Z mastno klofuto sem pobil še 16 komarjev. Mesto masakra je takoj zasedlo 32 novih. In tako dalje na kvadrat. Pobegnil sem na tržnico Badaloubougou 2 in skočil v čeber s karitejevim maslom. V njem sem zdržal, dokler nisem absolviral dihanja na škrge. Stramski produkt je bil, da je moja koža postala gladka kot kao dojenčkova rit. To je strašno narajcalo stasite branjevke, ki so se vrešče pognale za mano. Chekira me je komaj obranila, pa še to samo zato, ker sem pač poročen s čefurko iz Timbuktuja. Bil je definitivno čas za odhod. A denarnica prazna. Še orel na moji kreditni kartici ni več mahal s krili. Potreboval sem sopotnika. Avstralec McQueerie je zaradi neodložljivih družabnih obveznosti odpadel kot knof z gat. Nadomestil ga je O’Doherty z Irske. Ki je priletel v Afriko, da bi od nekega drugega Irca prevzel BMW motor, s katerim pa je ta slabo delal in je BMW užaljen zaribal, oziroma mu je razneslo glavo ali nekaj takega.

Razfukanega BMWja je dobil Anglež Timmy. Vojak, ki se je vrnil iz Afganistana in je imel sindrom. Tako je plačanec Timmy dobil svojo terapijo (razstavljanje tistega, kar so pridne roke mukoma skupaj sestavile), Irec je pa spet ta kratko potegnil in zaglibil pešaka v Afriki. Tu sem vskočil jaz, ga prekrstil v O’doh in se mu predstavil za Sama Ritana. O’dohu je to zvenelo nekam domačno in se me je oklenil z obema rokama. Že dobro, že dobro. Pripravljen sem ga bil peljati v Nuakačakačot, potem bo pa že kako. Protiusluga: pol nafte, motornega olja in drugih takih tekočin, plus nepredvideno, ki je v  Afriqui predvidoma nezanemarljiv faktor. OK, šejkam ruku, dil dan. Kreneva torej midva veselo na sever, ko drugi dan na izhodu iz zaselka Dingdoni, Didieni, nekaj takega, gromko poči in se peklensko pokadi

(Slika je simbolična, hoho haha). Vonj po žveplu izda, da je drek udaril v ventilator in da je satan blizu. Pravzaprav je bil že udobno zleknjen v salonu, jaz pa smuk v kombinezon in škatlo z orodjem na rame. Ne moreta dva taka egota sedeti v isti sobi. Škatlo sem pobožno odložil na tla in počakal, da O’doh, ki je bil kljub letom živahen pob, zaviha rokave. Diagnoza: razčefukajsalo je medeninasto cevko za motorno olje, da je to kot goden lipicanec brizgalo v vse smeri, vsakič, ko sem šofer Mohorowitz zakurblal motor. Šment, in to ravno zdaj, ko sem ga dan pred odhodom z O’dohovim denarjem naposled zamenjal. Malo sem postal jezen in O’doha zaprosil naj pohiti z odmontažo poškodovanega dela, kajti bliža, da se večer, on pa niti začel še ni s kuhanjem. Odpeljal sem se nazaj v Didieni, potem ko sem energično oštopal domačina na kitajskem prdolinčku, ki me je dostavil direkt na sedalo avtogenega varilca (v Afriki imajo namesto acetilena kar karbid, ne vem no, saj morda je to eno in isto). V glavnem, varilec je imel celo ustrezno medeninasto elektrodo, prave specifične mase in gostote in cevka je bila v hipu kot nova. In ker sem ves ta kratki čas na glas pokal neke vice ali kaj, je bila tudi cena poceni. Nazaj hitel nisem, saj O’dohotu nisem hotel povzročiti sindroma, sem pa zato spil dva topla pira in kupil pol bagetke starega kruha za mojega najboljšega prijatelja muca Pakota atakota. V glavnem pijani smo že bili, kmalu smo se tudi najedli, tačas, ko so nam severni čefurji popravili hišo in avantura se je lahko v nabolj zdravi demokratični maniri nadaljevala. Prišla je meja in z njo druge šege in običaji. Dvesto litrov viskija, s katerimi sem kanil okrepiti kilav budžet in spotoma strmoglaviti zakonito oblast islamske republike Mavretanije, je uspešno odglumilo vrečo krompirja, ki je še pes ne bi povohal. Zapeljal sem s ceste, da malo razveselim O’dohota, ki je bil ja skoraj Anglež, točno tam, kjer se zadnje čase zbira krvoločna alkokokajda.

