Šfarun!

Te dni veliko govorimo o tatovih. Tatovi na plaži, kjer sem parkrat tudi spala. No, takrat me je skrbela predvsem plima in kaskaderska točka Titanik… In pa Paco, ki je tulil na resnične in namišljeje nočne duhove tako zelo, da sem ga morala zapreti v avto…

Bojda sta na plaži aktualna dva tipčka. Eden je nek Jusef, športnik, ki džoga gore dole, mimogrede pa tu in tam zmakne kak rukzak, denarnico, kolo ali kaj podobnega. Potem naj bi bil tu še en, ki je menda že par ljudi porezal z nožem. Na tem mestu je po vsej verjetnosti potrebno odbiti dodano vrednost…

Aktualne so tudi Fatimine zgodbe o tem, kako je ostala brez denarja. Enkrat je šla v diskoteko z Muno, vaško klošarko. Muna si je naročila večerjo, pa whiskey in ko je šla Fatima telefonirat mami, da bo pozna, se je tatica pobrala skupaj z njeno torbico in mesečno plačo vred. Odmaglila je v noč, Fatimo pa pustila brez denarja za taksi in z neplačanim računom. Ko jo je naslednjega dne poiskala, ji je Muna seveda vrnila torbico, o kakšnem denarju v torbici pa ni imela pojma, ker je bojda sploh ni odprla. Štriga še kar naprej prihaja na obisk, tu in tam fehta po 20 dirhamov, kadar ni El Houceina, si privošči tuš ipd. Skratka, je brez sramu in brez vesti.

Ravno, ko sem izvedela zgodbo o Muni, pa se je pripetila še ena podobna kraja. Nek Američan, poročen z neko domačinko, Fatimo vsake toliko obdari z nekaj dolarji. Da si kaj kupi, da si kaj privošči.  In tako je pred dnevi Fatima ravno prejete dolarčke izročila fantu iz soseščine, ki naj bi jih šel zmenjat. Zanje bi dobila cca 700 dirhamnov, kar je približno 70 eur. Fante pa je odmaglil z denarjem in se  do danes še ni prikazal. “Ah, to je Maroko, veš. Maročani so taki,” se Fatima sploh ne sekira. Tudi sicer je glede takih stvari precej stoična.  Vedno, ko pove zgodbo o Muni, se zraven nasmeji do solz. “Se bova že še srečala. Saj vem kje stanuje. Če ne vrne, bom šla pa na policijo. Imam priče.”

Včeraj sva jo mahnili v mesto, h krojaču, kjer sem dala sešiti zavesice za avto. Bo taka prava arabsko-afriška čefurijada. Paco je šel seveda z nama. Ves lep, s svojo črno usnjeno ovratnico, okrašeno s kovinskimi kostkami, elektronskim obeskom proti bolham in ploščico z vgravirano telefonsko številko. Veselo je tekal naokoli, medtem ko sem se s krojačem menila glede blaga, dizajna in cene. Vmes sem stalno čekirala kje je, da mi ga ne bi kdo ukradel. Pse, ki delujejo udomačeno in urejeno, radi zmaknejo in prodajajo naprej… No in ko se spet enkrat ozrem na ulico, zagledam enega potepuškega psa, zelo podobnega mojemu Pacotu. Čakaj čakaj malo, pa saj to je Paco! Kje imaš pa ovratnico?! Šfarun! zavpijem nekam v prazno na ulico, krojač priteče iz delavnice, pogleda psa in reče: “Srečo imaš, da so ukradli le ovratnico.”

Ko sem se malo skulirala, sem Pacota vprašala, zakaj je tako preklemansko prijazen z vsakim, ki je prijazen z njim.  Neumno vprašanje. To ima vendarle po meni. Potem pa sem si rekla, jah nič, saj imamo še eno ovratnico. In tista antibolh mašina je bila itak že tolikokrat stuširana, da po vsej verjetnosti ni več delala. Lajf gous on. Edino ploščice s telefonsko mi je bilo malo žal…

Dve uri po vrnitvi v Diabat me je na vrata prišel klicat taisti Jusef ki džoga po plaži: “Sem slišal, da so psu ukradli ovratnico. Rabiš drugo?” Še preden sem rekla ja, je stekel domov in prinesel eno tako, zelo podobno ukraden, a malo tanjšo in malo starejšo.

“Kje si jo dobil?”

“Je že zeeloo doolgo v družini.”

Kaj sem hotela, rezervna ovratnica je Pacotu prevelika, tale mi je bila pa prav všeč. In sem jo kupila. Maroški second hand. Beri: ukradeno. Če se več ne javim na tem blogu, je to zato, ker me je prijela policija.

Pa še mala lekcija arabščine:

šfar – tat

šfara – tatica

šfarun – tatovi

šfaruni – opljaćkali so me

šfaruki – opljaćkali so te

šfarunum – opljaćkali so jih