You are currently browsing the category archive for the ‘Moro’ category.
Don’t count your chickens before they are hatched, je pregovor, izjemno ljub nasim bratom amerikanerjem (prvi ga je izrekel slavni Grk Ezop, ko je n-ta zalozba zavrnila objavo njegovih basni). Jaz sem ga izkusil na lastni goli kozi, ko sem se se ves nor od triumfa nad imigracijsko masinerijo v kraju Burlingame na glavo vrgel v Pacifik in zacel kravlati proti San Leandru na drugi strani San Franciscanskega zaliva. Nisem se naredil sto zamahov, ko me je najprej skoraj potopila, potem pa potegnila na suho proslula Obalna straza s kapitanko Kamelo Anderson za krmilom. Chekira je z obale huronsko kricala “pusti ga, on je moj, bitch”, a ni nic pomagalo. Ogromni izvenkrmni motorji so popadljivo zarohneli in kaj kmalu sem se spet znasel na Frisco Int’l Airportu, tokrat v sektorju za ilegalce in fake kranjske klobase. Kamela me je nic kaj prijazno pahnila v objem z rokavicami iz latexa opremljenih megatoncev in odvihrala novim dogodivscinam naproti, ne da bi rekla “good bye”, “have a nice day” ali vsaj “god help you”, kakor se bahajo na njeni spletni strani, da naj bi bila njena navada. Namesto welcome drinka sem dobil dezinfekcijsko kopel v kokakoli, nato pa se mali waterboarding v original Rocky mountains sparkling vodi. Mater sem debelo gledal. Potem so me zaceli pehati proti inox kletki, s katere se niso sneli reklamne nalepke forged by ArcelorMittal. Najvecja jeklarna na svetu sem pomislil, ko me je premagal rezonantni krohot z mimiko tipa Andres Valdes. Uniformirani megatonci so se samo strokovnjasko spogledali in me namesto v kletko zbasali v nakupovalno sredisce Tor-tura shopping center. Sadisti, res. Priletel sem direktno v department store Ross (dress for less). Tam sem kupil Leviske Signature za 15 dolarjev. Super, malo prevelike, za slucaj, ce se se bolj poredim. Na izhodu iz kabine za preoblacenje sem bil kregan, ker nisem “take my number”. Dvignil sem glas, da kje pa pise, da je to obvezno, pa je gospa usluzbenka spravljivo zasepetala “dobro, dobro, kar pejte, lahko bi zasli v hude tezave”. OK, se postavim v vrsto, da placam. Gledam pod strop, da mi ni treba gledati neskoncne vrste, ki se je Sovjetska zveza Leonida Breznjeva ne bi nikakor sramovala. Za mano se dere in mece potleh mala tiranka, njena mama pa sika “nic ti ne bom kupila” (je to groznja?), izmenicno v amerikanscini in meksikanscini. Pod stropom je reci in pisi trideset varnostnih kamer. So tudi trije oborozeni varnostniki, pa masine, ki neprestano piskajo, da alarmi vsem ze popolnoma dol visijo. Blagajnicarki sta dve, a klienti so oveseni z artikli kot novoletne jelke. Vsi buljijo vame, ker imam samo en artikel, pa se ta ni propisno v kosari, temvec malomarno vrzen cez roko, kot da mi ze pripada, pa se sploh placal nisem. Pred mano tri mlade dominikanske megatonke hkrati poslusajo muziko z mp3ja in se pogovarjajo. Mine pol ure, vrsta pa se ni pol krajsa. Placal bom te leviske, pa makar crko. Koncno zunaj, napol nezavesten opazim logo GNC, identicen kot GMC. Za tiste, ki ne veste, GMC je General Motors Corporation, GNC pa General Nutrition Center. To mi je uspelo nekako zaobiti, ko sem bil ze pahnjen v The North Face store. Juj, tu popolnoma druga storija: ze na vratih me je v civilko zamaskiran varnostnik osladno pobaral po pocutju in kako da se danes imajo moji hemoroidi. Blagajniski zbor je zapel welcome to the north face in komaj sem zakorakal med bunde in windstopperje sta me napadla dva mulca z “how are you doing today?”