Malo neumno sem parkiral pod košato akacijo, ki je gostila velike ošabne ptiče, tako da sem naslednje jutro imel polne roke dela s praskanjem ptičjega dreka s solarnih panelov. Polne roke dela so imeli tudi mavretanski žandarji, ki so naju 24 ur kot blesavi iskali, vedno bolj prepričani, da je nori Slovakec skupaj s svojo mačko prestopil v alkokakolakajdo in da je siroti Anglež na bojnem polju že pustil glavo. Ko so naju pozno popoldne končno spet spazili na varnem asfaltu, je hitro priletel uglajeni komandant regije Hodh el charbi Hassan. Celo prefekt osebno se je cinično pozanimal, ali sva dobro spala, kajti on, da namreč ni. Skratka tovariš sopotnik, če uporabljaš mejni prehod Nioro/Gogui nikarte ne spi pod milim nebom, sicer ablast sploh ne bo opazila, da še nisi kupil zavarovanja za tvoje vozilo in pa da si en navaden kontrabantar ognjene vode. Pa vsak večer bo potem treba klicati Halo Hassana, kako brat, danes bomo nočili pod eno malo večjo akacijo raddiano, pozicija tapata, skratka nič ne skrbi, glava še vedno sedi med rameni. Upam, da je do tu vse jasno, kajti potem se nič več ne pripeti, razen da O’doh vedno bolj avtentično zaudarja, ker pozna samo irski tuš, tega pa v Mavretaniji primanjkuje, pa se namesto tega kot nadškaf Rode škropi z nekakšnim deodorantom Axxe (sekira!?) ali nekaj takega in ko muc kuža najde crknjeno kravo in se v njej dodobra povalja, da zamaskira svoj vonj (pred kom le?), je moja surla in sreča popolna. Na sila nelogični in ovinkasti poti, ki nas za nekaj časa celo spet pelje po teritoriju republike Mali, klandestinsko seveda,

(obvezna smer ali kaj? – levo Uašington, desno Tora-Bora) srečamo sledeče ljudi:

Komandant vsega živega in mrtvega, takisto Hassan, ki pa z onim drugim ni v nobenem sorodstvu, ki si je ob srečanju z nami spontano in silno zaželel tri povprečne irske plače, potem, ko se je prepričal, da so te še vedno boljše kot angleške (naše smo modro zamolčali, saj ne bi nihče verjel, druga Švica, my ass), a se je kmalu sprijaznil s super potentnim gris-grisom (amulet-talismanom), ki deluje tako zunaj kot znotraj, a je najmočnejši, če ga vsako noč pred spanjem posuješ z malo popra (lahko je tudi kurkuma) in ga deponiraš med levo in desno opanko s ta fosforescentnim delom navzdol. Ma kakšna viagra! Za tiste z jeklenimi živci: omenjena relikvija se skriva v levici komandanta vsega živega in mrtvega. Vozilo v ozadju je blindirani transporter malijskih državnih obveznic. Napihnjenim bralcem-pametnjakovičem na ljubo naj dodam, da so malijske državne obveznice formata 200×200 cm in da so vklesane v živo skalo, tako da je okenska zaščita povsem in docela adekvatna.

