razliko od podobnih rudnikov drugod, v Arlitu ni zaščitnih sredstev in da rudarji nekontrolirano odnašajo odsluženo opremo: cevi, tramove, deske, ponjave … in z njimi obnavljajo svoja bivališča.Potem jim obvezno tuširanje po koncu šihta seveda ne koristi kaj dosti, kot ne bi koristilo okoliškim nomadom, katerih črede se pasejo na fini plasti radioaktivnega prahu. Hamuja je ožarčil žarek spoznanja, da na rudarje, njihove družine, prebivalce širše okolice Arlita in sploh vse, ki živijo ob dva tisoč kilometrov dolgi cesti, po kateri odprti tovornjaki noč in dan vozijo rudo v pristanišče, preži ogromno nevarnosti. Seveda, lahko bi pustil službo, a v Nigru se človek ne odpove dobro plačani službi, ker je to potem zadnja, ki jo je imel. Še posebej, ker je v rojstnem kraju, v idilični oazi Auderas, s prihranki postopno usposabljal bio vrtnarijo in kamp za turiste. Hamu se je spopadel z absurdno zamršenimi vozli birokracije in ustanovil nevladno organizacijo za varovanje naravnega in kulturnega habitata. Na obisk je povabil znano francosko NVO, ki širom sveta spremlja radioaktivno problematiko. Minilo je leto, preden je ekipa ekspertov dospela v Niger, in potem so jim oblasti že na letališču Niamey zaplenile vse aparature. Kljub temu je bilo z ročnimi geigerjevimi števci in s prostim očesom ugotovljeno, da je stanje mnogo hujše od Hamujevih sumničenj. Nivoji radiacije so alarmantni.

Jasno je postalo, da je smisel arlitskih bolnišnic kamuflaža obstranskih žrtev pridelave rumene pogače. In da je TREBA spregovoriti o radioaktivnosti, še posebej zato, ker ogromna večina prizadetega prebivalstva ne razume nevidnih nevarnosti. To so ugotovili eksperti, a spremembe nobene. Razen morda, da je Hamu misteriozno izginil z urnikov delovnih izmen. Njegovo ime je enostavno izpuhtelo, čeprav plačo še vedno dobiva. In to je Hamu danes: zaposlen, a brez dela. In malo sit. Danes Hamu razmišlja, kako bi k sodelovanju pritegnil kako bolj prizemljeno NVO. Da bi lahko v miru dokončal projekt vrtnarije in kampa in se preselil nazaj na deželo.

 Prva je vseeno družina.

Huja živi v idilični vasici Iferouane. Visoko na severu, v osrčju Sahare, daleč od šmorna politike in ekonomije. Kar ne pomeni, da mu dolga senca progresa tuintam ne prisoli zvonke zaušnice. Vasica je skrita v grandioznih granitnih oblinah pogorja Air, leži dovolj visoko, da je vročina tudi poleti še znosna, ima dovolj vode, dobro zemljo in leži daleč proč od švercerskih poti. Ljudje so mili, gradijo mične hiše iz blata in slame in dobro obvladajo skrivnosti vrtnarstva, vključno z nevarnostmi, ki jih prinašajo gensko modificirana semena. Iferouane ima vse elemente raja na zemlji. Huja je v mladih letih spremljal očeta, ki je bil priznan madugu, vodič karavan. Dokler se približno s prihodom belcev niso dramatično spremenile podnebne razmere in je bilo potrebno redefinirati osnove preživetja, so karavane pomenile hrbtenico tuareške eksistence. Polletni, dva tisoč kilometrov dolg cikel, ki je karavane odpeljal najprej na vzhod, potem globoko na jug, pa na zahod in nazaj domov, je poleg trgovine nahranil in napojil tuareške črede kamel in jim zagotovil zadostno količino vitalnih soli. Huja bi naj nasledil očeta, a potem so prišle suše in kamioni in karavanski biznis je, vsaj v starem obsegu, zamrl.

Tako je Huja že dvajset let zaposlen v turističnem sektorju kot vodič-šofer. Iz prve roke je doživel evforične začetke pod vodstvom Mano Dayaka, tuareški upor pod vodstvom istega izjemnega človeka, ki je bil edini sposoben povezati zagrizeno individualistične Tuarege, leta stagnacije, še en upor, še več stagnacije. Na začetku večina Tuaregov prav zares ni kapirala, kaj evropejski turisti za enega boga iščejo v pustinji Tenere, kjer razen smrti ni nič in ki je pomorila toliko ljudi in kamel. Ni jim šlo v glavo, da Evropejci prostovoljno rinejo v smrtno nevarnost in se potem sredi nje obnašajo, kot da bi prav tam želeli pognati korenine. Zdaj Huja bolje razume turiste. Kar je enim normalno, je drugim nenormalno.

Belci iščejo tišino, molk in praznino, ker so njihova življenja prepolna hrupa in stresa. Huja v skritem kotičku srca ve, da imajo belci resno defektno podstrešje. Nikoli ne bo scela zapopadel, kaj šele odobraval njihovega načina življenja. Jasno pa mu je, kaj je v tej konstelaciji funkcija oziroma tržna vrednost Tenereja in njega samega. In dokler bo temu tako, so rožnati in kričavi ikufarji dobrodošli. Za teden, dva ali tri. Več raje ne. O morju je že slišal. Baje da je isto kot puščava, samo da je voda namesto peska. Voda je v puščavi zelo pomembna, ni pa spet treba, da je je na tisoče kilometrov.

Issa

Issa je študiral v Burkini Faso, ker so tam boljše šole. Veterine v Nigru itak sploh ni mogoče študirati. Bilo je to ravno v času prvega tuareškega upora, zato je Issa kot mlad Tuareg z vsakim prehodom meje dobesedno postavljal svoje življenje na kocko. Dovolj bi bilo naleteti na nervoznega ali razkurjenega oficirja in že bi Issa končal s kroglo v glavi. Če se k temu prišteje še znatne stroške, je jasno, zakaj se je Issa kljub močni navezanosti na rodni Air v petih letih univerze tako redko vračal. Z diplomo v žepu se je naposled le vrnil, trdno odločen, da znanje investira v kamele in tako pomaga rejcem, do katerih je že od mladih nog čutil silno afiniteto. S prihranki in iz petnih žil je ustanovil Latterie d’Azel, mlekarno, ki je dobila ime po pasu za rejo kamel ugodne stepe, ki z juga kot podkev obkroža agadeški rajon. Glavni problem izredno hranljivega kameljega mleka, ki je temelj tuareške prehrane, je ta, da ga je poleti v preobilju, pozimi, ko bi ga človek najbolj potreboval, pa malo. In da za razliko od kravjega ali ovčjega mleka ne fermentira, se pravi iz njega ni mogoče delati bolj obstojnih izdelkov, recimo sira. Issa je imel srečo, da je prišel v stik s profesorjem iz Švice, ki ga je intrigiral isti problem. Profesor je nekaj let kasneje s pomočjo ekipe raziskovalcev na univerzi v Luzernu razvil glivice, ki fermentirajo kamelje mleko. In Issa je bil skupaj z mavretanskim kolegom iz okolice Nouakchotta prvi koristnik tega odkritja. Issa je začel dobesedno po malem. Najprej je moral senzibilizirati rejce kamel, za katere je bila komercializacija daru narave – prodajanje kameljega mleka žaljivo. Potem jih je bilo treba izobraziti v smislu higienskih in sanitarnih standardov. Po sili razmer je Issa postal zdravnik tudi za ljudi, saj je zdravniška oskrba že v središču regije mizerna, na podeželju pa je enostavno ni. Moral je izobraziti in razviti mrežo ustrezno zanesljivih zbiralcev mleka, ki na prirejenih motorjih poprdevajo od tabora do tabora in odjemajo mleko.

To se potem v Issini mlekarni najprej testira, filtrira, pasterizira, pakira in skladišči do prihoda kupcev, ki jih je iz dneva v dan več. Issa seveda izdeluje tudi sir, ki je po obliki še najbolj podoben bocconcinijem, malim mozzarelicam pravilne okrogle oblike, po okusu pa nima primere. Enostavno božansko. Vlaga se v steklene kozarce s korektnim tunizijskim oljčnim oljem, najboljšim, kar ga je v Agadezu mogoče dobiti, in seveda ni ravno poceni. Issa iz kameljega mleka izdeluje tudi karamele, ki bi gotovo našle odjemalce v Parizu, Ženevi ali v Bruslju. Poročen še ni oziroma pravi, da je poročen s kamelami. Azelska mlekarna je še daleč od rentabilnosti.

Danger ima sredi puščave Ski shop. Ne sredi neke ledene Sibirije, temveč v Sahari. Ponuja deske, pancerje, smukaške in carving smuči in tudi par elanovih dilc. Nadimek je Danger dobil v mladih letih, ker je bil vroče krvi in se je rad tepel. Zdaj je poročen, ima nekaj otrok in težko izmerljiv airbag modrosti. V njegovi trgovini najdeš najneverjetnejše predmete. Merilnik pritiska iz časa Weimarske republike, posušene kameleone, fulanske nože, Goethejevega Fausta v poljščini in inštalacijski CD za operacijski sistem Leopard OSX, original iz Nigerije. Tu si vsi mogoči ljudje podajajo neobstoječo kljuko. Nabrite sorodnice in Dangerjeve znanke se skrijejo semkaj, če špricajo šolo ali če želijo na lastno pest priti do zaročenca. Zadihani možje se sem umaknejo pred tečnimi ženami, fantje pred ljubosumnimi puncami, zaposleni pred svojimi šefi in debele matrone pred opoldansko vročino. Ski shop je azil, prostor za tajm aut, eksotični otok. Po potrebi Danger okretno in cenovno ugodno organizira karkoli, od proslave ali poroke do turnirja v kriketu, v okolju, ki balinanje že pozna, a kriket še ne. Tudi zato, ker je pripadnik sultanove družine. Ima tri mejbitele in zveze povsod. Vsa vrata so mu odprta. Vendar Danger najraje od vsega poseda v Ski shopu. Tu je svoj na svojem, Ivan brez zemlje.