. Zajel sem sapo, da jima opisem neizmerno krivico, ki mi je bila storjena today, onadva pa “how can we help you!” s tistim ljudozerskim kalifornijskim nasmehom na frisu. Od silne groze sem pograbil 4 pare nekih hlac in pobegnil v kabino za preoblacenje. Ja, valjda, malo morgen. Priskocil je specialni uradnik, mi slekel suknjic, zaplenil rucak, dal famozno stevilko, odklenil vrata, pogledal, ce ni slucajno kdo notri (recimo Kamela Anderson), zabevskal “clear” in me spustil notri. Jaz sem notri hiperventiliral, potem sem se onesvestil, potem sem malo jokal in mislil na mamo in case, ko sem se plaval v njej (joj, to so bili casi in tudi njim sledeca tranzicija in – trara – socializem niso bili od muh). Potem sem se malo hiperventiliral, nakar sem cisto skulirano stopil ven in s sonornim glasom oznanil “I’m done!”. Oh, to se je personal raznezil, dobil sem nazaj rekelc in rucak (ki so ga tacas – pametno – testirali na plasticne in druge eksplozive), blagajnicar je zapel “all to go?”, jaz pa ne-ne, “one to go, three to stay”. To ni bilo tako strasno popularno, ker amerikanerji kupujejo en gros, ni pa bilo ilegalno, jebi ga. Placal sem kar v kesu, z velikim bankovcem, jebi ga in ko je civi-maskara na vratih mojim hemoroidom zazelela lep dan, se mi je posvetilo, zakaj imajo VSI bratje in sestre amerikanerji tako sonoren glas: ce ti najvecja supersila na svetu z napetim gunom pod brado iz neposredne blizine sika “sprosti se – sprosti se”, je to najmanj, kar lahko naredis zase. Se nekaj malega sem posanjal, ko sem ze stal v trgovini z rabljenimi uniformami in drugo vojasko parafernalijo. Inferno? Prodajalec me je blazno spominjal na tipa in videospota Plump Fiction. In fak, na Fejstbuku je chetal s prijatelejm, ki mu je bilo ime Zed! Who’s Zed? Zed’s dead, baby. To je zdaj konec moje bedne ne-eksistence, sem zastekal in se usral, da je zadisalo po royal with cheese. Nisem pa tega pokazal, ceprav je Zed zvedavo stegoval vrat s fejstbuka. “Fuck you Zed”, sem zakrical in zasprintal na plano. Za mano je odmevalo “well fuck you, you fuck”, jaz pa sem ovesen s shopping vreckami in apgrejdan s plasticnimi lisicami dirjal in dirjal, domovini edini v objem, dezeli prijaznih, prisrcnih in optimisticnih in sila konstruktivnih ljudi. In tudi dejstvo, da so mojo inox kletko med vmesnim postankom neskoncno dolgo prekladali po silosih in h-alah letalisca JFK v New Yorku, ni moglo omajati mojega entuziazma. 
Stresic ni, ker sem odo dezeli obmejnih moznosti spisal na iMacu, ki mi ga je prijazno posodila La migra (US imigracija).
V ZDA biva 40 milijonov prejemnikov bonov za hrano. Njihove vrste vsak dan narastejo za dodatnih 20.000 ljudi. Slogan Food Stamp Program-a, oziroma Supplemental Nutrition Asistance Program-a (SNAP) je: Pet na dan. Five a day. Zveni znano? Merkator?
Kakorkoli, osebno se ne kvalificiram kot recipient SNAP mane z nebes. Sem prebogat. Zato zbiram svoje Food Stamps. Pet na dan.
Vsak dan. Jaz delam na sebi.
