You are currently browsing the category archive for the 'Moro' category.
Na dan, ko je mesto heroj Ljubljano pogazilo preko deset tisoč parov pošvedranih maratonskih pantoflov, je ponižano in potlačeno telo naroda vzradostila novica o novi, senzacionalni domaći odpravi med himalajske vršace. Znana gornica in pohodnica dr. Špila Kalkik namerava preplezati severno steno Makalonce in si podvreči njen vrh. In to solo, v prosti tehniki. Za slabo uniformirane naj ponovimo, da je Makalonca dobrih sto metrov višja, pa tudi sicer precej bolj zahtevna od svojega brata Makaluja in da je za razliko od te stare fukare, na kateri firma Kokakolj ravnokar odpira obrat hitre prehrane za vegetarijance, njen vrh še deviški. Skeptikom se seveda takoj zastavlja vprašanje, ali bomo po Tomažu Kumarju, ki je šel dvakrat na led, priča še eni drami v ledenem ostenju na drugem koncu sveta in ali bodo naš ponos zopet reševali neki pakistanski piloti?
Odgovor je NE.
Dr. Kalkikeva je za razliko od Kumarja poleg jajc vklopila tudi intelekt. V sodelovanju s strokovnjakinjami oddelka za geomorfologijo & geomorbido pri zavodu Liminal, je namreč razvila revolucionaren postopek, s katerim je bilo Makalonco brez odvečnih stroškov mogoče prekucniti na pleča. Tako Makalončina južna stran zdaj ljubi matko Zemljo, severna pa pohlevno čaka, da jo deflorira kremeniti gojzar Kalkikeve, ki s tem že zaživa postaja legenda.
Seveda uspeh ne pride čez noč in sam od sebe! Potrebni so sponzorji. Pri projektu Makalonca 2008 se je izprsil predvsem renomirani arhitekturni atelje Debilak, ki je za protiuslugo Kalkikovi v prtljago stlačil še tri nič hudega sluteče turiste, ki mislijo, da potujejo v Zahodno Saharo. Poleg tega se je Kalkikeva z Debilakovo pomočjo dolge mesece vestno in temeljito pripravljala na enkratni podvig (plan je, da se sledeč trajnostnim modnim smernicam, po podvigu Makalonco zopet postavi na khm, noge).
Tukaj nekaj eksluzivnih posnetkov z zaključnih priprav:
Kalkikeva se pogumno prebija v notranjost šotora pod budnim očesom rutiniranega gornika in pohotnika Pakota Atakota.
Kalkikeva med študijem lokalnih navad in šeg, ter seveda
plesov, saj namerava med osvojitvijo Makalonce navezati stike z bratskim narodom Jetijev. Po strokovnih kuloarjih se širijo govorice, da namerava Kalkikeva ob triumfalni vrnitvi v domovino dne 15. novembra preko Marakeša s seboj pripeljati visokega predstavnika naroda Jetijev, dr. Easy Jeta, s povratnim letom pa v bazični tabor pod Makalonco poslati dr. Rupla, znanega filantropa in borca za pravice samega sebe.
Premier Pohar so navdušeni. Ministrica za kulturni menedžment Majda Šilca je odreagirala bliskovito in ekstremni solo alpinizem že razglasila za deveto umetnost ter ga tudi spomeniško zavarovala. Bledolični Erjavec pa evforično vzklika »Allons enfants de la Patri-ie!«
Polentarci vseh dežel zadolžite se!
Demokratično.
Moj klepar je z rezultatom nezadovoljen. Jaz pa še kar.
Modro sva pomolčala, da se čustva poležejo, nakar sva družno rekla “ma kurc”.
Baje da nas bodo zdaj nategovali konSENZUALNO.
Samo da svetilnik še sveti.
Šalom. Salam.
Kaj vidi Vasko aka Simo aka Niti, ko pride (če pride) zjutraj v službo na Majstrovi ulici?
Kot iz onostranstva čuje strašen glas: “Vaaaaaso, pusti Janičarja pr’ gmah!”
Če ima Vasko športni dan ali šolo v naravi in pokuka izza ćoška, pa vidi še tole:
Strokovna komisija za alternativo umetnosti, ljubkovalno Poslednja sodba.
Prodnik, ljubkovalno splav meduze.
Memento Mori, ljubkovalno Andi.
Tajnik Zavoda za samoizgon umetnikov, delavcev, znanstvenic in filozofinj z rodne grude, ljubkovalno alter eco.
Dobro, to ni art, pa se Vaskota ama baš ništa ne tiće.
A ko bi vedel, da se v podstrešni lopici direkt vizavi Vaskotove pisar-ne inkognito zadržuje Gogi Demagogi, frišno vrnjen iz Argentine, finančno silno konsolidiran junak temne kontinui-tetke. Ustanovni član Tajne lože in ves krvav je okrog ust. Spahuje da se mu baje po domobrancih. Demagogi je neodvisen, suveren in ne jebe žive sile. Alter heroj. Bolj zlovenski od največjega še živečega Zlovenca. Pa Turčin da je baje. Ooooo, spuu-uuki!
Ali se bodo Vaskotu naposled le zatresle irharce?
Šalam. Šalam.
Čutim na vodi in črevesne burje mi tako šepetajo: prihaja ledena doba. Dobro, ne prva, ne zadnja, a vendar žalostno, bogme. V legendarnem romanu Progres sem prebral, da se bo Janša preimenoval v Hamzo Bajraktarevića in da bo odprl burekdžinico v kraju Corleone na Siciliji. Kot kaže v naslednjem mandatu še ne. Raje nas bo spet žejne, lačne in bose gnal okoli Blejskega otoka. Normalno, če se vzame v obzir konkurenco - denimo tistega pubeca Poharja, ki otožno zre s slončka Džambota, kot bi ga bila lastna mati ravnokar z leskovko šeškali, kar je v spodnjicah ustvarilo ugodne pogoje (toplo & mokro) za kultivacijo bio rižka. Če bo vode preveč, mu predlagam tole:
Poharju namreč. Ma dobro, so še hujše stvari. Poglejmo recimo, kako se je od silne Tretje poti spervertiral Junjn Džek ali učeno zastava velikega britanskega kraljestva:
Ni dvoma, ni nam lahko. Vsem nam. To nas bi morebiti lahko združevalo, pa nas ne. Strah sedi pregloboko v kosteh. Da se razumemo, tudi Hamzo Bajraktarevića je strah. Njega najbolj. Pa bi rad zelo državotvorno (kot en pesnik) delil svoja čustva z občestvom. Se šteje, da bo treba še bolj previdno dozirati besede in dejanja. Posebej mi, mimozasti poeti in krhke nekonfesionalne znanstvenice. Nikoli ne veš, iz katere strani lahko prileti žlepa (klofuta po primorsko) mame patrije.
Hamzi, strahu in vsem ziherašem sveta združite se iz srca in od jeter, posvečam naslednji post-mortem…
Poročilo s fronte:
vse lepo in prav - mistične meglice se dvigajo iz puhtečega morasta, močvirske kavke, barjanske golobice, štorklje in žerjavi se oglašajo z izbornim grlenim petjem, ki spominja na mongolski bend Huun-Huur-Tu, iz daljave bobnajo Dars in Slovenske železnice, vseh sort bilje spektakularno veni, breze klecajo proti černozjomu, ampak ljudje moji, ti komarji!!!!!!!!! Še Bernarda Nežmaha bi živega požrli!!!!!!!!!! In to sredi belega dne! Beštije.
Na srečo sem na Barju z Jano, poslovno. Fotkamo mobilno hišo, da ljudem v njihovih imobilnih podrtijah polepšamo Ambient.