Tu lahko kadarkoli namigne svojim mulčkom, da pripravijo čaj, zajamejo skodelico hladne vode iz velikega lončenega vrča ali skočijo po casse-croűte za upehanega turista. Turistična sezona je sicer kratka. Ko hira v marcu in jo povozita peklensko vroča april in maj, se najprej napol miže čaka, da mine najhujša vročina in da se ne stakne ezis – bolezen bosih nog na razbeljenih tleh. Potem se čaka naslednje leto. Tačas pridejo prav zgodbe, anekdote, spomini. Kdor jih lepše pove, je bolj cenjen v družbi. Tudi oko dekleta se raje ustavi na njem. Seveda pa je prvi denar. Brez denarja ni nič, nobenega statusa, nobene privlačnosti ali obljube varnosti. Zato Danger v mrtvi sezoni potuje s sejma na semenj širom zahodne Afrike in trguje na bazi blagovne menjave. Hrčka in kopiči robo: verske artikle, posvetne artikle, artikle iz uvoza, dokler zopet ne začnejo kapljati turisti. Turisti so dobri za posle. Letos je bilo z njimi bolj kilavo. Zaradi vse te antireklame. Politika ne gre v pravo smer. Ljudi vzgaja v strahu. Drugo leto bo vse bolje. V najslabšem primeru pa že kako.

Omar

Omar je samonikli mislec in filozof. Mila voda, ki gladi šilaste skale. Večino časa sicer preživi v mestu, a njegovo srce scela bije z rodnim Azawakom – prostranim področjem ležerno valujočih ravnic, ki se zahodno od Agadeza razteza globoko v sosednji Mali. Afričani še vedno mislijo, pravi, kako se v Evropi uresničijo sanje, čeprav že vrabci čivkajo, da niti slučajno. Nora je moč vere. Omar osebno je v mladosti imel srečo, ker ga je med obiskom vaške šole opazil funkcionar neke nevladne organizacije in mu priskrbel štipendijo v mestu Toulouse. Imel je vso potrebno nadarjenost, ni pa imel debele kože in zagrizenosti, brez katere temnopolti študent v Franciji ne more na vrh. Izšolal se je za elektrotehnika. Po vrnitvi je nekaj časa delal v rudniku urana Arlit, a je hitro uvidel, da mu bo to uničilo zdravje. V Agadezu je na skrbno izbrani, takrat še povsem nezanimivi lokaciji kupil parcelo in zgradil dve hiši. Med njima je veliko prostora za bodoče načrte, ki se zdijo docela realni, saj se je vrednost parcele, ki so jo pogoltnila eksplozivno rastoča predmestja, tačas podeseterila. Poleg tega v tem delu mesta ni komarjev, se pravi malarije – nigerskega ubijalca številka ena. Ob dvokrilnih železnih vratih, ki se odpirajo na obzidano dvorišče, je vodna pipa. Z napeljavo vode v hiše se ne mudi, saj tudi kanalizacije še ni. Pipa pušča. To je Omar rešil tako, da je poleg pipe zasadil drevo, edino drevo na posesti, ki je v nekaj letih že krepko zraslo. Mama, ki živi pri Omarju, kraljuje sredi dvorišča na bogato ornamentirani tradicionalni tuareški postelji, ki jo pred neusmiljenim soncem ščiti gost baldahin. Tu lahko gostje posedijo, izmenjajo novice in se naužijejo osvežilne sape.

V mestu je vsak zase in bog za vse, pravi Omar, medtem ko je na podeželju življenje organizirano solidarnostno. Rak rana Agadeza je nerazvitost, ni veliko možnosti. Treba se je znati obrniti, ne biti fatalist. Najti in izkoristiti je treba tudi najmanjšo priložnost, biti elastičen. Temu Omar reče sistem D. D kot depannage oziroma znajdi se. Omar je že bil v Sloveniji, kjer je imel nekaj projekcij svojega dokumentarca o evropejskih turistih v Sahari. Filma, ki je obrnil logiko voajerističnega pogleda. Kljub mnogim navdušujočim rečem, kot so reke, gozdovi, komunikacije in transport, prav zelo navdušen nad našo deželo ni bil.

»Pri vas čas tako bezlja, da bi ga bilo treba privezati,« je ob priložnosti rekel.

In da so tam gori pasti polne poti kilavo markirane, če sploh in da se neredko do kolen vdira v pesek, potem pa ti gazi do najbližje branke, oziroma brankomata.

In da so razgledi v bistvu nikakvi, ker kar je tumač, je tumač.

In da tam na človeka stalno prežijo divje zveri in tudi divji ljudje, ki strašno dobro skrivajo svojo fun-da-mental-istično brado.

Kjer je arhitektura milo rečeno bizarna,

medtem ko je umetnost nestabilno vpeta med tradicijo in moderno, tako da glede tega kot običajno ni kaj razumeti (veliko je land-arta in stand-arta in konceptualnih inštalacij).

In kjer se stalno petijo strašne in nerazložljive nesreče, za katere se nikoli ne ve, ali so predmet naključja, deusa ex makine ali človeške kalkulacije.

In kjer je obiskovalec že praktično na vratih biometrično in manualno sprocesiran. Konice njegovih prstov so recimo potunkane v opečnat gips, da ne bi puščal prstnih odtisov,

takoj nato pa ga do pasu nagnejo skozi okno v svet in ga pri tem čvrsto držijo za stopala, kar na široko odpira vrata kvalitetni foot massage.

In če se slučajno opotečeš ven na lulu ali pipi, te tam že čaka prefrigan mladenič, ki ti demonstrira lokalne šege: omamljanje drobnice z mešanico matičnega mlečka in jupola.

In vedno delajo v tandemu, z velikim nasmehom, pri čemer se nikoli ne ve, kdo pije, kdo plača.

Edino, kar je skoraj tako kot pri nas, je, da obiskovalca potem, ko trikrat preverijo njegovo kartoteko in se še enkrat prepričajo, da res ne pušča prstnih odtisov, naženejo, da se slavnostno slika pred družinskim jeklenim konjičkom. Nemalokrat je kar konjenica v igri.

In kjer stalno nekdo nekam strašno daleč odhaja, ne vedoč, ali se bo sploh še kdaj vrnil in če že, v kakšnem stanju in je vsled tega plaha sentimentalna dušica nonstop v stanju predinfarktne panike.

»Se bom jutri zjutraj zbudila in bo moj ljubi nenadoma preč, brez oporoke in besede slovesa, pa še čike bo “doma” pozabil?«

Take misli te trpinčijo tam gori na severu.

A kljub temu ravno tja vleče srce.

Tako jaka je sila daljnega severa.

Filed under: Moro Tagged: landart, standart ]]> http://e-migrator.com/2012/03/25/jaka-sila/feed/ 5 E-migrator 01 02 03 04 05 06 07 08 09 10 11 11a 12 13 14 15 16 17 18 19 20 http://e-migrator.com/2012/03/14/obiskovalci/ http://e-migrator.com/2012/03/14/obiskovalci/#comments Wed, 14 Mar 2012 12:49:28 +0000 E-migrator http://e-migrator.com/?p=3591 ]]>

Obiskovalcev smo letos in tudi lani bogme imeli mnogo. Ena sama A kvaliteta: Mateja, Matjaž, Staša, Floro, Jernej, Metod, Evgen in njegov prijatelj miličnik Vito, gospodična Desanka z DURSa, teta Jolka z VURSa, da ne naštevam naprej, pa da me kdo obtoži, da sem izmaknil seznam slovenskih volilnih upravićencev. Špajza je bila izropana, po drugi plati pa spet polna daril prinašalcev dobrih novic in uric, ko nam je sam glavar mobilnih lokalnih milic prigalopiral povedat,

da je na obzorju bila spažena težka motorizirana kolona. Dejansko je že naslednjega dne šest vozil zavrlo na našem sposojenem dvorišču.

Ven so poskakali neznani, deloma pa tudi znani naše gore runolisti in nam hipoma dali vedeti, kdo je tu pravi nomad. Komaj je bil mimo dober dan, zdravo, živjo, bog dej, kr nej, so se razkošatili kot doma.

Fino, fino, a hitro se je izkazalo, da oni zvečine niso tu za zabavo, temveč radi posla. Z naše idilične plaže na meji med spominom in pozabo so specialne mobilne enote zarana krenile v sam center mavretanske prestolnice, kjer so s pomočjo okultnih znanosti naprej omehčale teren,

da bi nato brez usmiljenja spustile z verige vse komercialne izvijače in šraufcigere. Mavri so leteli vkup kot muhe na med.

They worked themselves into a frenzy, bi rekli Anglešhi. Na suho, v treh minutah.

Mavretanci so znani po tem, da če je le mogoče nič ne delajo. Če pa že, potem eden drugemu nekaj prodajajo. Najraje leže. Prodajaš leže in če si frajer enako tudi kupuješ: se kot tjulenj valjaš po tuji preprogi medtem, ko se zmrduješ nad previsokimi cenami. Bili bi rasisti, če bi zanikali, da so Mavretanci vsled silne konkurence in/ali genske predisponiranosti, postali mojstri velemojstri prodajanja megle in če je sila tudi mešnja jogurta. Kdor njim kaj proda je ali pr’fukjen ali pa so pr’fukjeni oni. V primeru Alija Podvalija (ime ni plod neke zlobe, temveč poklon velikemu slovenskemu epu v slikah in nadaljevanjih, takoj za Krstom pri Slavici), je vsak dvom odveč: Ali Podvali, pokončni sin slovenske dvomovine je pretental pretkane Arabce. Jih jako potegnil za nos – maščevanje za turške fpade in Aleksandrinke! Skupaj s peščico soborcev iz bataljona prekomorskih alpinistov, jih je oskubil do gat in dalje. Samo knof jim je pustil, pa še ta je potem odpadel.