2000 Light Years From Home: The Wandering Who? iz mesta Tahoua v Nigru, peš in s petnajstimi rolexi iz vlečenega testa, e-e-e zlata. Samo še 30 km do naslednjega vodnjaka. Res, kapo dol. Ko človek sreča take kiklope od ljudin, mu kar malo na jezo potegne, ker se v primerjavi z njimi počuti kot vulgo nevretenčarski egoman brez smisla za mero in smer.

Prodajalec cartes de recharge (nekaj kar se vtakne v mobitel, pa ta spet dela), ki se je venomer nekaj hihotal, tako nalezljivo, da sva se z O’dohom ob slovesu skoraj poscala od smeha, čeprav dehidrirana kot Hassanov poper in pri maltene 50ih stopinjah v senci.

Abraham, Nostradamus in E-minem.

Živahna peulska monospolna familija (dobršen del je vsled silne agilnosti razpršen izven vidnega polja fotoaparata). Zelo direktna in eksplicitna družina. Konkretno bi naj se O’doh in jaz poročila, Pakota lahko pa na ražnju obrnemo, tako je bilo sporočilo. Prestrašenega O’doha, ki je mislil, da je to zgolj uvod v razvpiti afriški kanibalizem, je relativno skeptično vizirala druga dama z leve – da se ni vseeno malo prenaglila? – mene pa je od zadaj napadla sestra madmazelke na desni, ha! Nek se zna, kdo je največji in najlepši Balkanc na Zemlji, zdaj, ko jo je Gogi ucvrl v Barcelono (¡POZOR INTERNI DOVTIP!). Mimo tega me je spet enkrat doletela klasična debilana,

tokrat takoreč v žlici vode – O’doh was not amused, potem ko se je prebudil v takem pristnem blejskem ambientu

Nakar smo za repete še guzili blato

in nato srečali NATO

in ugotovili, kje se regenerira in meditira naš znani popevkar Alien.

Kmalu nato smo odkrili še toplo vodo in Škotsko, e-e Irsko.

Pa rojstnodnevne tortice, v katerih bi bilo mogoče stanovati, tudi večja družina bi se v njih zlahka udobno namestila, če pohlepni landlord (ki se itak le redko, če sploh kdaj, prikaže) ne bi vsega uzurpiral zase.

In (tu je potovanje začelo postajati zares ludo in nezaboravno) pojoče hiške svobodnih nazorov, ki so si s hriba na hrib prepevale »Še kiklco prodala bom, za sladko vince dala bom«

Jaz idiot pa niti kapljice vina, samo dvesto litrov viskača! Tu je kot neke sorte zeus ex makina vskočil Roberto Benigni in mi zabrundal »La vita e bella« in sem takoj začel ceniti nesmrtno umetnost povsod okoli mene

in pa japonske igre brez meja: Go Voyages!

PS

Na naslednjih molitvah bom volil Severino. Vedno. Dokler ne postane druga Šerbi. Potem bom resetiral preference.

PPS

Spisano v sobici za pisarno bencinske črpalke PNA v mestu Buždur, ki ima bedno dušo in tolste ribe in Mehdi je diplomirani ekonomist, ki je bil trgovec, a je potem prišla baba in poroka in nakup terena in podkup vseh dovoljenj in gradnja hiše, kar je Mehdija pognalo skoraj na kant in zdaj dela kot mezdnik, ker trgovec ima veliko premoženja zaklenjenega v skladišču, oziroma v robi, saj sicer ne bi bil trgovec, da nekako pregura do konca meseca, tačas ko njegova žena zaključuje magisterij. Zajeban je ta patriarhat, ugotavljam, medtem ko čakam doktor Špilo, da me reši smrdljivega džukca, ki ga imam že pošteno čez glavo, ki se zadnje dni goni in se še bolj zavzeto valja po mrhovini, ki je posebej tu res ne manjka. Saj bo, saj bo.