Jana ima prav tako sladko kri kot jaz. Torej histerično opletava z rokami okrog glave. Kot splašena bodybuilderja, ki sta zaužila skodelico estrogena preveč. Ravnokar oprane bež hlače so že vse popackane. Kri teče v potokih. Krvavav svatba. Da ne omenjam drugih, enako tečnih Žužkov, Pajkov in to…
Na brzaka zaključiva z zabavno tlako in si privoščiva častni krog po Notranjskem krajinskem parku, odnosno projektu “Life narava III.”. Aj fil Slovanija.
Vožnja po divji naturi je bila spektakularna. Bila je srnjad. Medotov ni bilo. Za ovinkom pa - HOPA avtohtoni Slovanec.
Sredi rezervata, ki naj bi zaščitil ptička po imenu Kosec (Crex Crex!) Bogamu, lipa mu je ova engleska travica (weed). Gospodar so evidentno higienični. Idealen soprog: nikoli ne odpre ust. V izogib penetraciji zločestih bacilov. Tudi s čustvi skopari, kaj veš, nikoli ne veš. Oglejmo si desni kot fotke. Ok, se sploh ne vidi, zato verjemimo očividcu: tam osamljena stoji sveže lakirana utica za ptice. Morda za Crex Crexa. Ako si iz Sibirije leteči med napornim tranzitom do Afrike zaželi počitka v tej sterilni osami, ga garant popadejo suicidalne misli. Je to koncept rezervata? Samoukinitev? Što ne ubija jače? Eeee zemo, Kosecu moj. Vendar je sterilni Slovanec sterilen le do določene mere. Gnoj, ki ga pridela, ročno skipa čez ograjo, mačehi domovini pod nos.
Po vonju sodeč, goji kunce. Ki pa mu angleške travice gotovo ne zobajo.
Nima veze, samo da sva se z Jano smejala od 5.45 do 9.21. Najlepša hvala.
Medtem ko na Metelkovi vse spi in se vodstvene strukture na liniji Drisković-Serec premetavajo v prepotenih pernicah, na terenu vztraja en mož.
To je Miha Zadnikar - Zaklad, ki že skoraj 24 ur javno prebira Joycevega Uliksesa. Se pravi delo pisatelja, ki se je bil nekoč davno nehote ustavil v Ljubljani (takrat Laibach), popil surogat avstrijskega kofetka, morda tudi izpraznil mehur, nakar mu je največja med malimi deželami postavila spomenik v obliki sfriziranega odtočnega jaška. In to pozlačenega.
Taka dežela je to.
Tu in vtem, ko se tudi pri nas milom ili silom dan budi, ljudina Zaklad še vedno bere. In to dobro.
Njegova aura je temu primerna. Visko se dviga v zrak in žarči pomirjujoče pramene nad skregano selo Ljubljana. Ponosen sem, da sva z ljudino nekoč tvorila duet Spužva&Goba. Da ljudina še drži položaj. Ali kot bi rekel Bradko Bumbič:
“Ne moremo biti prvi, lahko pa smo zadnji (ki še stojijo).”
Naj mu metelkovski škrati stojijo ob strani.
Če že domovina bleda mati ne more.
V imenu tovariša Bajramija se spodaj elektronsko zavedeni Mohorowitz javno opravičujem vsem prizadetim in neprizadetim zaradi napačne, zavajajoče in zlonamerne navedbe v publikaciji Progres, ki je te dni izšla pri Študentski naložbi: junaško razgaljenih prsi namreč tovariš Bajrami Metelkove ni okupiral v noči na 13. september, temveč celih 72 ur prej, torej 10-ega septembra. Mea Kolpa.
Zgodilo se je to točno pred 15-imi leti.
Če se ozremo nazaj, smo lahko le ponosni. BTC ima konkurenco, kot se za svobodno, demokratično, tržno usmerjeno domovino-hladovino spodobi. Otroci se igrajo. Penzionisti počivajo v miru. Anarhisti se vračajo iz Argentine. Bajrami kampira na teritoriju nekdanjega Velikega hangarja, poleg hostela Culica in čaka oboževalke. Kdor čaka dočaka. Bit će skoro propast sveta. Nek propadne nije šteta.
Mohorowitz
(Kje se skriva Iva? Srce mi je lomila.)
PS
Ob tej priložnosti od srca pozdravljam vse tovariše in tovarišice legastenike. Skupaj smo možni.
Ko Halid Bešlagić prepeva Na planincah luštno biti, mi je toplo pri srcu. Drugače pa je domovina hladovina. Dežela popadljivih plazilcev. Krvolokov z repom med nogami, ki so željno pofafali vse mehanizme zahojenega hlapčevstva. Jebeš vrabčka v roki, če je golob na strehi. Lepotice so varno zaklenjene v revijah, s plakatov bolščijo v nas groteskni palčki. Cagavi pubec Pohar denimo. Ob naskoku Olimpa je spustil svoj švohnato otestosteronjeni tonik v hlače. Tonik Foter. Mamin sine. Avtokastrat. Ali pa J. J ni nek eksces, naravna katastrofa ali pač anomalija. J je podaljšek kurca moralne večine. Lasni vsadek. Priponka. J je krona stvarstva.
Na šestih demokritičnih molitvah bom molil za Bubija.
Bubi ne jezi se.
Kartofelni so pobrani. Drevesa blejavo čemijo kot ene mone in po žličkah vdihavajo kemične prdce, ki puhtijo s polj. Iz dalje blagodejno šumlja kranjski autoban. Kampanjsko se oglaša letališče Joszef Pljučnik in vsi tisti stroji, ki jih nujno rabimo. Tu so krokarji doma. In Dane Zajc.
Blaga otožnost seda na dušo.
Temna je luč.
Ziher je kul.
Gre za mlajši del fenomenalne nemške družine (die sind schlicht phenomenaaal), s katero sva se malo družila v Zahodni Sahari. Med ostalim. Pišejo se Mueck, ljubkovalno pa si rečejo kar Komarčki. Pošiljajo pozdrave iz ta prave Albanije, ki je prav tako schlicht phenomenaaal. Pa ravno pravi čas je za obisk.
Hruškice so se že omedile, fige so zrele.
Njega dni smo se med izvajanjem fis-kulture bodrili s skandiranjem »Karl-Hajnc-Rumme-nigger! Karl-Hajnc-Rumme-nigger!«,
Danes med resigniranim pahljanjem jajc brundamo »Sa-ka-švi-li, Sa-ka-švi-li.«
Če se nam sploh da.
Preden je padel Estrecho de Gibraltar, nas je nehote doletel še en krog okoli Tanjah, kot se Tanžirju reče po domače. Hribi z nevarnimi ovinki. Legendarni Cap Spartel je samo ena mala razgledna terasica, na kateri se slikajo domačini. Nobene mistike, romantike, spektakle. Herkulova jama, v kateri je hrust spal in hodil na šiht kakih 10 km do Gibraltarskih vrat, je dobesedno prekrita z na bizaren način fletnimi terasami restavracij in prodajalnami spominkov. Amerika. Na trajektu sem sedel v prvo vrsto. Dobra televizija, samo program še ni zares laufal. Statična slika, medtem ko smo čakali na začetek neposrednega prenosa. Ki je bil identičen ponovitvi mehiške žajfnice »Od obale do obale«. Po grlu sem pognal en Cruzcampo, medtem ko so naokrog tacali posrani pampersi in oddajali značilne zvoke. Paco je z močnim barbituratom v riti zaklenjen v kamionu spal kot zaklan. Tarifa je ena mala rupa, cariniki so šlampasti. Blizu Trafalgarja se mi je zašajnala resnica o Slow Foodu – to je poskus, da bi ves čas po malem jedel, tako počasi, da bi telo zaužito sproti kurilo in v življenju ne bi bilo treba nič drugega početi. Podrobneje je idejo razdelal znani madžarski modrec in pijanec Bela Hamvaš. Povsod armade turistov, jasno, je avgust. Povsod table z raznoraznimi prepovedmi, jasno, če pa armade. In, opla, prvi družbeno angažirani slogani, skriti nekje v senci reklamnih panojev.