A šla je tu stvar še naprej: dr. Južnić se je recimo specializiral na predstavnice ženskega spola. Zelo premeteno jim je pod vsako ceno prodajal capice, da bi se jim takoj zatem za mastne pare vsilil kot mentor telesne vadbe. Poncij in Pilates, Power Joga in Prekmurska gibanica, anything goes. Nič čudnega, da je bil del lokalne populacije začuden.

Da ne rečem frapiran, in da se je domaća komercialna delovna sila počutila odrinjeno in zapostavljeno.

Da vođe puta in vašega ponižnega služabnika ne omenjamo. Vseeno smo upali, da bomo kot ambasadorji naše dežele pustili za nianso drugačen vtis.

In potem so tu bili še t.im. terciarci – osebki, ki so trdo prigarane devize naših paramilitantnih prodajnih enot, sproti zapravljale. V dragih gurmanskih templjih. Z nedolžnim nasmeškom, kot češ, kaj pa je?

In nihče se ni drznil niti muksniti, glede na to, da sta bila med njimi tudi sparing partner Mateja Parlova in kondicijska trenerka naše Tine Maze.

Kar se ni pojedlo in zapilo, so odnesle konjske stave in hazard vobče.

Tako, po cca. tednu dni takih in enakih, so v Senegalu izbruhnili politični nemiri, amabasade pa so nehale izdajati vizume slovenskim državljanom. Naših to ni kaj dosti motilo, nasprotno, dodatno so pritisnili na plin, s prihodom Ivana in Milana, direktno s Pohorja, ki sta pod plahto častitljivega marcedeza skrivala posebej prirejenega spačka, v katerem se je skrival ameriški Hummer, v njem pa Lamborgini, in v njem Ferrari, v Ferrariju Porsche in v Porschu Bentley, v katerega Gepeku je začasno bival celoten protokolarni vozni park našega Titeja iz Tehniškega muzeja v Bistri. In v bronastem Kadilaku, ki ga je Titejo podaril Che Ga-Vara, sta tičala dva Pony expressa, s katerima sta se naša Ivan in Milan kanila vrniti domov, pod lipe domaće.

Evropa je imela Hune, najboljši črnci so pa brez izjeme Slovenci.

Procedura je sledeča: v visoko dvignjen baril, iz katerega nafta prosto klokota v rezervoarje izbrancev s polnimi žepi, se iz naokrog stoječih barilov pumpa gorivo s pomočjo male električne črpalke, ki jo paganja akumulator stare santane. Da tega od mukotrpnega dela ne bi fršlok, mora motor santane teči in to na malo višjih obratih od lera. Ker je tudi motor že dokaj upehan to pomeni stalen dotok oblačkov črnih saj z vonjem starodavnih parnikov, razen če je veter milosten in krepko vleče v pravi smeri. Ampak potem se pojavijo pa drugi problemi. Skratka problemi so vedno, čemu torej česnati o njih, če pa je iz tega, kako kupiti kruh v štacuni, kjer ga je že zjutraj zmanjkalo in potem zanj še nič plačati, mogoče narediti cel šou. Itak je potem vse do zadnjega beliča požrla črpalka in hohoho, drugič pripelji še en tak kamion za nas in haha aufwiedersehen. Potegnil sem naprej, tistih šestdeset km iritantno kamnite piste in ko sem zagledal dolgo, na sredi prekinjeno sleme gore Zoug, sem zavil ostro na vzhod, proti razburkanim peskom, ki valovijo iz Aghoueinita proti vasici Tmeimichatt. Varno skrit med akacijami in grb kamelje trave sem si s črnimi krokarji privoščil malo piknika. Tudi malo po sili razmer, saj je bila kuha in peka slejkoprej na neobstoječa drva. Smo malo pristavili pisker, tam, kjer so že drugi amputirali brez narkoze.

In ko je jutro izpuhtelo v poldne Zoug, Zoug, najbolji drug. Simpatični vojaki na najbolj simpatičnem mejnem prehodu, ki pa jih ne bi zopet slikovno ovekovečal, razen to, da sem se med popravljanjem defektnega radia naučil, kako se povsem zguljen križni kitajski vijaček, zakonom narave navkljub prisilno odvijači in zavijači: križni izvijač poslinimo, delikatno potunkamo v pesek in opla, pridelamo obrat ali dva. Nato postopek ponovimo. Ko tudi to ne pomaga več, do nadaljnega vržemo puško v koruzo, radio pa obesimo na klin. Aja, pa beli ford tranzit z defektno prednjo premo, je še vedno čakal, da se ga narava in družba usmilita. Osem kilometrov južneje ležeča istoimenska vasica iz razvaljanih sodov, katere negibno metuzalemsko prebivalstvo, me je med potjo navzgor, kar malo odbila, me je tokrat pričakala odprtih rok. Oziroma sem jaz vstopil vanjo odprte glave in srca. Po uardni liniji mi je bil razkazan famozni zougški vodnjak, ki deluje po principu nimam

- imam.

Fascinantno. In vsi so bili zelo prijazni in so mi razkazali z opcijo fotografiranja vse, od privat rezidenc do top of the pops nakupovalnega središča.

In tako ležerno čvekaje sem z obema rokama pograbil opcijo, da se prebijem čez cca. 35 km dolg pas zahrtnega peska, po krajšnjici v prej omenjeni Tmeimichatt. Sta bila tam namreč dva kooperativna mavretanska pastirja, ki sta prišla po duty free nafto in od katerih je eden izgledal, kot da ima kolero, drugi pa da je gobav, tako se je zdelo. Za volanom sedemkrat od mrtvih vstale santane – španske kopije britanskega lend laverja, ki se ga že v originalni inačici drži krilatica toujours malade, jamais mort. Vedno bolan, nikoli mrtev.

Ampak voziti sta pa znala. Vijugala sta kot pijana vipera, iskaje pot, ki gotovo ni bila najkrajša, vsekakor pa je bila najhitrejša. Brez njiju bi v tistih jajcih porabil kad dan, če bi šlo vse po sreči. Predstavljajmo si kraško goličavo – vrtača pri vrtači in čez to premaz debelih peščenih ogrcov, ki se spremenijo v beton, če jih jemlješ prehitro, ali pa v pudrast prdec, če se jih lotiš s prevelikim spoštovanjem. Štiri ure se je vlekla tortura, nakar sem si ogledal naš track na GPS-u. Čisti op-art. Opa cupa, sicer pa naj realistično podobje priskrbi komentar.

In bila je nenadoma pista in gore do črnega zarjavelih konzerv – verjetno ostankov graditljev železniške proge, po kateri se transportira železova ruda, da bi bilo mogoče graditi nove proge, in proga sama, s kretnico na cvingo

in z vkopanim vagonom-cisterno (da ga ne bi kdo odpeljal ali kaj?), iz katerega se napajo kompozicije mimo vozečih lokomotiv, ki imajo prav tu izogibališče.

Pa da ne pozabim fuzbal igrišče, ob katerem bi se še Maradoni milo storilo.

In Poste gendarmerie, Tmeimichatt, na katerega ograjenem dvorišču sem se zdaj že tradicionalno v času večerne molitve sparkiral in potem dobil še večerjo, za vegetarjance in za normalne, in nekaj obiskov, od radovednega guštera, do poveljnika osebno. Res, kompleten penzion. In zjutraj, ko sem nabavljal slonokoščene banane in tirolska jabolka, da se nekako oddolžim še družabna seansa pri Naserju iz rodu Barikallahov, ljudi knjige po naše.

Ah in ta avant-retro ljudska arhitektura, neprekosljivo.

In potem še štirideset km peščene solate ali kaj,

in potem dalje do famoznega vodnjaka Ahmeyim, iz katerega pijejo bele deve in po potrebi tudi ljudje, kajti Ahmeyim vodnjaka voda je sladka in ne lužnata kot tista vodnjakov bolj severno.

In da ne boste rekli, da me proti koncu vedno zmanjka, še fotka iz riti sveta,

in lebdečega mrtvaka slika,

pa biiiblična podoba iz aviona: trop kamel in fosiliziranih kameljih iztrebkov, da se dela črno. Tisti svetlejši popek na sredi je pa še en vodnjak, kjer sem od veljaka dobil golido sveže pomolzenega mleka, potem ko sem po pravici povedal od kod, da prihajam. Opa , samo trenutek, sem mleko brž pretočil v jekleno kozico in nastavil še drugo lice špricerju čudnih pogledov, medtem ko sem čudo prirode pasteriziral. Bolje to, kot pa kak stomak problem brez stomakljie. Ko sem sestopil z Riti sveta in preden sem zapeljal do vodnjaka, me je pa iznenadila elitno testosteronska žandarska pa-trulja: eden je gor v goro z šmajserjem ciljal, drugi je v sirotega Fatmana meril, tretji je pa lastno marico branil. Aber achtung, mrki izrazi na licih so izdajali, da Hej mašinca zagodi še ni ponotranjena v vseh svojih finesah. Medtem se je šef, beli Maver v hrustljavo šušteči, sinje modri gandori, na katero muhe ne sedajo rade, edini v civilu kajpak, zagonetno nasmihal, jaz pa sem kvazi užaljeno gestikuliral, da kaj je to zdaj za en histeričen šit. Tip, ki je napadal Fatmana je zabevskal, snemi ta šeš, jaz pa prosim, snemite šeš, beseda prosim je zelo pomembna beseda, ne veste? Kot oglje črn žandarm z zdravo poltjo in mogočno čeljustjo ni bil impresioniran. In tako sva nekaj rund vsak svoje gonila. Šefov monalizno bebav nasmešek je dobil štih iskrenega zanimanja. Do ekscesa in ekcema skoraj. Takrat sem s povodca spustil nasmeh, širok kot nemška avtocesta. Tudi jaz sem že slišal za korenček in palico. Pretiravanje je itak nesmisel. Še posebej v teh krajih.

