Letos jih je res veliko. V divjem kampu 25 km pred Dakhlo jih je bilo januarja vse belo. Med njimi je največ Francozov, Belgijcev in Nizozemcev. Tu in tam se najdejo še kak Nemec ali Švicar, Španec ali Italijan.

Ponavadi potujejo v skupinah. Še posebej, če so namenjeni v Senegal. Mavretanije, ki jo je na poti treba prečkati, se bojijo kot hudič križa. Slišali in brali so namreč, da tam ni varno, zato stalno iščejo sopotnike, s katerimi bi skupaj potovali skozi to »nevarno« deželo. Na maroško-mavretanski meji sva tako na žandarmeriji stala v vrsti s skupino Francozov, ki so potovali z devetimi kamperji. Vsega skupaj kakšnih dvajset osebkov. Taktika, s katero so en drugemu držali vrsto in zavzeli pozicijo pred drugimi čakajočimi, je spominjala na uigrano gverilo.

»To sta moj in ženin potni list. Ja, poleg kamperja imava s sabo tudi skuter. Številka šasije? Tukaj. Registrska od skuterja je pa tole. Je to vse? Potrebujete še kaj? Hvala. Kdo je pa naslednji? Aha. Antoine, vidva sta naslednja.«

Prava mala invazija…

Kampisti s kamperji so samozadostne enote s hladilniki polnimi dobrin, ki jih na afriškem kontinentu primanjkuje. To so predvsem alkohol, čokolada, siri in salame. S satelitskimi antenami, ki prinašajo informacije iz domovine in preganjajo dolgcajt, s profesionalnimi ribiškimi palicami, ki zagotavljajo uspešen ribolov v vseh vremenskih in morskih  pogojih in z mopedi ali quadi, ki omogočajo poceni in elegantno premikanje na izbranih mikrolokacijah. Zadržujejo se v kontroliranih okoljih, na ograjenih in varovanih parkingih ali v kampih, ki preprečujejo stilk z lokalnimi »nevarnostmi«. Če ni druge, se grupirajo s somišljeniki – s kampisti in drugimi »izbranimi Evropejci«. In niso nikoli zares sproščeni.

Lokalno prebivalstvo in njih vsakdanje življenje jih ponavadi ne zanimata kaj dosti. Naprimer: nekega večera nam je prijeten pogovor z angleškima popotnikoma prekinila rahlo vinjena Belgijka s svojim copatastim možem, ki se ni in ni hotela ustaviti. Navalila je ko blentava. Tudi njena copata ni in ni nehala gledati v tla in se je v nedogled prestopala z noge na nogo. Nihče je ni povabil, nihče je ni  vprašal, pa je kar obstala pred vrati v dom predelanega starega avtobusa in začela:

»Maročani ne razumejo, da nočem biti del njihove razširjene družine. Jaz sem individualistka in ni mi do grupiranja. A oni tega enostavno ne razumejo. Zato, da mi dajo mir, sem morala razviti posebno taktiko. Enostavno ignoriram jih. Vem, to je malo arogantno, a kaj čem, če pa ne razumejo.«

»Res zanimivo. Pa ste prvič v Maroku?« sem jo vprašala, misleč, da vse skupaj le ni tako grozno, kot se sliši.

»Ne, petič«.

»Aaa?! Zakaj pa potem hodite sem, če vam ni všeč?« sem zazevala.

»Zaradi vremena«, je odvrnila, kot da ni izjavila prav nič spornega.

Mislila sem si: »Prasica!!!« pa naj bodo moje misli sporne ali ne!

Rekla je, da so terierji zelo neodvisnega karakterja, takšnega kot je ona sama. Kolikor vem, se morajo terierjem tudi vsi podrejati. No, tega, da je imela moža pod vojaško komando, se ni dalo prezreti. Terierka in Fifi… Vendar, roko na srce, neglede na njeno egocentrično ošabnost, je gospa zadela v srčiko občebrutalne resnice: večina penzionistov, ki se odloči, da bo potovala s kamperji, to počne samo zato, da se izogne hladnim in sivim mesecem v Evropi. In da malo prišpara. Združuje prijetno s koristnim. Tu res ni iskati nobene romantike. Še tako borna evropska penzija jim v Afriki namreč omogoča lagodno, brezskrbno in neodvisno življenje, zaradi česar se jim ni treba ukvarjati prav z nikomer in ničemer. Če ti vsak mesec na račun prikaplja nekaj cvenka, se voziš naokoli v novem kamperju ter doma ni nikogar, ki bi te priganjal z zadolžitvami ali ti grozil z odpovedjo, si že po defoltu samozadosten. In če te razen lastnega udobja v življenju ne zanima nič drugega, si ignorantski še toliko bolj.