Tako je, treba je zahtevati, ne pa samo pasivno pizditi. Ali pa rezljati križce v lubje, namesto imena ljubljene osebe.
No, kjer je greh, je tudi servis za grehe.
Vse je urejeno cakum pakum. V nižinah intenzivna irigacijska agrikultura, po hribčkih in holmcih pa neskončne plantaže oskubljenih plutovcev. Vmes tipske vasice za letargične upokojence, kot iz kataloga. Na plaži mama s komplet razrvanimi živčki, pa še hčerka se rapidno bliža Priklopil obdobju. Španija slovi po kravah brez jošk, po ploh kravah, ki se rade zaletavajo v plotove institucij, ki se jim reče Plaza del toros. Španija je od silnega uspeha edine prave družbene ureditve tudi sicer brez jajc. Še sirar v zabačenih rovtah, ki vrši direktno prodajo, je po končani transakciji izstavil lično sprintan račun. America latina, čista. In vse, čisto vse je zagrajeno in opasano z bodečo žico. Je ni ene senčice, ki ne bi bila privat. Edino španske muhe so virulentne kot vedno. Huda konkurenca mavretanskim.
Azil je ponudila reka Guadalquivir – lena fuksa, ki po sredi teče dol, ob bregovih pa gor.
Guadalquivir imajo strašno radi komarji, kljub tonam kemičnih hlapov, ki jih avtomatizirani farmerji pršijo po svojih paradajzih. Tudi kapitani ladij, ki šibajo v Sevillo, imajo Guadalquivir radi:
na kakem uouiunku, ko jih nihče ne gleda, tiščijo gas do daske, da nastane to.
Hahaha, jebeni farmerji, si misli kapitan in gre na balkon kaditi pipo, ker na komandnem mostu je kajenje prepovedano. Lepljiva mazačka Guadalquivir pa narašča. Ker je plima in ker piha veter z(a)morec.
Kljub vročini, je klima v Španiji zelo ugodna za razne Perote. Jih je kot Kitajcev. Dodati je treba, da Španija ni svobodna, kot recimo Zlovenija – Perote držijo na kratki vrvci in jih šetajo po komunalnih parkih. Preden dobijo dnevno dozo hrane, morajo pa sesti in milo gledati. Kar ni čudno, saj je treba vsak Perotov drek lastnoročno zgrabiti s PVC vrečko in ga dostaviti v specialen smetnjak El museo del Pero. Muzejev je kolikor hočeš. Dr. Špila je zatajila lastnega psa in ga obkladala z nadimki ala Paklc, Pacek in Piškič, da ja ne bi bil kak matador ranjen v ponos, ker svojega Perota kliče Paco. Namesto da bi ga, obratno, za potrebe Španije imenovala Juan Carlos ali pa Zapatero, se pravi Copatar. Od tu do Muce Copatarice in Svetlane Makarovič pa sploh ni več daleč. Mimogrede je Muc super ime za psa. Zveni tako nekam Žužek-Lacanovsko. Paco bo v vsakem primeru kmalu potreboval psihoanalitika. Em so njegovi mrzli krušni starši malo ku-ku, em je bil iztrgan iz ljube domovine in odšlepan v rovte Extremadure, oz. Estremoz, kot se zadevi tukaj na Portugalskem reče. Še na EU Šengen meji ga nihče ni niti povohal, pa čeprav ima čip in je za trde devize cepljen po vseh EU normativih in antitenorističnih regelcih. Paco junaco je čisto na izi ratal košer Ojropejec, medtem ko morajo njegovi dvonožni rojaki veslati in plavati in kri scati, da bi naposled v kakem EU zbirnem centru ali pa na onem svetu ugotovili, kako je bilo vse skupaj ena fatalna napaka.
Novica je, da je Orson spet cakumpakum ofrajhan, na Caterpillar Yellow in Timberland bež. Vsi ga slikajo.
Tako dolgcajt je ta Evropa. Druga novica pa je, da je More-of-each v spregi z nekim Mohorowitzem spet izdal eno knjigo, roman Progres, natisnjen na recikliranih Uradnih listih rajnke SFRJ. Bitangi v španoviji s tenoristično organizacijo Študenska založba zmazek prodajata za 30 jevrčkov. Trideset jevrčkov! A narod gladan. Bitangi mislita, da če se malo ponorčujeta iz samih sebe, kar res ni težko, da lahko potem kar cel svet popljuvata od nog do glave. Na tem mestu se poziva vse dobromisleče k bojkotu omenjenega produkta!
Zavijte raje v prvo izposojevalnico DVD-jev in za bistveno manjše denarce vzemite mojstrovino »Nekoč so bili bojevniki«, znanega režiserja Leeja Tamagochija.
PS
Na Portugalskem se folk drži kot suha cunja na dnu oceana: ves čas v strahu, da ga napačna poteza, gib, ne bi potunkala v bankrot, bolezen ali še slabšo karmo, kot je itak že. Šepeta se, da je kriza. Povsod sami zunanji in notranji sovražniki. Totalna paranoja, pod feredžo »sodade«.
Krasote Imilchilskega rajona smo zapustili na vrat na nos: zaganjač se je odločil, da ne bo več zaganjal, pa je bilo ugašanje motorja verboten do prvega električarja, ki je obratoval dobesedno za devetimi gorami. Smo se torej kar navozakali do Midelta, ki je bil nekoč rudarsko središče, danes pa Meka za turiste, ki padajo na eksotične rudnine, kristale in minerale. Pa toliko prekrasne krajine je bilo vmes. Pa za vsako sranje je bilo treba ustaviti na strmem klancu in podlagati kolesa s kamni, ker ročna je tudi bolj cile mile, da smo potem Orsona obudili k življenju s silo gravitacije.
Midelt: ni bil zaganjač, bil je prežrti kontakt na akumulatorju, ki mi je mimgrede zjebal še ta velik GPS.
Evo, pa spet nisem obiskal Mohe iz Tamtattouchte-a. Nazadnje smo bili tam z Bonrutom, pa s klenim Janezom, ki se ga je ravno pri Mohi moral ucuriti kot žival in potem z jezičnim ožiranjem domačih žensk obilno zlorabiti gostoljubje. Če Bonrut ne bi užival takega statusa, bi Janez verjetno dobil rovnico med lopatice. Tako mu je pa naslednjega dne, ko smo osramočeni vzeli slovo, odpadel cel auspuh. Ko je bilo treba Janezu izpogajati ceno, smo se naredili domžalske Francoze. Majkumu, skupo to Janez platiše.
Od Midelta na severozahod je na srečo še ena lepa feta Atlasa, vodnata in obilno poraščena, kar je sicer redko slučaj.
Bajka, končno malo prvoklasne sence. Morda izbor ni najbolj posrečen: so tudi večje gošče, pa ravne, da je prav fajn parkirat spodaj. Edino s kurbo ognja je treba biti skrajno previden. Vnetljivo je vse – zemlja, šuma in nebo. Poln želodec kasneje in malo naprej že naslednja atrakcija.
Berberke so do vode šle, da bi runo stolkle in oprale, pri čemer voda ni kar ena, temveč zamolklo se lesketajoča visokogorska perla z aristokratskim imenom Aguelmame de Sidi Ali.
Alpska Dalmacija, mokre sanje vsakega Zlovenca zdaj, ko nam je Joško Juriš omagal in je namesto na mitraljez za romski ples začel svirati na daljinca. Ki ne dela.
Kot vsak mirna voda tudi Aguelmame de Sidi Ali hitro in nepričakovano pokaže scela drugo lice.