In glej presenečenje, malo naprej, tam pri tistih kucljih v ozadju, sem naletel na kamnitega možiclja na vrhu prelaza in na route nationale numero uno – pradavno pisto, ki je povezovala atlantski St. Louis z obalami Mediterana. Tu v teh krajih niso malenkostni: ali je route nationale numero uno, ali pa je sploh ni. In kakšno naključje, a ne? Da takole na slepo trofnem prelaz v oko. Da nisem ostrostrelec v podznaku? Ali so mi pak sluge arabsko-židovske zarote zopet nastavili zanko? A potem čudi, da imam že celo življenje občutek, da me nekdo vleče za nos? Da nista bili črni devi slučajno slovenski politesi na začasnem delu v tujini?

Na srečo sem se vsaj izognil cestnini in se brezplačno zadričal po sipkem klancu navzdol … v drugo smer gre malo težje, ugibam … in potem čimprej dol z avtoceste in brž čisto proč, ker če kje prežita državna in privatna prisila v zasedi, je to v bližini slično prometnih infrastruktur. Neslo me je spet v objem mojih saharskih partizanov. Ker oni so malo drugačni: ne žicajo, ne kradejo in tudi bobkov ne serjejo. Tokrat sem se odločil, da se bom v maniri ortodoksnega borderlinerja fijakal točno po namišljeni mejni črti, ne tukaj, ne tamkaj, vse do gleibat el Haulije – Kozje gore in naprej do CP 04, ki je bila še dobrih 200 km zračke proč. Na tej dolgi, pasti polni poti sem srečal nekaj predstavnikov našega genusa, ki vsi po vrsti pustijo lepo pozdraviti, pa feneka, ki je uporabil neprimerno besedje, ko sem ga derange v siesti in pod večer nomadski kemp, še bolj ljudomrzen od feneka samega.

Spal sem sam, na strehi kamiona, v embrionalnem položaju in s palcem v ustih. Naslednjega dne sem priropotal v območje črnih železnih gora in rožnatih slanih jezer in bil, čeprav sem baje farbenblind, čisto preč od navdušenja. Nič čudnega torej, da sem šele v pešajoči dnevni svečavi dosegel CP 04: 23 stopinj severno, 13 stopinj zahodno. Pa ne celzija. Kota je bila žal že zasedena. Dva šotora polna gajstnih bab, ki jim je proteinsko-maščobna dieta nabila hormone čez vse meje okusa in razuma. Ko so zavohale moje vodenkaste feromone, so s strašnim bojnim krikom planile na plano in v galop za mojo malenkostjo. Že res, da saharske matrone težko krenejo, a ko enkrat krenejo, jih nič več ne ustavi. Sveeeeta maaaati deviiiiica pomahaaaaavka! Še sreča, da je Fatman tulil na štiri tisoč obratih in preglasil moje vriskanje. Šele pet milj in petsto kucljev kasneje sem se donekod pomiril. Ravno prav, da sem zagazil v naslednji zos: nizka, dolga sipina. Prijelo me je, da bi jo kar na slepo prečil (not very clever), ko sem na drugi strani zagledal hajmo in tudi štiri lascivno mahajoče možakarje. Kmalu sta se jim pridružila še dva – in nobenih žensk, otrok, kamel ali vsaj koz. A bilo je že prepozno. Sem že krotko kot jagnje korakal čez pesek, smrtni nevarnosti v objem. Za šotorom se je skrivala sklempana santana in daleč na obzorju je čemela bela pika – upehani nišan patrol ali yota lendguzer. Nakar sta na plano prilezla še dva možaka. Salam, šalom, vilkomen, velkom in da oni so klub. Klub? Nogometni klub Domžale, Bilderberg klub ali G8? Ne, ne, klub Fderik. In da imajo še tri prijatelje, ki so šli nazaj v Fderik, po novo sklopko za belo piko na obzorju. Plus leteči mehanik. Poslednja večerja. Sem se že videl v loncu, z malo lovora in majarona. V bakrenem kotličku, na tanane, specialiteta, t.im. mograč. Donekod me je pomirila kot novoletna jelka ovešena akacija poleg šotora, z dolgimi trakovi sušečega se mesa in izjava, da so oni prišli sem pred desetimi dnevi s tono vode in z mlado kamelo, ki so jo zaklali in jo zdaj že deseti dan jejo (dejansko je bil moj želodec instantno poln mrtve mlade kamele) in da nikamor ne smem, ker bodo jutri meni v čast zaklali kozo in potem bomo jedli še to. In res, trije so se odpeljali s santano, kam drugam, kot v babji tabor, po kozo. In po malo akcije. Vsaj tako je izgledalo, ko so se vsi upehani vrnili, tačas ko sem jaz skrivoma oprezal skrit na vzpetini,

kaj mi bo nemila usoda za ena polena še vrgla pod akso. Klub je tvoril sin župana mesta Fderik, pa slab ducat uslužbencev pri mavretanski železnici in v rudniku železa (white collar, če kaj takega v Mavretaniji obstaja), plus en pastir brez črede, pa en mehanik v prihajanju in en suženj. Bivši, se razume, ampak navada je železna srajca. O fenomenu suženjstva več kdaj drugič, sicer pa je domaće bralstvo s to funkcijo vsak dan bolje seznanjeno … Nakar je prišla noč in z njo jutro in skurjena šajba od sklopke na ličnem plastičnem tepihu

in fescinantno feminilna notranjost klubskega šotora, ki je navzven učinkoval skoraj militaristično

in seveda kozja nebesa v vseh pojavnih oblikah.

In gasilska fotka z živosrebrno živahnimi člani kluba

in bejžte noge, da vas ne poserjem, ker (prisežem) do poldne sem imel pod vampom že štiri izdatne bio mesne obroke. Sem si živo umišljal, da se mi kot valjar bližajo proteinsko-maščobna nebesa z dvajset tisočimi saharskimi matronami in z mano čisto na dnu, tam spodaj, kot neke sorte tepih brez krzna, neke sorte linolej, avion, ki je preveč ljubil matko Zemljo.

Ne bom tega na dolgo razlagal, v glavnem 19 bleduharjev je sredi noči tiščalo glavo med kolena, tačas, ko je štirimotorec neusmiljeno strmoglavljal in treščil v pesek, pičlih 500 metrov proč od gore, leta 19 & 91 ali nekaj takega. Bili so iz Južne Afrike, rešili so jih pa saharski borci. Hvala. Kiss me Jabbar! A ne izgleda kot neka žaba naočarka tale avion? V glavnem, pokrajina v okolici je fenomenalna, da ne rečem bilična, naj nabožne podobe spregovorijo zase.

Unga-unga babalunga.

Filed under: Moro Tagged: Camilla Bowles, deva, dromedar, Mavretanija, velblod ]]> http://e-migrator.com/2012/02/20/severni-jug/feed/ 2 E-migrator f01 f02 f03 f04 f05 f06 f07 f08 f09 f10 f11 f12 f13 f14 f15 f16 http://e-migrator.com/2012/02/10/visoki-sever/ http://e-migrator.com/2012/02/10/visoki-sever/#comments Fri, 10 Feb 2012 13:22:27 +0000 E-migrator http://e-migrator.com/?p=3420 ]]> Dlje ko sem vztrajal severno od globokega juga in dlje kot je kongres trajal, bolj sem postajal rajska eksotična ptica, ki ji morda kaže pomagati. Pozabljeni so bili govori, humanitarna pomoč (za katero se moram zahvaliti predvsem družini v razširjenem smislu) in mali nesporazumi z oblastmi delno realizirane države. Ostalo je le vprašanje: kako bo ta delni upokojenec prišel živ in zdrav nazaj dol na jug? Čeprav sem moje resnične načrte skrival kot cionisti svoj atomski program, sem bil stalna tarča iniciativ, da bi se me prislinilo kakem vojaškem ali vsaj civilnemu konvoju.

»Pa ja ne boš sam rinil na pot? To ni normalno:«

Nomadi potujejo sami samo, če je kaka res huda nuja v igri. Prostovoljno nikoli. Tako pri njih je, vejica, pika. Pa jim ti zdaj razloži: oprostite, z vsem dolžnim rešpektom, nisem prepričan. Enkrat sem v slični situaciji poskusil z alegorijo kontrolorja letov na letališču Healthrow, ki si med počitnicami želi samo, da mu ne bi bilo treba prežvekovati banalnih dialogov, od katerih so odvisna življenja. Ki bi samo molčal, daleč proč od kakršnekoli signalizacije. Se ni obneslo. Obneslo se je trmasto vztrajanje pri svojem. In taktično domišljena ura premika: nekega vetrovnega popoldneva, ko je bilo 2.000 delegatov kongresa trudnih od prehitrega kosila in silne demokracije.

Trinajst km južneje ležeči Buer Tighist je bil že drugi svet – klobčič človeških stremljenj in usod, brez moteče prezence policije in vojske. Zlahka sem lociral naslov Oummelfadle – ene od nastopajočih v dokumentarcu Meje mojega sveta, ki smo ga na temo vsakdana saharskih begunskih taborišč posneli davnega maja 2003. Ob prvem obisku Buer Tighisita, potem ko sem bil absolviral kompulzivni šoping in smo na tleh Omarjeve špecerije gledali omenjeni dokumentarec, je ta namreč vzkliknil hej, pa to je Oummelfadla, moja sestrična, ki živi tri kilometre naprej. In dodal še informacijo, da ji je poleti 2003 umrla mama, ona pa se je z možem in družino preselila na osvobojeni teritorij, sem, streljal od meje z Mavretanijo.