Tokrat je naša brhka junakinja udarila v samo srce pasje procesije, ki se ji reče kapitalizem: Amerika, zemljo obećana. Pravzaprav bi moral iti jaz osebno, a mi je kot dolgoletnemu klientu našega zdravstvenega sistema gibanje dovoljeno zgolj v občini, v kateri imam prijavljeno stalno bivališče (nosim tudi rumeni trak na levi roki). No, Chekira se je širokogrudno odločila za Lufthanzija, mene pa meni nič tebi nič stlačila na dno kufra, z nalogo, da glumim kranjsko klobaso, če bo amerikanerski CBP (Customs and Border Protection) kaj zatežil. Po 12 urah leta se dejansko JE zataknilo zaradi bele gline, ki sem jo v terapevtske svrhe tihotapil v levem devžeju. CBP je mislila, da gre za četrt kilce prepovedane substance, med poznavalci znane kot “hors”. CBP je cepnila v delirij, še posebej, ko sem kljub statusu kranjske klobase nekaj duhovičil z izreki in pregovori v klasični arabščini. Chekira pa je ostala hladna kot izključena mikrovalovka. Tudi ko ji je gumijasto orokavičen stot in cent sala s povišanim glasom ukazal, naj spusti hlače, se prikloni naprej, razširi žemljo in glasno kihne. Chekira je flegma izpeljala vse to in za nadgradnjo potom zadnje plati izstrelila projektil zelene sluzi sadističnemu pigu naravnost med oči Ta je dropnil kvazi dead na tla, cvilil kot pujs in mevžasto klical okrepitve. Njegovi kameradi so družno grizljali freedoms fries in glumili Francoze, itak. Še takrat ko je pujsu raz nosni koren začel mezeti cvet deče krvi in je njegov pogled postajal iz trenutka v trenutek bolj “filozofski”. Da izgleda kot prešvicana poročena hindujka, so ga kameradi brez pardona vlekli za nos. Chekira pa je z mano pod pazduho tiho kot pink panter hit the streets obljubljene dežele. Eeeh moj batjuška, dežele silnih produktov in neomejenih storitev. Pa vsi šljakajo kot kreteni, ker si ne morejo privoščiti prostega časa, ker time is money, to je: more time is less money. No time je a lot of money in zero time is … A v zraku povsod opojni vonj seksualno razvnetih japonskih češenj in češpelj. Vsaj tu v San Franciscu, konec meseca marca 2010.
Chekira se veseli, da nisem več prtljaga, oziroma kranjska klobasa. Eh, nekatere je tako preprosto razveseliti. Slava jim.
Približno včeraj po srednjeevropskem času, če se ne motim, je orel neslišno spodvil krila in pristal na popku obljubljene dežele: Chekira. In z njo jaz, ki sem tiho kot miška iz potovalke skeniral atribute združenih držav premnogih produktov.
“Jej, pljuvaj, be hepi”, me že ima, da bi zaprosil za azil.
Šerif Đoni bo gotovo vedel kompetentno svetovati.
Kot kaže je s pilotom pod roko odšpanciral na lepše. Kar glede na to, da vremenska napoved ni baš ne vem kaj, niti ne čudi.
Odkar sem mobilnik odvrgel v koš za smeti, mi je tisti del možgančkov, za katerega se je zdelo, da je že odmrl, čudežno spet začel funkcionirat. Kot bi vmes ne minilo pol stoletja in eno tisočletje. Alehlujah. Siva cona živi in brca, siva materija obstaja, svet ni samo črno-bel. Ves vzhičen sem potem šel na večurni sprehod po prestolnici ljube mi dvomovine. Bil je hlad, bril je veter. Serijsko zlorabljeno Barje je sredi dneva komatozno spalo. Pot ob žici okupirane Ljubljane je bila na večih mestih presekana. Hiš je vedno več in niso vse lepe. Dasiravno ima povprečen Slovenec izjemen občutek za lepo in uporabno. Poleg tega je tudi prav dober po po duši in srcu. Po vrnitvi med lastne štiri stene (metafora) se mi je v možgane naslikala samoobramba v tej obliki:
Nato sem poštefnal po še vedno neizpraznjeni popotniški malhi in izvlekel, trara …
S Chekiro sva pretentala carinsko-graničarske organe Združene Ojrope, nategnila sva jih kot mačke, suhe in žejne sva jih prepeljala preko velike vode. Na sporedu sta žurka in party, YO YO YO!