Tako da vse smeti, ki jih odvržejo neosveščeni maroški ribiči, končajo na drugi strani hriba. V jezeru, ki se krči, je baje veliko rib. Dejansko pod večer veselo pljuska, ampak ravno prav pozno, da ne ločiš več ali je bil podjetni sulec ali pa iz škotske uvožena Nessie. Dejstvo je, da v dveh dneh nisem videl niti enega ribiča, ki bi ven potegnil kako blibo. Pa sem veliko špegal z daljnogledom, courtesy of Dušan Teropšič. In tako sem videl na onem bregu lepega črnega pikapa, kako testira terenske zmogljivosti in hopa, kako je preblizu vode v hipu obležal kot debelo prase, do podvozja zaliman v židko, težko lepljivo mazačko, alias glino ali pač ilovico. Je ni večje pizdarije, ena lopatka tega sranja tehta najmanj pol stota in preden se skoplješ ven, če se, se teh stotov nabere malo miljardo. No ja, ena je še večja – isto sranje na atlantski obali, s prihajajočo plimo. To sem skusil lani, pa mi zdaj ni bilo težko biti pameten. Na daljavo. Za vsak slučaj sem v glavi sestavil diplomatsko noto, če bi me slučajno kdo hotel prekrstiti v vlečno službo: da sem že vlekel iz peska en maroški tovornjak in pri tem zlomil glavno polos, kar niti ni bilo čisto skregano z resnico. Fantje so herojsko kopali do poznega večera. Bila je trda noč, ko se je zaslišal ekskuze mua…
Pa smo šli, z mojimi lopatkami, platami za pesek, dvigalko, rokavicami in naglavnimi lučkami. Pa plate sem takoj povedal, da jih jaz ne mislim trogati. Hodili smo nekaj kilometrov. Nosači plat so bili puf pant. Za njimi je bila petintrideset kilometrov dolga ježa, za relaks so mislili še malo ribariti in šofirati pikap in zdaj to. Kopanje, ma kaj kopanje, divje ritje po lepljivem blatu. Meni je samodejno pripadla vloga modreca, nekaj malega sem gobcal in zelo redko, res v skrajni sili delal parade v blatu. Ob dveh zjutraj sem ob pomoči sedmih parov krepkih rok čisto nov metalik pleh smel še zapeljati iz dreka.
Naslednje jutro je bila fešta in potem bajbaj.
In da če rabim kakršnokoli uslugo, karkoli, naj kar rečem.
»Ma ja no,« sem pokazal na turobno flekastega Orsona, »pravzaprav iščeva kvalitetnega avtoličarja, po možnosti v okolici Meknesa.«
»Aja, pa svi smo mi iz Meknesa, brate!«
Dejansko smo se dva dni kasneje dobili pred Marjanom (fensi supermarket) v Meknesu, mene je ravno živalsko pribilo prvo pivo po od tod do večnosti, in vse je bilo že zmenjeno. Ličar Lahcen je postavil sila razumno ceno in da se bo maksi potrudil je bilo turi hitro jasno, saj je bil oče lastnika novega pikapa ena veleposestniška živina v kraju Sebaa Laayoune, 20 km ven iz Meknesa. In ata nama je bil sila hvaležen. Malo smo bili olikani in omikani, nakar sva dobila za časa ličanja v uporabo še vilo od sestre od ateja, kjer se je tudi đukac Paco prav fletno imel. V lokalni pasji družbi. Spet Boys klub.
Šest dni kasneje smo bili pikobello lepi, namesto poštarske zlatenice in drap sive, ofrajhani na caterpillar yellow in timberland bež.
Zadnja dva dni, in s tem sedem mesecev Sahare, sem kanil kronati s postankom na vzpetini nad laguno Moulay Bousselham, a se žal račun ni izšel: em so nas preganjali tečni domačini, podkrepljeni z enoto sedmih žandarjev, em so nam zavdali krvoločni komarji.
Kazno je bilo, da smradu civilizacije ni več mogoče ignorirati. Tudi ignorantu mojega kova. Tudi če se slikaš. V noge in podplate.
V Imilchil smo ipak prišli, čeprav so stranski kolovozi do njega misteriozno zavintlani, pa hudo atraktivni. Imilchil sam ni nič posebnega. Itak. Je pa treba dodati, da mu več kot bežnega ošvrka tudi namenili nismo. Majo pa fajn bencinsko.
Mislim, saj nimajo samo ene. Ta je bila zgolj cenovno najbolj ustrezna. Okolica Imilchila je pa druga pašta. Potem ko so cel svet nasrali, da je selo Arlit v Nigru zgolj dobro zamaskiran supermarket za atomske bombe, katerega prvi (in ne zadnji) klient je bil pokojni Sadam Husein, so podjetni Amerikanerji v okolici Imilchila našli kronski dokaz, da je na Marsu voda,
da se torej splača investirati in hops, že prodajajo parcele na Marsu po bagatelni ceni desetih jevrčkov za kvadratni meter.
Komunalnih storitev in transporta cena ne vključuje.
DDV-jčka tudi ne.
Kljub temu prve naivčine že cincajo »a bi, a ne bi, pa saj lahko vzamem kredit« in take. Mislim folk je res u iber naiven. Pa čisto nič ga ne izuči.
V okolici Imilchila se nahaja še kar nekaj vesoljskih lokacij.
Žal teh vrli Amerikanerji zaenkrat še ne tržijo (jih šparajo za cionistične tenoriste, ki mislijo sem evakuirati svoje petarde iz Dimone, ko bo Svetovna atomska agencija enkrat zbrala pogum, etiko in moralo, da tudi njim potrka na vrata).
Pa dobro, to je druga zgrodba.
Poglejmo raje še nekaj slikic, zvrnimo pirček, žvaknimo tablico Milke Planinc.
Slednja je iz serije ONP - svilena penetracija.
PS
Vse dni na Atlasu se je koker silno pripravljalo k dežju: grozeče je puhalo zdaj iz ene, zdaj iz druge strani, kopičili so se črni oblaki, grmelo in treskalo je kot zastavo, v zraku je bila tista rahlo iritantna elektrika, bilo je stalno tik na tem, da se obilno uščije iz brejih stratokumulonimbusov. Pa ništa. Ama ništa. Ko sem enim hribovcem od srca zaželel obilo dežja, so me pogledali, da sem raje opustil detajle in jo podurhal na drugo stran hriba, kjer me je - če to ni bil kak alpski smrdokaver - mislim da zadela ena kaplja dežja. Prvega po šestih mesecih v Sahari in bližnji okolici. Debela mastna mokra prasica.
Pa dobro, treba je biti z malim zadovoljen.
Ampak ne vem no, to s tem dežjem me blazno spominja na nekaj, pa mi ne sine na kaj.
Naslednje jutro je bil pejsaž potem takle mamo, pa frišen zrak in mir, edino vidljivost pride poleti, ko je Atlas pečenka, v malo bolj sfumatto inačici. A zato je prisoten mističen štih. Nič čudnega, da se ob takih vedutah naši Kranjci iz Dudič radi preimenujejo v du Swalami.
Z 2500 metrov smo se spustili na dva tisoč. Na prelazu se je bedasti đukac Paco izgubil. Sva mislila, da bi malo tekel za Orsonom, v smislu razgibavanja okončin, a đukac je raje apliciral sedalo, pofilozofiral in jo potem namesto v smeri Alp mahnil proti Gvinejskem zalivu. Majkemi, rojen za kak londonski »I Wanna Be Your Dog« klub. Po obsežni reševalni akciji, med katero sva že sms-ala z GZS, se je višinomer neusmiljeno začel vzpenjati. Kazalo je, da bomo posekali Triglav, a je zemlja 100 m pod rekordno značko zopet strmoglavila navzdol. Pol kilometra niže se je za grozljivim pokopališčem libanonskih ceder malce zravnala in razširila v berberski zaselek, v katerem je kot naročen potekal tedenski souk.