Potem je bil kongresni teden, nakar mi je mladenič, h kateremu me je napotil možak, ki je v peščenem pišu sestavljal menjalnik landloverja, takole razložil smer:

»Vidiš tisto rumeno piko? To je kamion in zraven je njihova hajma.«

Pika je res postala kamion, enak tistemu iz Koze ekspres, hajma pa je bila niz enoprostornih koč, ki bi lahko bile trgovinice, lahko pa tudi bivališča. Sprejeli sta me gajstni mladenki, jaja, Oummelfadlini nečakinji, ampak ona je žal šla v muhajem – izgon, kot Saharci rečejo taboriščem. Pojavila se je še sestra Oummelfadlinega moža, nakar se nisem več mogel izgovoriti, aha, no potem pa pridem kdaj drugič. Izboril pa sem skok v downtown Buer Tighisit, kjer sem od Omarja kupil piškote, sokove in podobne vljudnostne elemente na bazi maščob, cukra in moke. Z dekletoma in sestro Oummelfadlinega moža smo se nato malo z rokami in malo s trepalnicami lotili razdiranja komplimentov in šal. Soba je tonila v večerni spokoj, ko si tudi narava vzame čas za kavico in piškot. Nato je v sobo zakoračila moška noga. Mbarek Ahmed. Ne samo da je bil kamion pred vrati identičen onemu iz Koze ekspres, bil je to isti kamion.

Namesto da bi Mbarek Ahmeda, ki je bil mož sestre Oummelfadlinega moža, pozdravil kot se zagre, sem se skoraj zadavil od smeha. Majhen je svet, tudi ko je neskončen. Pantomimik Mbarek Ahmed je mešanje zraka ponesel v nove višave. Kmalu smo mahali složno kot mojstri aikida. V sobo je nakapljalo še nekaj starejših sorodnikov, ki so bili bolj za taj-či. Zunaj se je peklo kruh v peči, narejeni iz kamionskega platišča. Potem je bila večerja. Dekleti sta za specialnega gosta, se pravi zame, naredili specialen miks vsega, kar sta znali in zmogli skuhati in vse skupaj neoliberalno prelili z majonezo in kečapom. Ujuj, jaz pa sem si želel samo malo pomfrita. In prav vse sem moral pojesti. Frčafeli sta me skoraj pokončali s prijaznostjo. Še en argument, zakaj rad potujem sam, ampak objasni ti to. Po večerji je bil čaj in za čajem film, v katerem je Oummelfadla lepo predstavila spone tradicije – da se pred starši recimo ne spodobi poslušati muzike in govoriti na glas in mi, filmski genialci smo takoj naslednji kader podložili z glasbo. Mbarek Ahmed je rekel, da naj to malo utišam, kar me je začudilo, saj je minuto pred tem želel, da glasnost povečam in nisem razumel in sem spontano vprašal: zakaj? Nastala je tišina, nakar je mlajši sorodnik šepnil: porque tenemos pena. Toliko o empatiji. Pri Saharcih in nomadih nasploh je fino, da se tudi hujši socialni prekrški, recimo, če ti naphanemu z obilno večerjo uide en dunajski prdec, enostavno preslišijo in pičimo dalje. Pičili smo torej dalje in ko smo upehani od mahanja z ekstremitetami počasi polzeli v horizontalo, se je os komunikacije prenesla na ugotavljanje, kdo je s kom na kakšen način v sorodu. Kot neke vrste zemljevid skozi klan Regregi in skozi zgodovino sveta. Neke vrste genealoško zaklinjanje, rodbinska poštevanka, ki jo je podložil rezki zvok saharskih gusel, ritmično ploskanje in grleno petje. In bila je umetnost.

Pred zoro sem obrnil ključ zaganjača. Temperatura je bila pet celzija. Motor je z odporom krehnil v življenje. Pustil sem ga, da se kar sam ogreje in tačas kot opica na amfetaminu skakal po kamionu in okrog njega: pričvrščal stvari, čistil šipe, meril pritisk v pnevmatikah. Buer Tighisit je spal. Najmičnejša od njegovih enajstih črpalk je tako kot vse ostale samevala.

Na robu široko razsejane vasi je iz pločevinaste koče pritekel bos uniformiranec in se informiral o mojih popotnih namenih. Pomahal sem z akreditacijo s kongresa in rekel Nouakchott. Nič se ni čudil. Če bi imel čevlje, bi šel tudi on. Muchas grazias in suerte. To je bilo to. Meja. Mavretanija. Tu nekje.

Število potencialnih ne-prijateljev je skokovito naraslo: nezaupljive, morda komplikatorsko nastrojene saharske vojake so odpihnili fantomski mavretanski žandarji, ne-varnostniki kake francoske (ali kake druge zahojene tvrdke, ki tatinsko grebe za minerali), zloglasni alkokodajsarji (tipa enooki Mohtar ben Mohtar ali škilasti Abu Zeid ali puklasti Ali Podvali), kooperanti morda, ki zanje jagajo bleduharje (outsourcing je tudi tu deviza dneva) ali pač preprosto margina margine – deviantni modeli, ki bi za primeren denar še lastno mrtvo bakico odkopali in jo vnovčili kot redek paleolitski skelet.

Kot preliminarno sklenjeno sem kakih 30 km sledil pisti za Bir Mogrein in nato na kamnitem slemenu zavil pod pravim kotom na jugovzhod, smer prazni kvadrant – morda največja neprekinjena peščena odeja sveta, slepa pega, bav-bav. Nekaj časa sem imel čute našpičene v žilet-super-silver maniri, dokler sem bil še na platoju, s škrto nasejanimi akacijami

in med njimi nomadi, čeprav nomadi so vedno & vedno BP. Potem pa kurc: preveliko ti je vse to, da bi se človek sekiral – visoki sever, veliki nič. Meni je tu od nekdaj najlepše. In zmeraj bo, kaže. Tu, in pa sredi velikega modrega oceana. Kjer je vse eno, kjer je non-stop vse. Brez namena, smisla ali cilja. Kjer nisi nek kaskader ali športnik, temveč amatore, ljubitelj. Ali pa enostavno zdolgočasen lenuh. Kreposten človek skratka. Ziher bo to. Tam zunaj ni nič. Je praznina. To bo to.

Takole bi se lahko vozil na tisoče kilometrov, sam, s čredami plašnih misli in s piskanjem v glavi,

dneve in mesece, od enega confluence pointa (www.confluence.org) do drugega, to je tam, kjer se križajo okrogle širinske in dolžinske stopinje.

Pozitivna plat samote totalis je, da ni treba še pred zoro v neskončni marš za horizont, da bi tam v miru deponiral esenco človeškega doprinosa življenju, odrabotal odzadnji pozdrav soncu, ko se v žarki svetlobi dobrote prejšnjega dne še enkrat zvrstijo v pozor: hvala ti, Amon Ra, za ta bežni trenutek ugodja! Kaj takega lahko samo sam ali pa v najboljšem primeru v paru, čeprav je slednje že precej za lase privlečeno: kje boš pa našel Jožko Hegler, ki je mlada, ledik in fraj, časovno in denarno opolnomočena, pa ki je titanski boj z ameriško petrokemijo in afriško muho ni v čisto sterilo zategnil. Negativna je, da človek rado zadremucka odprtih oči in se potem siroti Fatman ter avtomatski pilot iznenada znajdeta v situaciji, ko morata brez ledene smučine in ustreznih mavž na suho izvesti Stanko Bloudek rutino, parasimpatično živčevje pa interventni žlajf.

Dobro, ne izgleda ravno kot Primož Peterka v Holmenkollnu, a prepričaj ti šest ton težkega Fatmana, da ni kozmopolit, temveč padalec s severnega roba ljubljanskega barja. Kot je ob priliki rekel klativitez Metod: za popestritev življenja nekateri plačujejo mastne denarje, tebi dogaja zastonj. Za tiste skratka, ki jim je stezosledstvo španska vas: vsake toliko se je celo na visokem severu treba ustaviti in se v malo manjšem peskovniku igrati MC Escherja,

ali Viktorja Vasarelya,

tačas, ko se kozmoporit Fatman pripravlja, da te hrbtno osreči z rustikalno večerjo, ker – aja – sem jutro ob slovesu iz Buer Tighisita ugotovil, da sta obe plinski jeklenki prazni.

Je nekdo spet čečkal po tablici?

Kot nam zna biti znano ponoči, sredi zime, na visokem severu rad stisne mraz. Morda se zato zdi, da več poščijem kot popijem. Je to sploh možno? Se spreminjam v liquid shit? Spet nisem poslušal pametnejših od sebe. Pokojnega Georgea Carlina (www.georgecarlin.com) recimo.

PS

Tudi zvezde imajo svoje šibke trenutke – včasih brlijo in mežikajo kot defektne neonke, drugič spet zabodeno bolščijo vate in niti ne trepnejo z leščerbo. Pomembno je, da se ne pustiš ustrahovati.

PPS

Gora Zednes, z razdalje 50 km, okoli katere štihajo prej ošvrknjeni Francozlni. Nota bene vidljivost in to sredi dneva. Pa sploh ni visoka, tale gora Zednes.