Optimist takoj prikima DA, je, na zadnjem sedežu drnjoha nacukan kot klada, čeprav niti ni pilot, temveč furman kočije brez vprege. Realist skomigne, da letalo sploh ne obstaja in če že kdo, je pilot on sam, a žal ne pozna niti cilja, niti namena, niti trajanja potovanja. Pesimista zaenkrat pustimo pri miru, to znajo biti zelo depresivne osebe. Mene te dni z depresijo navdajata dve stvari. Prva je hitro se bližajoči mulud, profetov rođendan, ki lokalno armado mutirajočih mladcev hujska v vedno daljše kantate – nekje med navijanjem v zadnjih minutah podaljška in hokejskim kruležem pod Mežaklo. Včeraj so ga denimo žgali do krepko čez polnoč, vse dokler se iz unforgiving pustinje ni prerano vrnilo prase dr. Ražd, se pravi druga stvar, ki mi fura depro. Celo mutanti so kot bi odrezal nehali krakati. Prase je šlo direkt kozlat, jaz pa na sprehod. Klin se s klinom izbija. Ražd je celo noč sanjal in izmenoma tulil in cvilil in tulil, medtem koje mene pigalo od krohota. Zarana sem nato absolviral marš skozi razpotegnjeno djanetsko oazo, vse do izvira sladke vode pod starodavno trdnjavo na zahodnem bregu suhe reke. Tam so peli ptički, godli murnčki in so kvakale regice. Voda je bila res sladka, a še vedno pitna. Dokler ne potegne na korodiran akumulator, je vse še okej. Zrak je bil brej s protobibličnim mirom, prostata je bila hepi, spolni aparatus se je docela sprostil in se temu primerno odebelil. Chekira je bila tik na tem, da se požrtvovalno fukne iz grmovja, ko mi je pot zaprečila postavna kraljica puščave in predme malomarno zadegala obdelan pleh, kot češ, a je to tvoje, jebotepas?
Brez težav sem se spomnil, da imam v mestu nujen sestanek. In res, čez kako uro sem s prazno čutarico omahnil na teraso osrednje djanetske kavarne, ki ima glede na državo gostiteljico in njen režim izredno prikladno ime: Scanner. Tu možaki od ranih jutranjih ur srebajo vodeno kavo, zobljajo slaščice zanimivega okusa in skenirajo konkurenco, t.j. pazijo, da ja ne bi kdo spohal kaj novega in si posledično umišljal, da je nekaj posebnega. Slovenija na kvadrat. Oči je veliko in pogledi so strogi. Civilisti skenirajo policaje, policaji vojake, vojaki špiclje in ti spet civiliste. Vsi skupaj skenirajo turiste in VSE to, se pravi lajf v svoji totaliteti, oziroma njeno keš particijo, skenira lokalna, pa tudi nadregionalna la mafja. Za red je poskrbljeno, psom vstop v mesto ni dovoljen. Dovoljene aktivnosti so shopping, prokreacija, lenarjenje, bolniška, delo le izjemoma (če ne povzroča večje škode). Najbolj zanimiva aktivnost – šoping ima to hibo, da artiklov ni veliko, pa še ti so zvečine subvencionirani. Kruh, mleko, moka, olje, cuker, riž in podobne bazičnosti so praktično zastonj. In potem se z njimi seveda dela kot svinja z mehom. Da o nafti ne govorim, tako je poceni, da jo še v slaščice malo našpricajo. Da grejo lažje po grlu. Skratka, sedim kako uro v centru Djaneta (djanet pomeni raj, djehenem pa pekel), potem pa ni druge, kot nazaj v … tisto drugo. Tu je vse pod kontrolo. Ražd je zlomil lupilec za krompir, ko je skušal z njim odpreti konzervo kondenziranega mleka. Zdaj spi, je upehan. Mutirajoči mladci nažigajop svoje kantate. Jaz čakam, da bo noč, pa da grem lahko na aerodrom. V eni roki imam prtljago, v drugi pa dve roli najmočnejšega aero selotejpa, če bodo spet težave z zapiranjem vrat aviona. Kdor visoko leti, nizko pade.