Orsona sva pustila na parkirišču skupaj z mulami in oslički, đukca privezala za štenge in se zlila z množico ljudi, ki se je odkritosrčno veselila prihoda v big taun in vseh skušnjav, ki jih taka tvorba radovednemu človeku ponuja. Tu je eden prodajal šest jabolčkov (garantirano nešpricanih) in nekaj visokogorskih ringlojev, rumenih in rdečih, junejmit uigadit. Nasploh je tistega dne veliko zelenjave moralo nam v radost umreti. Tam je mojster lotal naluknjane lončke in čajnike ter vmes pošvasal še kak radio aparat. Slednji je planšarjev najboljši prijatelj: Bibisi gnjus, Vojs of Amerika v berberščini, Dojče vele in take. Bilo je tudi nekaj planšarskega hardvera, med katerega spadajo tudi cunjice za planšarske dečve. Edino čike je bilo skoraj nemogoče dobiti. Po hudi raciji sem se pri fletno zažuranem in pribitem zadetku dokopal do treh komadov Casablance brez filtra. Ok. Sicer je hribovski folk trezen kot puška. Tažin so nama pacali debelo uro, ampak se je splačalo počakati, saj sva vmes odkrila hribovske špelunke, oziroma čajnice, z magičnimi strešnimi linami, skozi katere je mistično mezelo atlaško sonce. Čisti du Swalami. No ja, morda so samo korci popokali. Ampak učinkovalo je isto. In v kotu je prasketal ogenj. Ja, tiste libanonske cedre s pokopališča tam zgoraj. Ludo.
Žalostna novica je to, da so dr. Špilino To-šibo napadli hekerji iz Sierra Leoneja, pa vseh tistih fenomenalnih fotk ni več. Muca papala.
Ime kraja sem pozabil, se pa je iz njega kolovoz krivenčil gore-dole, samo da vseeno malo več dole, kot gore in eto ti nekaj ur kasneje Vicky Oleandros.
Kdo se še spomni, kako je Vicky za časa socializma s človeškim obrazom na Evroviziji gostolela »Apre tuaaa, za taaaabo ne bo veeeč ničeeeesar, za taaabo-oo didl-dudl jodl-jooodeeel…«? Kdo ve, kako je kaj z njo tega dni, kdo jo danes kara in vara. Skratka, prispeli smo do potočkov in rečic doline oleandrov. Pod smešno goro, ki se ji reče Katedrala. V gošči borovcev in mandljevcev. Orsona ni bilo težko skriti med topole in omenjene gigantske oleandre.
V rečico sem vrgel dolg štrik, ki ga je moj kolega Albert spljačkal v papirnici Vevče, ki se pod blagovno znamko Dyneema sicer drago prodaja navtičnim tepcem, pa je bil fri of čarđ bistra hči planin đakuzi. Zahakljal si se za umetelno mašno na koncu štrika in pustil, da te ravno prav frišno vodno curkovje premetava in gnete. Z iztegnjenim mezincem leve noge si blaženi trup zakrmaril v bolj mirne vodé, z iztegnjenim mezincem desne pa v bolj turbulentne - lahko seveda tudi obratno - in s tem reguliral vigoroznost masaže, medtem ko se je nad tabo pričkal par ptičev vodebov, ki se jim po latinsko reče Upopa epops. Mobitelov Upopa epops. Kako da se tovariš Mazzini še ni spomnil kake pikre na ta račun? Svašta.
Poleg smrdokaver je bilo na pretek tudi lesa. In hrane tudi.
Paco je bil recimo hrana berberskim klopom.
Ma vsi smo mi hrana.
Samo kvaliteta malo peša.
(Starogradnja, 10 kvadratov, cena 600 jevrčkov na kvadrat, lokacija tuintam)
Bilo je pred leti na Atlasu: vsi, ki sem jih bil srečal so opevali Imilchil, jaz pa sem se zaklel, da ravno zato tja moja noga ne stopi.
No, naj vas najprej vse lepo pozdravim, iz Imilchila. Pozdravil bi seveda tudi in predvsem tiste, ki so naju merodajno bodrili, ko je ideja E-migratorja postajala mesni burek. Torej najine generalne pokrovitelje – pomladne sranke, ki bodo kmalu dočakale svojo jesen, če je le bog v nebesih. Lahko tudi brez njega. Nakar dobimo denimo Sranko 1. novembra, ali pa še raje Sranko 29. novembra ali pa Halouin Sranko ali pa Hu-givs-a-šit Sranko. Dobro so nas vsi skupaj nafopali v glavo: medtem ko se fuzbalistično prerekamo, katera sranka ima bolj prav in zakaj, ima folk po 360 (tristošestdeset) jevrčkov plače za osem in več ur dela vsak dan, razen ob svetkih, ki so namenjeni molži pri farjih, molži pred brakomatom in fračkanju omenjenih 360 jevrčkov v nakupovalnih župniščih. Mnogi še tega nimajo, to so nezaposleni. Mnoge so administrativno črtali z liste nezaposlenih. Mnoge so črtali v kompletu. Beograjsko zatiranje marljivih Zlovenčkov, to so zdaj samo še pobožne sanje. Zakaj bi nas drugi, če se lahko sami? In to pet do desetkrat bolje. Slekli so nam gate, vtaknili prst v rit, drugega pa v oko, mi se pa kregamo kdo je lepši: Barby Pohar ali Herr Nosonja. Če že kaj, so potrebne radikalne spremembe, ne pa pudrček v oči. Za začetek Univerzalni temeljni dohodek, na kratko UTD. Sedemsto petdeset jevrčkov za vsakega homo sapiensa rojenega na ozemlju R Zlovenije, vsak mesec, od rojstva do smrti. Tudi za klerofašistično, liberalnokapitalistično, hlapčevskopolitikantsko bagro. Tačas ko meditira v osami korekcijske institucije Stiški klošter. Bagro bi mi, ljudstvo morali strpati recimo k Uršulinkam ali pa Frančiškanom in odšpilati turški pasijon. Turki so v deželi že. Malo morgen. Nam zadošča, če je sosed še za numerco bolj v kurcu kot mi. Pa da kitajska plastika laufa. Pa da Slavuj Žužek mlati svoje otrobe for tu d advanst juzers. Ostali si lahko preberejo Svena Lindqvista Terro nullius, Založba Sanje, katere večno tarnajoči lastnik vlaga v fensi poslovne prostore, avtorje, prevajalce in ostale neposredne proizvajalce pa futra z otrobi ekonomske krize, recesije, zategovanja pasu (znamke D&G).
Hvala bogu, da sem spet pri čefurjih, pa magari v Imilchilu.
Ne vem, zakaj se taki pokrajini reče biblična. Obstaja možnost, da se človeku prišajna virdžinjesa Marija v tigrastih tongicah in z roza rimljansko čelado? Kakorkoli, sva na 2500 metrih in čakava Marijo. Čez dan je vroče in suho kot poper, da koža na dlaneh in stopalih skomina.
Ponoči je prav fletno mraz, da si človek za hip (le za hip) zaželi volnenih štunfov in trenja orehov na krušni peči pod Peco. Pacota sva po turistično preplavljenih Cascades d’Ouzoud (Arabci ne marajo psov, še posebej ne na počitnicah, ko je cela familja na broju) končno spustila s ketne, pa zdaj preganja medvede in strelja kozle po okoliških hribih. Jutri bo treba malo obžagati en prahrast, ki nemarno uzurpira zračni prostor nad oker rdečim kolovozom ali pa v rikverc odguziti kak kilometer nazaj v hrib, do malo širšega kolovoza. In spet pade na pamet Tomaž Humar, ko v steni Lhotseja, če se ne motim, čaka na pakistanski helikopter.