Filed under: Moro Tagged: high quality GPS, Mauritania, slovenian bold headed eagle ]]> http://e-migrator.com/2012/02/10/visoki-sever/feed/ 2 E-migrator f1 f2 f3 f4 f5 f6 f7 f8 f9 f10 f11 f12 f13 http://e-migrator.com/2012/01/21/ali-beiba/ http://e-migrator.com/2012/01/21/ali-beiba/#comments Sat, 21 Jan 2012 17:25:20 +0000 E-migrator http://e-migrator.com/?p=3390 ]]> Spadam med strašne ljubitelje dosežkov človeške rase: desetih čudes sveta in vseh prečudovitih palač, zgrajenih na ljudskem švicu in krvi,

še starejših in še lepših mostov, finih aerodromov in dovršenih avtocestnih vozlišč. Epopej velikih državnikov, konkvistadorjev in osvoboditeljev. Dramatičnih usod velikih glumcev, športnikov in tenoristov. Presežkov na področju znanosti, vere, ekonomije in hipokrizije. A kljub temu mrzim sejme, kolokvije in še posebej kongrese. Malo sicer pomaga, da je kongres na koncu sveta in da nanj nisem dospel z ljudmi, temveč s klavno živino. Ma ne prav veliko. Že pridem natrkan in prav tak tudi odidem. Najsi je v igri še tako plemenita zadeva … Recimo kongres ljudi, ki so jim ukradli zemljo izpod nog, pa jo ti že petintrideset let pač zahtevajo nazaj. Svetovna skupnost ne čuje dobro in ga zaradi kvazi pragmatičnih pomislek raje fajfa mrtvemu maroškemu kingu Hassanu drugemu, ki je ob neki priložnosti vzkliknil:

»Pa kaj bo tem pastirjem država!«

Pastirji so pravzaprav kar dostojno izobraženi, vsekakor bolje kot subjekti Hassana kralja, ki jih je podedoval njegov sin Mohamed ne-vem-že-kateri. Da nivoja demokracije, socialne varnosti in človekovih pravic ne omenjam. Dobro, ampak zemlje pa nimajo. Imajo le osvobodilno gibanje Polisario, Saharsko Arabsko Demokratično Republiko, ki jo je priznalo cca. sedemdeset držav in suho klobasico napol preščipnjenega suverenega teritorija. In Kongres – najvišje ustavodajno telo saharskega ljustva, ki se sestaja vsako tretje leto.

Na tokratnega je prišlo 2.100 delegatov z osvobojenih in okupiranih ozemelj, iz begunskih taborišč ter nekaj sto povabljenih predstavnikov dežel in organizacij, ki še niso pozabili tega nesrečnega ljudstva. Trinajsta edicija kongresa, ki je imel dobil po heroju Aliju Beibi, je bila locirana v razpršen zaselek Tifariti, 350 km kamnitih pist oddaljen od begunskih taborišč, v katerih začasno domuje večina izgnanih Saharcev. Kakšen logističen zalogaj! Še posebej, če se vzame v obzir stotine bledoličnikov, ki tudi na luni ne morejo brez svojih n-krat špricanih jabolčkov, agrumčkov in svežih solatk. In ki so vsi po vrsti navlečeni na vodo iz plastenk. Že vsakodnevni transfer silnih mas v in iz velike kongresne dvorane/ šotora brez poškodb je bil podvig svoje sorte.

Uvodna dva dneva sta bila namenjena protokolu in solidarnosti. Po uvodnem ekspozeju predsednika SADR Abdelaziza, so se zvrstili govorci podpornic Saharskih osvobodilnih stremljenj: Kube, Južnoafriške republike, Venezuele, Angole, Vzhodnega Timorja in podobno naprednih držav. Tu je bila seveda tudi Alžirija, pa Afriška unija, Mavretanija in fenomenalni orator iz Nigerije. Sledila je dolga vrsta predstavnikov različnih nevladnih organizacij, od levih do desnih in od verskih do laičnih strank, predstavnikov regionalnih in lokalnih parlamentov znotraj Evropske unije in zaslužnih posameznikov. Proti koncu drugega dne sem bil tudi sam nežno prisiljen k besedi. Ura je bila skoraj polnoč, ko sem se še vedno dostojno nabito dvorano osrečil s kapljico treme in krajšo doživljajsko improvizacijo, ki sem jo zaključil z rekom »svoboda bo prišla, ker mora priti«, prosto po što se mora nije teško. Več patosa moj cinični orešček od srca ni premogel. Je bilo pa strašno fino, da mi je bil za simultanega prevajalca določen fant, ki se je od ranih nog do diplome šolal na Kubi, kjer je pustil srce in dušo, da bi potem v ZDA našel denarnico kot lastnik uspešnega transportega podjetja. Za nama je nastopil samo še mlad režiser iz Ugande, ki je s pomočjo berlinskih feministk v begunskih taboriščih posnel simpatično eksperimentalen dokumentarec. Žal je takoj na začetku projekcije pobralo zvok in kmalu zatem tudi sliko, nakar je nadebudni režiser naredil sceno, vredno transseksualcev v službi pakistanske davčne uprave. Poleg govorov sta bila prva dva dneva v znaku piljenja organizacijskih veščin

in poklonom legendam, kot recimo vitalnemu stoletniku Dejdi, ki je s pomočjo OZN prišel iz okupiranega Laayouna, da bi nekatere svoje sorodnike videl prvič in verjetno zadnjič v življenju

ali pa hiperaktivni aktivistki iz daljne Japonske, ki med drugim perfektno govori hasanijo.

Kulturni program je zaobsegal razstavo, koncert, ekskurzijo k Zidu sramu in obisk paleolitskih najdišč,

ki niso ravno Altamira, a saj tudi Zahodna Sahara ni ravno Španija. Nato je večina gostov – če odmislim novinarje – spet šla in kongres se je začel zares: zasedanja od jutra do pozne noči, prodor mlajših, radikalnejših generacij, izobražencev, ki so videli svet in ki zahtevajo, da tudi svet vidi njih. Medtem ko so bila zasedanja v kongresni dvorani podaljšana za dva dni, je v njeni okolici razsajal adrenalin. Predvsem osrednji obrat družbene prehrane – pekarna, je nabijala hude nadure.

Privatna iniciativa je po najboljših močeh šla v korak.

Najboljši sosed je široma odpahnil vrata svojega kombiniranega obrata, kjer enostavno moraš obrniti vsak artikel najmanj dvakrat v roki, če nočeš izpasti histerik in ti blagajničar, računovodja,

davčni svetovalec in lastnik v eni osebi spotoma prijazno preštepa iztrošeno sedalo hlač, odločno pretenkih za to zemljepisno širino in ta letni čas, medtem ko v tigrastih tongicah cincaš med investicijo v pralni prašek Binus ali v mikro konzervo oksidirane alžirske tunine, ali pač – če ti čisto na zapravljivčka udari – v desetkrat cenejše, pa čisto isto dobre kitajske ollstarke. Ja, tukaj jih še imajo!

In ves ta čas so reke ljudi, ki jih pestijo usodnejše dileme od naših kriz-ali-ne-kriz

dihale v ritmu obrokov, ki jih je ne glede na vse pametno zaužiti, če nočemo končati iztrošeni pod reprodukcijo slike minulega časa, ki ga noben živ bog ne obudi več v življenje.

Udomačena favna je požrtvovalno sodelovala v revolucionarnih živih jaslicah, ki so ilustrirale nedelo francoskih in ameriških letal v službi maroškega kralja, ki ropa svoje ljudi, da lahko nabavi peklenske igrače, s katerimi menda potem svojim siromakom omogoči, da imajo biti kaj biti ponosni.

Vse je vibriralo v frekvenci enega samega pojma – svobode, pa magari v obliki original angleške inačice lend laverja, letnik 48.

Hasta la victoria siempre!

Brezpravni koloni so se med pogromi v Dakhli celo noč in del dneva znašali nad nič krivimi Saharci, preden je končno intervenirala lučaj proč ugnezdena vojska. Njen najnemarnejši del –  t.im. pomožni soldati, ki za sendvič brez salame pustijo najboljša leta v slepičih kraljevine, da bi se krhkega zdravja in brez ficka v žepu končno smeli vrniti domov, k uvelim ženam in odtujenim otrokom. Dobili so puške z bajoneti (sic!), naboje s pretečenim rokom trajanja in udri po siromaku. Ne po huliganih, temveč po žrtvah.

Nov cikel plesa s strahovi svobode me vodi iz Boujdourja v okupirani Zahodni Sahari do prestolnice svobodnih ozemelj taiste dežele – Saharske Arabske Demokratične Republike, skrajšano SADR, Tifariti. Dva tisoč km prahu in grbin za štiri stotake zračne razdalje, v porog flancam o prostem pretoku ljudi, blaga in storitev! Asfaltna premica do edinega odprtega mejnega prehoda daleč naokrog ne nudi posebnosti. Dejanski štart je itak pri Colombu, mladem Saharcu ob magistrali za Nouakchott. Colombo je preživel osem let v internatu na Kubi – državi, ki je tisočem pregnanih saharskih otrok omogočila brezplačno šolanje. Zdaj je eksperten mizar, ki zna delati tudi brez orodja. Živi sam, njegova družina je razstresena po begunskih taboriščih v Alžiriji. Kot večina saharske mladine je sit koketne ljubimke – svobode, ki ne in ne pride. Med prostovoljnim služenjem vojske je postal ostrostrelec. Zdaj čaka, kaj bo. Pije čaj, skrbi za konja in nekaj drobnice, za udomačene golobe, leglo psov, nekaj mačk in želvo. Sedi na vodovodu, ki bistro Bou Lanouarsko podtalnico pelje do pristanišča Nouadhibou, ki vode sploh nima. Colombo s pomočjo števca porabe umno zaliva svoj bio-vrt. Vse, kar mu zraste, tudi avtentična vinska trta,