Luna se spet napihuje kot Zgago Jelenčić, pomlad z jekleno pestjo tolče na dveri. Zvečer ni nič več frišno in zarana chilly, temveč je ves čas mogoče flanirati naokrog v kratkih rokavih. Vsaj če si švedski Črnogorec mojega kova. Tolpe gekonov so prilezle na plano – težki časi za muhe, mušice in komarje. Težko jim je tudi zato, ker jo je dr. Pig-of-the-Century Ražd podurhal v pustinjo, kjer bo eksperimentiral na turistih. Specifični vonj se sicer ne misli tako zlepa predati, ampak hej, končno spet vidim, kakšne barve je pravzaprav umivalno korito (bele), pa kakšne barve so ploščice v kopalnici (modre), pa smeti sem efikasno eliminiral. Smeti so tu itak nekaj posebnega. Biološke pridno odlagam na vogal naše hiše, pa jih pridno pobira sosed, ki ima veliko otrok in koz, ki producirajo toliko komposta, da je tudi vrt ves dehteč in bohoten. Za protiuslugo pušča luč pred svojo hišo prižgano in s tem prispeva, da štorasti bledoličnik skozi razfukan pokrov ne štrbunkne v greznico. Prebivalci In Abarbara so nomadi, ki jih ablast milom ili silom sedentarizira. Vsaka družina je dobila prav mično tipsko hiško v t.im. sudanskem stilu, znotraj katerih imajo ti ljudje mnogo sob, ki so zvečine brez strehe nad glavo, pa pesek je po tleh, da se ne zgubi stik z vesoljem in mamko zemljo. Sahara v srcu, tudi če med štirimi stenami. In Abarbarska mošeja me je začela iritirati. Že dober teden verska mladina cele večere napol skandira, napol poje basni iz korana, ki bi se jih dalo poenostavljeno sintetizirati v »saj smo vam rekli, da so psi umazane živali«. Sem jim namreč povedal za našo veliko afero. Tako. Ne bodo nas več mešali s Slovaki ali Čehi. Potem, ko jih bomo še na fuzbalu nabrisali, pa sploh. Ostale smeti se skuri. Vsaka hiša ima odrabljen bencinski sod, v katerem se individualno upepeli vse, kar gori. Kot izkušen jadralec in adept toksikologa Komata zakurim smeti izključno, ko veter piha PROČ od moje hiše. Žal so sosedje hitro poštekali princip in zdaj oni kurijo, ko je eolska situacija obratna. Sem sam proti vsem. Junak, ekstremni pisatelj, čeprav zlobni jeziki trdijo drugače. Ko se privalijo gosti oblaki dioksina in drugih delicij, se branim z navlaženim tagelmustom, v primeru hude krize pa si od varuhov demokracije sposodim tehniko imenovano waterboarding. Ta omogoča občutek utapljanja, čeprav se v resnici samo dušiš. Genialno. Glede vode, elektrike in interneta sem se že artikuliral. Danes mi je protiteroristična brigada odklopila še gsm. Jutri bo treba v mesto in salafistom poropotati po pultu. Imamo mi metode. Včeraj naj bi oddrvel v Tamanrasset s Tafo, ki je po poklicu leteči mehanik. Pokriva celo zahodno polovico Sahare in je temu ustrezno spoštovan. Sva se vse lepo zmenila, da grem zraven, da ne bo sam, potem je moral samo še k nekemu kolegu skočit, da mu eno malenkost pošraufa in to je bilo zadnje, kar sem videl ali slišal od njega. Jaz pa s spokanimi kufri kot Greta Garbo za Berlin. Zdaj razumem, kako je, ko ti tip spizdi po čike. Na samozavest to ne deluje spodbudno. Hej, ampak kateri kreten bi se hotel voziti 700 km čez puščavo s tipom, ki ima namesto senčnikov namontirana flatscreen monitorčka, tako da lahko med vožnjo gleda egipčanske filme v stereo soround all around dolby sistemu. In itak, doma je najlepše. Tak krasen mir je, vse čisto in sosedje ne kurijo več. In Abarbarska mošeja je arhitekturna perla. Plečnik bi bil zelen od zavisti. Fotk ni. Pa kaj. Sem menda ja dovolj plastično opisal. Ma dobro, ajde…
Singularity is near.