Vratolomna pista naravnost čez rebra štiritisočaka Ighil M’Goun je žal nou gou. Sva previsoka, še toyotke redno obdrajsajo streho.
Če je kolovoz preveč nagnjen, spustiš tlak iz gum na notranji strani. Pri Orsonu se to kar pozna.
Hasta mañana.
Aja, in v Imilchilu niti slučajno še nisva.
Poštenosti radi naj tako povem, da gre tu za nekakšne memoare. Se pravi, da se blogovskemu mediju, ki je ažurna intima, dela na nek način silo…
Po odurno prelestnih plažah
smo torej proti načrtu še enkrat zavili v notranjost Sahare, ki bi morala ob tem letnem času po vseh pravilih biti vroča kot notranjost full-on mikrovalovke. A glej ga šmenta, bila je nenormalno frišna. 26 stopinj celzija opoldne. In tako dan za dnem. Ideal standard. Ker sem se zadnja leta že nekajkrat pošteno opekel z vremenskimi napovedmi za Saharo, bom poslej raje modro tiho. Še posebej kar se tiče spektakularnih potovanj v deviško notranjost najmanj poseljene dežele na svetu, ki jih organizirava letošnjo jesen in zimo. Nova taktika se glasi: prinesite enostavno vse – puhovko Mont Meatka in tongice Tanga. Najbolje pa bo itak, če v kompletu emigrirate v puščavo. Tu je lajf simpl ko pasulj: kvoliti fud in kvoliti tajm in to je potem že tudi to. Brez DDV-ja. Brez davka na nič.
Usoda je potem hotela, da smo za kar nekaj časa zaglibili v mestu Laayoune, kjer je poleg burne sociale tudi Orson doživel svoje metamorfoze.
Postal je artpis.
»Shell to Hell« ali pa »hoh di internacjonale solidaritet!« -take in podobne floskule sem bil nekoč davno v Berlinu, takrat še revolucionarno nastrojen, metal v fris najbolj gnili od vseh družbenih ureditev - kapitalizmu. Vmes sem kot vsaka normalno senzibilna oseba kajpak postal cinik.
Normalno, a da bom tako nizko padel, si res nisem mislil: Orsona so mi flikali s kosi odrabljenih Shellovih bencinskih sodov! Iznajdljivi švasar je tako zaobšel draginjo na trgu kovinskih surovin. Dobro ajde, podpiramo risajkling, a ko se je izkazalo, da naj bi tudi moj dragoceni čas doletela ista usoda, smo na pol poti okončali štriharske operacije in kot uork in progres odrinili dalje.
Laguna Naila, seksi plac, res. Tudi če je vreme slabo. Vsaj sonce ne pribija kot pri norcih, mirne duše se lahko sprehajaš ob robu čmokotajočih atlantskih meandrov in preganjaš flaminge in pelikane.
Ubogi Paco je spet enkrat moral instantno prevekslati s kontinentalne na suši mama kuhinjo.
Midva tudi. Orson pa je bil strašno vesel. Predvsem zato, ker sem ga spotoma olajšal za cca. tri četrt tone. Vse tisto šminkersko železje, s katerim sta ga preobremenila prejšnja lastnika, sem zmetal proč, oziroma ga zatrejdal za bolj smiselne materiale in usluge. Tudi hladnilnik, webasto in dva sedeža sem prodal laayounskemu trgovcu, ki je zelo na tekočem s trendi: hodi na čisto prave počitnice, ki si jih bo po novem sladil z ledeno kokakolo. Kaj mu bo webasto, mi sicer ni jasno, pa saj ni važno. Omenjeni trgovec je res moderen: otroke štepa kot za stavo in jih potem še nedoletne pošilja s čolni v Španijo. Ubogi Španci otrok ne smejo vračati, torej jih dajo v šolo, jim plačajo internat, tudi za džeparac se najde in ko postanejo polnoletni, dobijo še papirje. Podjetni trgovec bo že čez nekaj let na čelu propulzivnega podjetja Euroafrica Trading Unlimited. Svaka čast. Okej, Orson je torej veselo hropel in zahteval še peska. Pa smo pičili spet kar naravnost v notranjost praznine, ki je na tej zemljepisni širini niti mine ne kazijo več. In padli naravnost v depresijo. Dobesedno.
Sebha Tah. Visoko, visoko in strmo, strmo. Pomalicali smo pri še enih pojočih sipinah in se potem malo na slepo, predvsem pa ne vedoč, kako bomo spet prilezli nazaj ven, spustili v omenjeno depresijo.
Po isti poti prav gotovo ne. Bilo je zelo mehko.
Še posebej dno iz prhko vzhajane ilovice.
Hoho. Gps je kazal 66 metrov minusa. Tlak v gumah je bil že na absolutni spodnji meji 0.7 bara, menjalnik pa v prvi ali drugi reduktorja. Hoho. Glavni problem so bili trije kordoni sipin, ki so zapirali lepljivo dno. Peš sva iskala prehode med pudrastimi joškicami in meter za metrom lezla globlje v epicenter depresije, kjer tudi najbolj nabildani terenci končajo kariero…
Vsak bik sreča svoj štrik.
50 km bolj vzhodno in dan kasneje smo bili spet na platoju. Paco je pogrešal šakale, jaz pa bizarna plavajoča grobišča. Sebha je kurba. Lepa kot satan in zahrbtna kot naša Brižitka, Brezigar B.
Potem je šlo vse zelo hitro. Z Mavretancem Mohamedom smo pretehtali nepremičnine. Dr. Špila se je posvetila testiranju različnih podlag za svojega Pacota, jaz pa sem na letališču v Marakešu dampnil Orsona in odfrlel v Zlovenijo.
Eto. Takle mamo. Mamo kanuiste, mamo handžar pozicijo in botoks opozicijo: Pohar, Golobček, Jelenček, queer Katarina in Saško Pička. In pretty bejbi predsednika. Samo še Priklopil manjka.
Tudi privatno je vse cakum pakum.
Mama Marjeta je kot vedno židane volje, mamo Cvetko malo skrbi zavarovalna palica. Sestra je iz Amerike našlepala pravega Mehičana. Moj cold illegitimate brother je prav fejst fant.
Žlahta je zgradila še pet hiš.
Po sedmih mesecih sem doživel prvi dež.
Oguljena in stara ideja je, da se ima neko podrtijo ob morju, pred njo pomolček in ob njej eno fajno barko na jadra, če na kopnem rata pretesno. Jehovska fora, okej, ampak jaz že 47 let delam na stvari. Poročam lahko o sledečih rezultatih: namesto hiške kuča lutajuča, pomolčka še ni, zato pa je barkača že čisto konkretna.
Dobro, malo bi jo bilo treba ofrajhati. Morda so določeni deli tudi rahlo dotrajani.
Po drugi plati je umetniški štih že v nulo doteran.
Tudi flora in favna sta na ustreznem nivoju.
Okolica sicer ni Podbrdo pri Kranju, ampak čista beda pa tudi ni.
Hiška pa je - namesto žive meje, bodeče žice in kamer - decentno oblečena v italijansko kiklco.
Evidentno gre v mojem primeru za izjemno uspešnega člana družbe, ki je le-tej vzel veliko, da bi ji nekaj malega dal.
Drobnić broji sitno, a ja u kupaćim gaćama.
Edino kar me žre je, da je pasja radost Paco zopet na boljšem. Poglejte si tole blago ventilirano gigantsko sobano!
Tule đukac prebira učene bukle, medtem ko naju z Dr. Špilo nadstropje više stresa kot brazilski ropotuljici.
Karraaambaaa.
Poznamo dve vrsti penetracije:
jekleno
in svileno.
Obe zapolnita nekaj, kar bi sicer zevalo prazno…
Mah, v bistvu sploh ne gre za penetracijo.