je izjemno bogato z železom. Čisto blizu je proga, po kateri grmijo bojda najdaljši vlaki na svetu, do roba natovorjeni z železovo rudo, ki jih pet lokomotiv vleče in poriva iz daljnih rudnikov pri Zoueratu. Divji veter enkrat s te, enkrat z one strani odpihava črni prah in ga slikovito odlaga ob progi. Železnica, dobesedno. Colombo je družaben človek. Tokrat ima na obisku prijatelja Saleka, katerega oče je kot maroški polkovnik, sledeč svoji vesti prebegnil na drugo stran. Tam je inštruiral polisariove borce in si ustvaril družino. Po dolgih letih ne miru, ne vojne in po razpadu zakona se je s sinom Salekom vrnil. Odrabotal je pičlega pol leta zapora, ker je za rep ujel amnestijo. Kmalu je spet postal polkovnik maroške vojske, v kateri ima vplivne prijatelje. Salek je bil kot prebežnik iz tabora Polisaria upravičen do stanovanja v okupiranem Laayounu. S taktiko baržunaste ječe namreč Maroko minira osvobodilne težnje Saharcev: velikopotezno gradi stanovanja in hiše, ki jih potem gratis deli dezerterjem. K temu spada še mesečno nadomestilo za ne-delo. Saharci so plačani za to, da nič ne počnejo! Edino s »politiko« se ne smejo ukvarjati. Na prvi pogled zvita, a draga poteza, ne funkcionira: Saharci pobašejo denar in stanovanje, slednjega ob prvi priložnosti prodajo in se preko Mavretanije vrnejo nazaj ali pa si kar tam z izkupičkom kupijo nepremičnino. Salek denimo je pokasiral 45 čukov in se preselil k mami v Nouadhibou.
Oskrbljen z dobro vodo, spočit in naspan krenem naprej.

Skrbi me malce lovski načrt, da smuknem na ozemlja svobodne Sahare, brez kakega košer papirja. Imam le sken vabila na 13. kongres Polisaria, na katerega sem ročno vnesel ime. Ker celotni sever Mavretanije velja kot nevaren, je itak povsem možno, da me že v štartu kak motiviran žandarm pošlje nazaj. Diskretnost je imperativ. Iskanje uporabnega odcepa pa resen projekt. Razloženo, skicirano in realno nikakor ne harmonizira. Rintam skozi  miks kamenja in sipkega peska, a počasi moj tamič le zabrunda ob železni cesti na vzhod.

Slučajno zvoham maroški gsm signal, (fronta je blizu), zamenjam sim-kartico in se načvekam z znanci v Dakhli. Ko se izkaže, da so klici brezplačni – tako kralj reče hvala, zabrnijo mobiteli na treh kontinentih. Pa da imamo tudi mi kaj od te monarhije. Z ravnilom potegnjena črta od maroške izstopne točke do zaselka Inal, dvesto kilometrov vzhodno, je z mavretanske strani nebranjena. Tu je samo maroški Zid, ki cementira okupacijo, mehki trebuh kraljevine, čez katerega naletavajo migranti, orožje in kokain. General Benani, nesporni gospodar zasedenih ozemelj, je izjemno bogat človek. Vse je dogovorjeno in sproti usklajeno z mobilniki: ob pravem času na pravem mestu prava oseba stegne dlan in čvrsto zamiži, medtem ko mimo s trebuhom za kruhom odtapka mavretanski pastir s kamelama, gruča migrantov ali pač do roba naložen terenec. Vzorec se replicira od dna do vrha piramide, s katerega tolsti krap general nemo dirigira orkestru podložnih mu rib. Cona somraka, sfera nevidnih kod in pravil in hej, zakaj tu sred niča, kar tako gori avtomobilska pnevmatika, ravno zdaj, ko moja malenkost gre mimo?

Je to signal rokomavhom: pozor, blondinec s portfeljem? Zadnja možnost za retrofront?
V takih momentih mi rado udari na trmo. Hladno nadaljujem naravnost v Inal, kjer me na pahni-potegni ustavi civilist. Fino ga naderem, preden se identificira kot šef žandarmerije, dobi fiche – listek z mojimi osebnimi podatki in mi odmigne naprej. V naslednjem približku zaselka prečkam progo in modno uniformirano patruljo naparfumiram z visoko diplomacijo. Predložim vse dokumente, zdrdram destinacijo, provenienco itd., počakam da odžebrajo svoj salat (naslikal sem se jim ravno ob sončnem zahodu), nakar zaprosim za avdienco pri komandirju. Tam čez, v Zougu da imam prijatelje in ali bi kratek obisk predstavljal težavo. Nobene, krasno. Hitro povečerjam in kmalu zaspim. Malo čez polnoč me prebudijo rafali pod oknom. Ne utegnem se prestrašiti, ko že odprem okno in iz tople postelje špegam, kaj da dogaja. Dogaja kričanje, mahanje z arkebuzami in samokresi in manevriranje žandarskih pickupov. V soju žarometov se materializirata ujetnika, z rokami zvezanimi na hrbtu. Zbijejo ju na tla in ju s škornji tlačijo v pesek. Sledi maltretiranje: vstani, na kolena, na tla in tako pet- ali desetkrat. Repeticija je mati modrosti. Iz teme se obotavljivo izluščita civilni vozili in še povečata direndaj. Slednjič ženski glas iz notranjosti enega od vozil z vztrajnim zaklinjanjem ualaji, ualaji (bog mi je priča) omili napetost. Zjutraj zvem, da sta avtomobila na poti v Choum brez ustavljanja peljala mimo kontrolne točke. Čeprav ali pa ravno zato, ker je vožnja ponoči prepovedana. Nekaj sto metrov naprej sta potem ugasnila luči. In začela voziti nazaj, naravnost proti žandarjem. Ti pa nafilani s tenoristi. Kasni potniki so se v resnici samo izgubili, luči pa ugasnili, da se v siju brejega meseca spet orientirajo.

Kaos in red. Pospešim na severovzhod in pred poldnem dosežem downtown Zoug: nekaj koč iz zravnanih bencinskih sodov na obronku črnega masiva. V pesku poležava slab ducat biblično opasanih Saharcev, ob strani čepi osamljena ženska in nikomur se ne zdi vredno odzdraviti. Kot bi tekmovali v hermetičnosti napram tujcu, negibno opazujejo mojo cukajočo rumbo v smeri miniaturne utrdbe v španskem stilu. Vmes je ograjen vrt, na njegovem zgornjem voglu vodnjak, spodaj pa skladovnica sodov, polnih nafte. Gratis gorivo z energenti bogate Alžirije je ena od oblik pomoči osvobodilnemu gibanju Polisario. Povsod sami uniformirani starci, abraham plus. Kljub fantomski počasnosti so priljudnejši od ekipe na vhodu. Med pozdravno sago me vabijo na čaj, žal rinem naprej. Kontrolna točka je deset kilometrov severno, na prevalu gorske verige. Zaresna meja z belo markiranima pasovoma za vstop in izstop, s stop znakom v arabskih hieroglifih, pa s stražarnico med pasovoma, ki jo brž okupira bojevnik z belo čelado, paradnimi škornji in manšetami. Izrezan Freddy Mercury. Ali Krüger. Nedaleč proč toyota s protiletalsko strojnico.

Sicer spokojen ambient. Ležerno sem izprašan o namerah, skenirano vabilo zadošča, nakar že popravljamo kombi, ki ga je nek Saharec pripeljal iz daljne Asturije. Kapo dol, da je navadnega ford tranzita spravil do tu in ne zelo čudno, da je zbil levo premo. Popravimo bolj malo, kmalu sem spet na poti. Pokrajina je nezanimiva, pista kucljasta. Vijuga med irokezi železovih rudnin in zaplatami bledega peska, našpikanimi s šopi mumificiranih trav. Ko se približam slabo stotko oddaljenemu konglomeratu zaselkov z albansko zvenečim imenom Dougaj, se scenerija popravi. Pesek atraktivno zažari. Iz njega vstanejo mogočni granitni monoliti. Pista pelje direkt v logistični servis za civiliste, s trgovinico, bencinsko črpalko in vodnjakom – vse kar človek na tem koncu sveta potrebuje. Alžirska nafta, ki je za uradne namene zastonj, se za ugoden denar tudi prodaja. Med zadržanimi fanti, ki prikapljajo iz ene od koč, je oficir v civilu. Voljan me je odvesti v Protocolo – center, ki je v vsakem armadnem okrožju namenjen tujim obiskovalcem. Namestijo me za polkrožnim hangarjem, uradno sprejemnico.

Sredi nje kraljuje rdeča preproga, po vsej dolžini sten so nanizani kvadri penaste gume in gore blazin v razkošno izvezeni zeleni sintetiki. Fleece ob stiku z njimi divje iskri. Sedemo; jaz in nekaj vojakov, ki mi odsotno zastavljajo napol umestna vprašanja in me svedrajo s temnimi pogledi. Nastavljam prsa z lešnikom v njih in društvo motiviram za bolj humoristične vode. Odziv je nismo ti mi Johnny Weissmuller. Nič čudnega. Če že ne prvi, sem gotovo eden redkih bledoličnikov, ki jim je brez trkanja padel v bazo. Povečerjamo kozo, ki se raztaplja v ustih. Okrog osme čašice supersladkega čaja se tudi vzdušje otopli. A tista globoka nezaupljivost ljudi, ki jih združeni narodi sveta že desetletja ignorirajo, ostane. Zaklenjena v žilavih, čokatih telesih, ki jih grobo sešite uniforme delajo še bolj kvadrataste, kot so v resnici. Alkohol bi tu cimpral čudeže. Za lahko noč obelodanim tihoma korigiran načrt, da bi na sever rad preko baze Mijek. Na znanje je vzet brez kakršnihkoli reakcij. Negotovost veča fakt, da saharski vojaki ne nosijo činov, poveljniki pa so itak kar v civilu. Ali pa tudi ne.
Zjutraj izvem, da v Mijek ne grem sam, tamveč v spremstvu. Tihoma mi to odgovarja, saj imam do okroglo šesto km oddaljenega Tifaritija na razpolago le štiri nepreverjene GPS točke. Zgodaj popoldne se materializira hitri bencinar vojaške policije, ravno še utegnem podmazati kamion in se oprhati z mrzlo vodo. Šoferju (vojaški imajo radi težko nogo) zlogujem, da nismo formula ena in da bo treba počasi, a ko se za kontrolno točko odpro hitre planjave, sam pritisnem do konca. Spusti me naprej, da testira moj navigacijski čut, a sledi so čitljive, smer jasna.