Na Zarnikovi v Ljubljani, nekje med Zavodom za zaposlovanje (v zapiranju) in bivšim zavetiščem za tehnološke presežke Molotow, je dobesedno čez noč iz tal pognala džamija ali mošeja! Naši lepi kulturni krajini je bila s tem storjena nepopravljiva sila. Kaj bodo rekli civilizirani evropejci, ki skozi naše kraje potujejo na Hrvaško, na Kosovo in še dlje! Mošeja petkrat dnevno predvaja Na Golici, a ve se, da je to klic k njihovi tajni maši: dušmani spretno hlinijo, da so državljani in davkoplačevalci, defakto pa krvoločno nabijajo čelno naši sveti mamki zemlji. Petokolonaši dvigajo glavo. Recimo tale Janko Vić-Rudnik, se je našemil v samega sebe in po Hribarjevem nabrežju prodaja knjigo, ki napoveduje konec sveta in zraven družno s svojim pajdašem vpije:
“Još malo, pa nestalo!”
Včeraj smo imeli malo južno državni udar. Novica me je doletela danes, iz smeri severno. Zdaj razumem, zakaj je včeraj zmanjkalo elektrike, danes pa vode. Ker smo vmes. Poleg tega me je včeraj poklicala ženska s številke 987. Sem vedel, da je nekaj uradnega, debelo pa sem pobuljil, ko sem ugotovil, da se pogovarjam z računalnikom, oz digitalnim polavtomatom. Pogovor je tekel o moji sim kartici. Kupil sem jo že mesec nazaj pri enih mrkih salafistih. Potem sem propisno in brez odvečnih vprašanj fotokopiral moj potni list in fotokopijo nesel overovit na občino, kjer pogledajo tebe, pogledajo potni list, pogledajo fotokopijo in potem uradno izjavijo, da je kopija enaka originalu. Na občini sem bil žrtev seksualnega mobinga. Uradnica je brez dober dan rekla, da sem ji všeč. Najprej sem malo zarjavel v fris, nakar so me nizke strasti premagale. A med nama železna rešetka … Skoraj sem že prekopal podzemni rov na drugo stran, ko me je čisto po naključju srečala ga. Pamet. To potem človeku vse dol pade. Torej pridno nazaj k salafistom, ki so vzeli overovljeno fotokopijo, pa moj denar, vstavili sim kartico v mojo dementno nokio in šestkrat vtipkali alahjeekber. In zdaj me baba, oz. digitalni polavtomat pokliče in mi zateži, da kje je overovljena fotokopija, pa da naj se nemudoma zglasim pri najbližjem uradnem zastopniku gsm operaterja Djezzy, ki je čisto slučajno 400 km proč. Jaz ji malo sarkastično rečem, da osemsto kilometrov pa že ne mislim štopat samo zato, da bi se lahko še naprej z njo pogovarjal in tu sem naposled zaštekal, da ne govorim s tečno uradnico, temveč s kompjuterjem. Ker je zaštekal. In sicer takole: pisk – počakajte trenutek – pisk – vabimo vas, da se zglasite… – pisk – počakajte trenutek …
Finta je v tem, da so bile v Alžiriji leta 1991 demokratične volitve, na katerih je zmagala demokrščanska stranka, oziroma njena muslimanska inačica, kar pa Zahodu ni bilo všeč in je volitve v spregi z lokalno mafijo in vojsko razveljavil. Od takrat pa vse do danes veljajo v Alžiriji izredne razmere. Dodati moram, da gre občasno v luft kaka bomba in da so bile nekatere med njimi detonirane s pomočjo mobi kosca in mobi ščinkavca. Zato nas hunta vljudno naproša, da se vsi turisti in tenoristi pred detonacijo registriramo. Eto, normalni državljan te prelepe dežele bi bil kooperativen, jaz pa moram nekaj trmoglaviti in pametovati. In potem se še čuditi, ako nam vzamejo elektriko, pa vodo in ako se malo južno zgodi državni udar. Tam južno narod baje pleše in poje od veselja, sestradano deželo je bojda preplavil optimizem tipa Osama-Obama. Samo še tablo za management sreče bo treba poklepati.
Pa aviacijo malo pošlihtati.
Pa džabe pir za vse. Hochachtungsvoll, vaš aviatičar.
Recent Comments