Gre za eksčejndž, za famozno kulturno izmenjavo.
Kevin Kostner spet prihaja v vaš najljubši kino.
Kino Triglav, kino Sloga, Kino Teka.
Samo da tokrat v glavni vlogi nastopajo črnci in ne indijanci
Ko je črnski pes Max to slišal, je bil vesel. Zelo je bil vesel, saj se je nadejal kake vloge, čeravno minorne, ni važno, samo da bo blizu Kevina Kostnerja.
Ne bodi ga len, je Max takoj odpel manšete in zavihal rokave ter zavzeto vežbal tipičen črnski ples, ki bo Kevinu inšala všeč.
Napako je Max naredil, ker ni vsaj dvakrat preveril vira informacij, kakor je za srvajval v kapitalizmu neobhodno potrebno. Vir informacij je bil namreč opaki Paco atako,
ki je imel z Maxom čisto druge, ampak čisto druge namene.
Tisti, ki so nam sledili v Portoriko, bodo že vedeli.
Nadaljevanja iz vljudnosti torej ne bomo slikovno komentirali.
Dobro, pustmo to pederano.
Spodbujeni z ugodnimi klimatskimi razmerami, smo z morja proti načrtom še enkrat smuknili v notranjost Zahodne Sahare. Najprej v Imlili, h tropskim ribicami v ilovnatih kotanjah sredi brezupno razpokane depresije. Namesto Prozaca je bilo neurje. Strela je udarila v presušeno travo, tako da je bil Imlili ob drugem obisku zelo osmojen.
Potem smo sredi sipkega vadija srečali ludega švercerja Antonia, ki je pri 84-ih živahen kot Marlena na Evroviziji, ali pa Dasa Smuk na Mariu. V Dakhli je dr. Špili svingersko in čisto resno predlagal zamenjavo moža, oziroma ražlija, kot se temu reče v hasaniji. V puščavi je bil malo manj zgovoren. Ni hotel povedati od kod prihaja, niti kam gre, pa tudi njegova dva kompanjona nista dajala nobenih informacij. Dobro, fučka se ražliju, naj imajo fantje svoje tajno društvo PGC.
Ampak hecno pa je, kako v najredkeje poseljeni deželi na svetu stalno srečujemo bežne znance… Mislim kak Drago Janičar bi ziher ratal čist paranoičen.
Danes sem recimo med lovom na zrelo lubenico srečal Adnana, ki sem ga spoznal med zalezovanjem gazel dorcas in addax na mavretanski meji. Da ne prehitevam.
Obiskali smo famozni kraj Bir Anzaran, ki ga je dr. Špila legastenično prekrstila v Banzaran. Fajn ime, a ne, Banzaran. V Banzaranu je vojska in voda. V Zahodni Sahari je to že cela gneča. Pa še štacuna je s pravo Neskafe kavo, ki je jaz ne smem piti. Štacuno fura Walad iz Essaouire. Donedavna je imel partnerja, pa je ta preminil. Zapustil je nekaj milijonov dirhamov – naftni biznis v navezi s kraljevo armado je profitabilen. Waladov partner ni zapustil potomcev. Čudno. Ne vem no, Paco in Walad sta se kar dobro razumela…
Tam nekje cca. okrog Banzarana smo tudi prespali.
Tisto malo nekaj spodaj v centru je pokojna zrela lubenica. Zadnje čase sem pravi eksterminator le-teh. Svinjarija.
No in potem končno spet Žrajfija. »Naša« tamariska, naš Hassan in vrela žveplasta voda v seksi bazenčkih. U hladovini. Pastis. Zvezde visijo na narobni strani nebesnega svoda.
V Žrajfiji je Paco podrl in nategnil imenovanega Maxa. In to s Kevinom Kostnerjem. Tu so Krivic in kompanija ponudili Hassanu za bajne termalne užitke cela dva evra. Niso vsi Gorenci škrti. Niso.
Me veseli.
Malo manj pa to, da geodeti do Žrajfije vlečejo asfalt. Trasa je že začrtana. V tej isti senci bo morda v vlogi soinvestitorja že naslednje leto senčil svoj vamp najbolj enak med Gorenci Igor Bavčaritate.
Bela Lugosi is dead.
Je ameriška kolonija, ki jo je novonastajajoči Imperij zla leta 1898 skupaj s Kubo, Filipini in ostalim drobižem izpulil Špancem. Portoriko je bil zanimiv kot skladišče premoga za vojne parnike strička Srama, ki so iz San Juana kontrolirali Karibe, da bi z gradnjo Panamskega prekopa zlagoma zasužnjili svet. Okej, Amerikanerji umetelno pravijo, da je Portoriko »self-governing island associated with the US«, a za navadne smrtnike je Portoriko pač kolonija.
Je pa Portoriko tudi krasen pljaž. Okroglih 100 km ven iz Dakhle. In glej glej, tudi tu so imeli Španci prste vmes. V relativno zaščitenem zalivu (ki je brez akvatičnih beštij a la mala pata, morski žandar, vrag, električni skat in strupeni pajek) so postavili »Caso Español« in stražni stolp, ki ga je dobro nagrizel zob časa,
da bi lahko v miru furali djutifri ribolov. Bilo je lepo, dokler je trajalo. Potem so prišle ruske in japonske plavajoče ribiške tovarne, ki so ta del Atlantika v nekaj letih očistile vseh pelagičnih rib, nakar so prišli revni ribiči s severa in Portoriko spremenili v shantytown, vreden kakega Steinbecka, da bi maroška ablast slednjič črnograditelje preprosto zradirala z buldožerji, tako kot Cintro, Corbero in še mnogo drugih vasic ob zahodnosaharski obali.
Danes so edini prebivalci Portorika trije pripadniki kraljeve mornarice v japonkah in kratkih rokavih. Eden od njih, ima poleg umetniške žilice,
talenta za turistični biznis s patriotskim štihom,
tudi tak komunikacijski drajv, da smo se raje odpeljali ene tri kilometre naprej, na drugi konec Portorika, kjer je sicer malo bolj pihalo, je bil pa zato boljši razgled.
Družbo so nam delali trije pink flamingoti, ki pa so bili za razliko od marinca Mahmuda prav nemarno asocialni: no foto, no foto!
No. Pihalo je malo BOLJ. Orsona je stresalo kot ropotuljico. Vsake toliko je nekaj počilo, kot bi popuščala šasija (sic!) ali kaj. Naslednjega jutra je bila naša hajma nagnjena kot harašo ocurjen ruski kretničar. Karamba. So nam to skuhali obvezni nočni gostje, šakali? Po zajtrku smo dr. Špela, mr. Noro in mali Paco (odločilno) vrgli skupaj IQ na vago in po triurnem znanstvenem udejstvovanju (opazovanje z udeležbo) ugotovili, da silni veter odpihava pesek izpod desnih koles, ki se vsled tega vsake toliko glasno posedejo. Orson je bil vse bolj podoben novorojenemu teletu ali pa Marlinki Monroe nad zračnikom njujorške podzemeljske. Kakor se vzame. Ker je bilo lice matke Zemlje že itak sila mehke narave, smo žalibog vključili štirikolesni pogon, zakurblali krapotaž in kot polite kure odgagali nazaj Mahmudu v objem. Mater se nas je razveselil. Tanka je črta med vicem in peklom, med Sodomo in Gomero. Točno tako.
V stilu amerikanerskega akcionarja sem si sredi toče Mahmudovih povedi sikal »fokusiraj, fokusiraj« in se koncentriral na čudesa narave
Eto gle balije, opet se grupišu.
Uf.