Sonce sede na horizont in mi smo v 180 km oddaljenem Mijeku – moj tretji obisk. Vtem je kraj zrasel. V spominu sta okrogli Protokol

in bližnja baza OZN, ne pa ob vadiju raztresene hiške, nomadski tabori in brez reda parkirani kamioni. Če odmislim naravne lepote, Mijeka nimam v toplem spominu. Tudi tokrat je sprejem vojaško zadržan. Držim se torej ob strani, fragmentarno kramljam in zvečer v družbi privilegirancev bolščim v ekran, s katerega gestikulirajo spikerji alžirske televizije, Al Jazeere in novopečene SADR TV. Nadaljevati res hočem solo, a res ne gre. Hamdi, komandant 3. armadnega okrožja osebno, mi brez debate prisoli spremstvo: zaradi nedavne ugrabitve treh humanitarcev v Rabouniju (glavnem Protokolu in obveznem postanku vseh tujcev, ki delajo v saharskih begunskih taboriščih), da vlada obsedno stanje in ni govora, da bi naokrog taval sam, vsaj ne dokler sem pod njegovo komando. Ampak-ampak nima nobenega haska. Sicer vse korektno. Dostava hrane je kar v kamion

in tudi znamenitost Protokola, pravo pravcato oljko, smem poškljocati z vseh strani.

Na dan odhoda mi je suho predstavljen šofer spremljevalnega vozila. Ni me vesel. Heda?, a to naj vlačim s sabo, je njegova reakcija. Čakam do pozno popoldne, preden poženemo. To že poznam in ne nergam. Na izhodni kontrolni točki se nam priključi še en tovornjak, oranžen terenski renault, kakršnih je Polisario leta 2003, ob praznovanju tridesetletnice obstoja, dobil ducat v dar od baskovske vlade. Stražar odsalutira, pickup odbezlja naprej, kamionarja ga po najboljših močeh loviva. Precej je izgubljanja in veliko tratenja časa. Oboroženo spremstvo, kot si ga predstavljamo mi, to ravno ni. Do večera nanizamo sedemdeset km, nakar se začne tradicionalno iskanje nekoga ali nečesa – očem evropejca popolnoma nesmiselno početje. Prekrižarimo komaj zaznavno valujočo planjavo, ustavimo pri enih nomadih, pa pri drugih, da bi končali pri dveh kozjih pastirjih. Kakih dvesto metrov proč se ob hrani spoznamo. Šoferju kamiona je ime Mbarek Ahmed, njegovemu molčečnemu spremljevalcu pa Mohamed Mbarek. Šofer pickupa Mohamed Salim lomi španščino, Mbarek Ahmed pa je izjemno pantomimično nadarjen. Smeje se napokamo z mesom in v pesku pečenim kruhom. Saharci jedo z rokami. Baje zato, da uživajo nepotvorjeni okus hrane. Ne vem zakaj potem kuhajo v aluminijastih loncih. Gotovo pa je, da njihovi otroci ne izstreljujejo projektilov Bebipape in Frutabele po okoli visečih Picassih, Kandinskih in Piet Mondrianih. Nakar Mohamed Salim oznani, da bodo oni spali pri kozah, jaz pa kakor želim. Optiram za solo inačico, iz lenobe. V zadnji zarji krenejo, do šotora s pastirjema in gladko naprej in še naprej, dokler za horizontom ne izginejo njihove zadnje luči in slednjič tudi sij žarometov. Brž se pojavijo določeni dvomi. Da Hamdi, ali pa kar ti trije niso vse to naštimali in me prodali Alkokokajdi? Belci smo iz prve roke vredni slabih petdeset jurjev jevrov (jaz malo manj). To ni malo denarja. Interes je in moji spremljevalci imajo satelitske telefone. Izdali so kriminalcem pozicijo in jo podurhali, da si ne pacajo vesti. Hm … recimo … no ja … v bistvu ne … a hej, v teh negotovih časih je ob najmanjšem dvomu smiseln alarm. Mirno pospravim stvari, zaženem motor in jo brez luči, sledeč srebrni slini polnega meseca, mahnem pravokotno na njihovo smer. Čisto počasi prevozim štiri km, nato ostro obrnem in nanizam še štiri, nakar preidem na slepilne manevre – na GPS displeju rišem vedno bolj zamršene pentlje in puščam temu ustrezne odtise pnevmatik. Slednjič se pod pravim kotom odplazim kilometer navzgor, naredim veliko spiralo in se potuhnem v senci krmežljave akacije. Pod vetrom in za njihovim hrbtom. Če bi mi naš bivši PM pustil kak raketomet, bi čakal v zasedi, tako spim na strehi. Noč je kristalno čista in mrzla. In mirna. Ob zori sem še vedno živ.

Vrnem se nazaj in kmalu dočakam moje nič hudega sluteče spremljevalce s kamionom, polnim koz. Ekola. Šli so po hrano za Kongres. Nekaj tisoč delegatov in gostov je treba nahraniti. Čreda v bližini katere smo večerjali, pač ni bila prava. Brez odlašanja zarohnimo proti še vedno daljnemu cilju. Najprej naravnost na sever, in ko na desni pustimo Bir Mogrein, v širokem loku na vzhod. Na tem koncu so ozemlja pod kontrolo Polisaria praktično preščipnjena na dva dela.

Sledimo koridorju za vojaška vozila, ki bolj v notranjost Mavretanije ne smejo. Pista je še vedno hitra in nezahtevna.

Šele, ko na zelo uradni kontrolni točki spet vstopimo na teritorij svobodne Saharske republike, postane teren bolj kamnit. Dvignemo se na plato, s katerega se valijo mase hladnega zraka in pometajo nekaj sto metrov nižje ležeče ravnice severne Mavretanije. Sonce spet ravno zaide, ko na kontrolni točki pred Tifaritijem dosežemo svoj cilj. No ja. Parkirati sem se nadejal v bližnjem Buer Tighisitu, trgovskem zaselku, ki je vzniknil ob meji z Mavretanijo. Nekoč se je kraj imenoval Lehfejra in je ležal 50 km južneje. Krajani so bili saharski trgovci, ki so z razmahanimi santanami in kasneje kamioni tvegali ekspedicije vse do malijskega Gaa in dlje. Pred desetletjem sem v Lehfejri preživel uro, dve in si odtlej srčno želel, da bi lahko nekaj dni nemoteno opazoval, kako se odvija saharski komerc. Vmes se je marsikaj spremenilo. Pot v Gao je tudi Saharcem postala prenevarna. Stopnjujoči se vpadi podplačanih mavretanskih žandarjev, ki so terjali svoj kos pogače, so prebivalce prisilili, da so se relocirali na drugo stran meje. V Buer Tighisitu sem bil dogovorjen z Yahjo, aktivistom Polisaria v Mavretaniji, ki naj bi naslednjega dne opoldne prihitel iz Nouakchotta s krepko delegacijo mavretanskih velmož. Žal je bil Hamdijev ukaz jasen: naravnost v Tifariti, pa pika. Tako obtičimo na vstopni točki v območje kongresa, slab kilometer od Tifaritija in od še ene baze OZN, oziroma misije MINURSO. Tako blizu, a daleč. Da se bo tu tudi prespalo, hitro postane jasno. Da bodo moji dragi spremljavalci izginili kot kafra, pa manj. Namesto njih dobim družbo mladega vojaka, ki se vrača na fronto. Zelen nahrbtnik, bela vreča z odejo in podmetačem ter obvezen čajni komplet, je vsa njegova prtljaga. Ponudim mu pašto z olivami in neuničljiv maroški paradajz, ki se mu dva tedna brez hladilnika sploh ne poznata. Prisedeta kongresnika iz Nouadhibouja, to je pri puščavarjih samoumevno. Vsenaokrog parkirana vozila enako kot mi čakajo na vstop.

Zjutraj od komandanta kontrolne točke izposlujem dovoljenje za obisk Buer Tighisita. Vedro odprašim v duty free paradiž, kjer kupim sto litrov dizla, čeprav je Yahja jamčil, da bo gorivo zastonj. Tolikšno je moje vzhičenje nad svobodno trgovino in nad črpalkarjem Omarjem, ki z umetnim dihanjem spiha tistih sto litrov v moj rezervoar

in me za roko odvede še v pekarno, kjer pobašem zadnjih pet štručk. Nikoli ne veš. Komandantu sem obljubil, da se vrnem čez najkasneje tri ure. Ko besedo držim, obtičim na novi kontrolni točki, ki je postavljena še kak kilometer dlje od mojega cilja, skupaj z ambasadorjem SADR pri OAE in mnogimi drugimi. To malo pomirja, a užaljen nad liberalno porcijo Kafke, demonstrativno parkiram daleč stran. Z nočjo se glavnina čakajočih zrine naprej, edino kujavi jaz občemim kot zapuščena nona za Novo leto. Opravim večerne rituale in se v trdni temi  pomujam do čekpojnta. Mladega vojaka, ki tekoče govori špansko, v baročno napihnjeni maniri opozorim, da čakam že skoraj dva dni in ali je to njihov način izražanja dobrodošlice.

Preprosto vprašanje ima čudežen učinek. Z dobrodošlico v Sahari ni šale.