Vedno večkrat se dogaja, da ljudje sprašujejo, če sem Maročanka ali gaurija, tujka. In to neglede na to, kako sem oblečena, po zahodno, turistično ali maroško. Če me že prej ne izda katera izmed prijateljic, me naznani moja uboga arabščina. Ponavadi nosim ruto, a ne vedno. Nekoliko sem porjavela, a spet ne tako zelo. Oči si skoraj nikoli ne počrnim s kolom. Kaj je torej tisto, kar me infiltrira? Hrana, ki jo jem? Ljudje, s katerimi živim? Klima, ki me obliva? Zrak, ki ga diham? Kontinent po katerem hodim?
Človeku se, ko zamenja okolje, zamenja tudi okus. Obleke kombiniram tako, kot jih doma nikoli ne. Sploh pa v glavnem ne nosim tistih, ki sem jih prinesla s sabo, temveč tiste, ki sem jih kupila ali dobila tu. Med njimi so tako tradicionalni kaftani, kot tudi kavbojke. Punce za doma nosijo dželabe in kaftane, za ven pa obleke, ki sledijo zahodnim modnim trendom. Ko mi je mama Mina za Bajram poklonila kaftan, mi je Lejla prepovedala, da bi šla v njem na obisk k babici. »To nosijo stare ženske! Imej ga le za doma.«
Če so tukaj aktualne barve in vzorci, pa ne tako kričeče kot v Podsaharski Afriki, kljub vsemu smo v Maroku, sem doma skoraj vedno v enobarvnem in temnem. Obleke, ki jih kupim na poti, skoraj nikoli ne nosim doma. Hecno je vse to. Morda pa je stvar samo v tem, da nočem izstopati. Izstopanje pobere preveč energije. Lažje je biti eden izmed. Vsaj na videz… Ampak, saj tudi slednje ne drži.
Spomnim se, kako mi je Moro lani stalno govoril, da naokoli hodim preveč razgaljena in da me vsi gledajo. Sicer se mi ni zdelo, da bi bila kaj bolj gola od domačink, ki se ne oblačijo v tradicionalna oblačila, a sem nekega dne vseeno naredila preizkus in brez pardona pokrila vse okončine. Rezultat: ljudje so me še vedno gledali! Pa ne zato, ker sem bila razgaljena, temveč zato, ker sem bila gaurija. Seveda v Zahodni Sahari, kjer je lepotni ideal 100 kg cca ni bilo težko izstopati. Ravno tako ne v podsaharski Afriki, kjer me je izdajala predvsem barva kože. V Maroku, v Bosni in še kje, pa se človek hitro naleze. Česa že? Zdi se mi, da obleka ne naredi človeka. Kaj potem?

7 komentarji
Comments feed for this article
september 28, 2009 at 8:50 am
Lucija
-:) Pa si že ko ena domačinka.
aja – se spomniš Muridija? A ni bil iz Maroka? Se bolj medlo spomnim sicer…
Hmm, naslednje vprašanje je sicer malo zviška – a nameravaš kdaj v Srednjo Azijo?
LP in srečno!
september 28, 2009 at 8:25 popoldan
E-migrator
Sej pravm, going native. Ampak brez vseh rasističnih in drugih negativnih konotacij termina.
Muridi je bil pa sicer iz Casablance. Sem se parkrat spomnila nanj, samo kaj, ko je že toliko let tega, pa še naslova nimam.
Srednja Azija: ja že kakšno desetletje maštam o njej. Morda pa enkrat le, inšala…
september 29, 2009 at 3:49 am
Tisza
Wau, kaksna manekenka!
september 29, 2009 at 1:50 popoldan
E-migrator
O, Tisza! Hvala za komplimente ;-) Človek tako zgleda po 12 urah spanja. Kaftan iz pliša pa se ne zmečka, tako da je tudi direkt iz postle primeren za na modno pisto :-) Kako kaj NY?
september 29, 2009 at 1:02 popoldan
Lucija
Poznam to, going native… in počutiš se čisto domače, potem se pa nenadoma spomniš, da pa vendarle si izvorno nekaj drugega… Samo kaj, – jaz pravim, da človek postane tisto, kar ima rad.
Joj, a res? Tudi jaz. Samo jo bom verjetno gledala samo po TV… -:) Srednjo Azijo namreč. Sem preveč domosed, zgleda.
september 29, 2009 at 1:53 popoldan
E-migrator
Ja, jaz mam ruto na glavi rada tudi doma. Morda sem se pa le našla? :-)
Po moje da bi ti bilo bolje, če se v kak Uzbekistan odpraviš s svojim dragim. Tako da ga še malo zavohaš in okušaš, ne le zagledaš… Saj veš, samo jednom se živi…
september 30, 2009 at 5:45 popoldan
Tisza
NY je kar fajn, Dallas je pa… zelo… hm, kaj naj recem, ni mi prevec fajn, zelo urban, kao, se k bankomatu se peljes z avtom, sploh ne mores pes (vcasih), pa avte imajo vsi one velikanske- visoke dva metra. A ves, da se varno pripeljes v svojo pisarno! Pa lep pozdrav iz Burger Kinga ;)