Imel pa je Mahmud dva psa. Enemu je bilo ime Rico, drugemu pa Rocky. In lepši od obeh, Rico, se je zaljubil v Pacota. Mahmud je ljubosumno odguglal nazaj v bazo, znervirani mr. Noro pa je vso preostalo bando najagal v ocean. Dr. Špila, kot jo tu imenujejo, jo je odnesla z mokrimi gležnji,
Paco in Rico sta pa nadrajsala.
Paco (oblaček): »Mater dobr šejka z rito.«
Paco: »Dragi Rico, ali si videl kak psiho je naš mr. Noro?«
Rico: »Ah, ko bi ti videl, kako je šele življenje psa kraljeve mornarice… subordinacija, poniževanja, zlorabe. Proti temu je še Rusija majka…«
Paco (malo znervirano - dobro je rekel Boki, isti tata): »Dobro, dobro, ali te smem povabiti na večerjo?«
Rico: »Zakaj pa ne, od civilistov se pričakuje, da podpirajo oborožene sile, pojdive.«
Kakšen Magnifico, Paco je majkemi peder. Kužek z blagimi homoseksualnimi težnjami, ki pa jih žegnana vodica in vzgoja v pravi veri zmoreta eliminirati.
Ni vrag, razmišljam o roza tongicah in za kontrapunkt o gusarski kljuki.
Dr. Špila je skeptična.
Zjutraj smo šli.
Rico se je zaljubljeno cmeral in tekel za nami vse do goudrona.
Tudi dr. Špila je bila mehka: »Pa dej, saj lahko še njega vzamemo sabo,«
je perfidno brenkala na anarho-pacifistične strune.
Mr. Noro: »Jok, brate.«
Kot da se ga vse to ne tiče, je Paco tačas viziral prihodnost, ki gotovo še skriva kako hot presenečenje.
Nadaljevanje sledi.
Bela Lugosi je bil holivudski igralec madžarske provenience, ki je v zgodnejših letih prejšnjega stoletja blestel kot Drakula in Frankensteinov Igor, nakar je počasi zdrsnil v filmske produkcije žnj kategorije. V glavnem bojda zaradi liberalnega vdajanja narkotikom.
Nekateri zlobni jeziki trdijo, da je njegov resnični priimek Loguzi. Splošno pa je sprejeto, da je Bela umrl zapit in od vseh pozabljen.
Potem so mu pobje iz narodnozabavnega ansambla Bauhaus ukradli ime in priimek in iz tega naredili uspešnico. Od vseh pozabljeni in zadeti so umrli naravne smrti.
Morda se tale intro zdi za lase privlečen, pa ni. Kako naj sicer začnem?
Stvar je namreč taka: odkar je Primus Delgado z reklamo za Električni Pokrajšek (za srbski trg Skraćak) stopil v legendo, je kakršnakoli komerciala izgubila svoj smisel. Ah, še slišim njegov navdušeni bas:
»Čemu bi se trapili s kabli, ki se valjajo po kotih vaše prelepe nastambe, da se na njih zbira prah? Vzemite si električni pokrajšek, ki učinkovito skrajša tudi do 50 metrov dolge kable in vaše težave bodo v hipu preteklost!«
Delgado je zakon, vse drugo je drek.
Na kakšen način naj torej Noro Maroković vdene nit reklame za Omarjev pljaž?
Morda takole:
Evo drugovi i drugarice, ovo je Omara Muktara pljaž. Omar lenčina ama ništa nije spremio, pa nudi samo dva razdrpana šatorčića
i ponešto arapskog peska, koji vam se ljepi o tabane i dupenceta vaših najdražih. Jeste da pljaž nema opakih atlantskih valova a ima dobar pogled na Daklu i sva ona skupa pivenceta (Stela, Hajneken, Flag) koja se kukavički kriju u pozadini
dok u prvom planu vaša čerkica ćeka da joj se priklopi neki Priklopil i da je miluje ON a ne vi pa da vam zlatome tatici ukrade jedinu radost života, a to je da ste SAMI sa njom, takoreći svoji na svome, dok vam supruga u drugom bazenčiću ćuva punoljetnog sina da mu neki Omar ne otkine kalamarčić sa intimnog Dušana Silnog iliti Velega Jožeta iliti Martina Krpana. O higieni da ne pričam. Omar Prklopil Josip Fritzl ne nudi ni najobičniji šithaus. Samo bi pare drpio i dječicu pipao. Uz to na pljažu ima još nekih sumnjivih rupica
ponekih krepalih šakalova (znači ima i živih – gde je smrt tu je život), kojima je Omar podmuklo odbio prednje zube pa ih sada prodaje kao avtentični nakit…
Čak i kamen ima neke zarazne bubuljice.
A za grande finale eto vam opake zmije otrovnjače, uistinu dresirane životinjice, za koju Omar perverzno insinuira jevrejsko podrijetlo (Dimona) i ime (Kaspersky). Dobro je drug doktor Simo Niti rekao »Turci su u deželi že«.
Samo još glume gljivu. Bi a da ne uđe.
Ukratko ludilo.
Nemoj narode da si naivan, ajde lepo u Miločer, Portorož ili pak Portoriko.
KALIMERO
Dakhla je eno tako zahojeno mestece. Kot recimo Tržič. Razlike so v detajlih: 75% ozemlja občine Tržič je v lasti korporacije RKC. V Dakhli nimajo te sreče. Zato pa imajo musliči vsaj cerkev.
Ki so jo za non plus ultra potegnili v višino, tako da se ogroženi verni katolik v svojem srcu lahko počuti vzvišenega vsaj, ko vstopi v božji hram. In poglejte samo, kako tista dva islamska fundamentalista v ospredju ležerno marširata mimo Jezus hlevčka, ki mimogrede stoji direkt poleg najbolj fensi hotela v Dakhli: Sahara Regency, štiri zvezdice.
Poleg je tudi park s tipičnimi muslimanskimi smrekami. To so Olof Palme.
Za vsak slučaj je tu tudi postajališče za taksije, če kak gorečnež na kolenih pridrajsa z Brezja, pa se mu zazdi, da je zdaj res že dovolj tega mučenja in pokore.
Zdaj se seveda zastavlja sledeče vprašanje: če imajo lahko netolerantni, nekultivirani musliči cerkev v neki provincialni vukojebini, kako to, da je vsaj prestolnica Zlovenije, ki je hkrati tudi prestolnica združene Evrope, nima?
Morda bi na to vprašanje lahko odgovoril Janez Haso:
»Halo Haso, jel’ se čujemo? Ajde diži mobi ciglu, jebotejanković, nemoj da glumiš krompirvahtarja.«
Za desert še tipičen primerek mohamedanske mozaične umetnosti.
Tudi tu brez evropske razvojne pomoči seveda ni šlo: pivo, vino, vodka, viski.
Pa še tipično prevozno sredstvo.
PS
Poleg cerkve, v katero zahojava vsak petek in svetek, je banka, na katere brankomatu po maši redno zmoliva en očenaš za gotovino v varžetu, v pobožni želji, da se nama prikaže Marija ali pa vsaj Bavčar. Enkrat sem parkiral vzvratno in BUM, sem spljaštil reklamni znak. Špela (muslimanka prava), je rekla »odmaglimo«, jaz pa sem se šel raje k poslovodji s pepelom posipat.
Ta se je malo nasmihal v brado in rekel »makejnž muškila, no problem«.
Zdaj si pa predstavljajmo poslovodjo Nove Kreditne Manke v Tržiču, ki mu bradati (ali pa obriti) muslič poškoduje reklamni znak.
See what I mean?
PPS
Na današnji dan leta 1927 je Charles Lindbergh kot prvi človečnjak preletel Atlantik. Znani zlovenski poet Mohorowitz je pičlih 81 let kasneje oddal v tisk zbirko sonetov z naslovom »Progres«, arogantno misleč, da bo trpkim Zlovenkam krajšal urice na pljaži.
Mislim, pa ta tip se norčuje iz nas.