Novi kamperji so draga reč. Cene se kosajo s cenami jadrnic, zato v revnem okolju delujejo vzvišeno in nedostopno. In z njimi pogosto potujejo ljudje s prav takšno mentaliteto. Teh se nikakor ne sme zamenjevati s posamezniki, ki vozijo starejše modele. Ti so ponavadi bolj priljudnega značaja in z okoljem, skozi katerega se pomikajo,  gojijo tudi bolj pristne stike.

Tak je npr. Paul Henri, ki sva ga srečala pri Mohamedu v Valeé du paradis. Deževalo je in bilo mrzlo, pa je vseeno pokukal iz svojega kamperja in se nam pridružil ob vedrenju pod zamakajočo polivinilasto streho, napeljano skozi drevesno krošnjo. Potovati je začel že kot otrok, ker so nomadsko živeli že njegovi starši. Pravi, da nikoli zares ni vstopil v sistem. Svoje štiri otroke sta z ženo vzgajala v kamionu. Pisati, brati in računati sta jih učila sama. Živeli so od zbiranja steklenih perl in poldragih kamnov iz katerih so izdelovali nakit, ki so ga čez poletje prodajali v Franciji. Vedno so se premikali s soncem in bili tam, kjer je toplo. Pozimi v Afriki, poleti v Evropi. Pravi, da jim nikoli ni bilo zares hudo ali težko in da ima na svoje nomadsko življenje z družino lepe spomine. Otroci so se osamosvojili in sedaj potujejo sami.

Žena je pred leti zbolela in umrla. Po njeni smrti se je Paul Henri poročil z berberko Fatimo, ki se mu je z veseljem pridružila pri izdelavi nakita. Pri tem so ji prav prišla tradicionalna berberska znanja, s katerimi je pošteno poživila Paul Henrijev repertoar. Pravi, da so mlade Francozinje najbolj nore na njene prstane: »Lej kako je to lepooooo« vzdihujejo, kadar jih občudujejo. »Za takle prstan iz steklenih perl mi plačajo 5 eurov. Prodam jih čisto vse!« se smeji. Paul Henri pove, da se je francoščine naučila izredno hitro, ker nikoli ni hodila v šolo, kjer bi ji zapacali možgane. Resnično, Fatima francosko govori odlično!

Pravzaprav vozniki starih kamperjev ne sodijo v kategorijo penzionistov z dragimi kamperji. Oblika prevoznega sredstva je v resnici edino kar jih druži, pa še to le navidez. Razlika je predvsem v odnosu do življenja in sveta. Medtem ko eni težijo k temu, da bi poustvarili dom na toplem in so usmerjeni predvsem v urejanje svojih premičnih enot, drugi svoje hiše na kolesih uporabljajo zato, da kam pridejo in še kaj novega doživijo. Eni tisto, kar mislijo, da bi morali vidte, slikajo na svoje fasade, drugi pa hodijo gledat in doživet.

Lastniki starih kamperjev potujejo že od nekdaj. Svojih hiš na kolesih si niso kupili šele ko so se dokopali penzije in ustvarili dovoljšnih finančnih zalog. Ravno tako razumejo, da je za kvalitetno potovanje potrebno še kaj drugega kot najnovejši in najdražji model avtohiše.

Čeprav jih Paul Henri šteje šestdeset in več, ni penzionist v pravem pomenu besede. Ker je celo življenje preživel na poti in v tem času zamenjal že kar nekaj prevoznih sredstev, od kombijev do avtobusov in tovornjakov, z »administracijo«, ki šteje delovno dobo, ni ohranjal stikov. Ko je nastopil čas za penzijo, se je vseeno šel pozanimati, če mu slučajno kaj pripada. Saj obstajajo tudi penzije za socialne primere, ne. Gospa na šalterju mu je povedala, da si je prislužil pokojnino v višini 40 Evrov.

»Živeli ste kot cirkusant in takšna je tudi vaša penzija,« mu je rekla.  Ampak ŽIVEL je pa le, a ne? Paul Henri se zaradi cirkuške penzije ne sekira kaj dosti, ker si zanjo nikoli ni niti prizadeval. »Tako kot sem živel, bom tudi umrl«, pravi. Z zbiranjem perl in izdelovanjem nakita, brez stresa in v prijetnih medčloveških odnosih. »Kvaliteta je tisto, kar šteje. Ne kvantiteta.«

Paul Henri pravzaprav sploh ne sodi v kategorijo penzionistov s kamperji. On je popotnik in tako se imenuje tudi sam. »Voyageur«.

To be continued.