Post

Leta 1968 se je v Diabatu ustavil Jimi Hendrix. Dneve je preživljal ob galopiranju po plaži, posedanju v lokalni betuli in žuriranju v lokalni šumi, ki jo ravno v tem trenutku spreminjajo v golf igrišče. Dvajset let za tem se je El Houcine poročil z Mino, hčerko lastnika lokalnega kafeja in betulo preimenoval v Cafe Restaurant Jimi Hendrix. El Houcine fura betulo one man band, v kateri pripravlja hrano iz doma stiskanega arganovega olja, najboljše omlete v Maroku in kavo, ki ima okus po božiču. Seveda podajam le svoje skromno subjektivno mnenje, pa vendar…

Na kafič se naslanja družinska hiša z napisom La caravane d’Jimi Hendrix, s patiom, okoli katerega so razvrščene štiri sobe in kuhinja. Ena izmed njih je trenutno moja. Z El Houcineom sva se malo cenkala, da mi jo je naposled oddal za 70 dirhamov (6,5 eur) na dan. Za lukno s souporabo kuhinje in res bazičnih toaletnih prostorov se mi je spočetka zdelo malo preveč, a takrat še nisem vedela, da najem sobe vključuje tudi polni penzion. Patio, na katerega se odpira, je namreč del skupnega gospodinjstva, kar pomeni, da ločeno življenje nekako ne paše v koncept maroškega gostoljubja.

Dva dni po mojem prihodu se je začel ramadan in vsi so prenehali s prehranjevanjem in pitjem v času sončne svetlobe. Ne pa tudi s pripravo hrane. Ramadan pomeni post, pomeni pa tudi celodnevno pripravljanje večernega iftarja. V kuhinji se stalno nekaj secka, cmari, kuha, praži, meša, melje in tre. Dvorišče je preplavljeno z vonjavami in kljub temu, da imajo prazne želodce, se vsem zdi povsem logično, da skrbijo za žejo in lakoto, ki napada krivoverne tubabe. Ata El Houcine, tudi v času ramadana v kafe restaurantu pripravlja slastne tažine, mama Mina s hčerkami Fatimo, Leilo in Aišo skrbijo zame: »A si lačna, žejna, vzemi si karkoli iz hladilnika, boš čaj, a ti sploh kaj ješ?« Ne vem, a skoraj bi prisegla, da tisti volneni trakec Svetega Srečka deluje.

Sicer pa ramadan pri Jimi Hendrixu poteka takole: z alkoholom je potrebno prenehati vsaj 23 dni pred pričetkom ramadana. Leila pravi, da je oče nehal pit tri dni prej, kar ni v skladu islamom, a to je njegov, ne njen problem. Mama Mina pravi, da je drugače vsak dan na whiskeyu in da se mu jezik kar pošteno zapleta. Tudi Fatima in Leila sta že probali alkohol, Fatima vodko, Leila whiskey in pivo. Mama Mina pred možem skriva, da kadi. Po cigarete ji trenutno hodim jaz. V času ramadana je kar se cigaret tiče bolj post kot ne, sicer skuri tudi po škatlo na dan.

Vsaj v času ramadana je treba moliti, sicer je, kot pravi Leila, post zaman. »To je tako, kot da bi te nekdo za cel dan zvezal brez razloga«. Edini, ki redno moli sta Leila in mama Mina, Aiši se ne da, Fatima pa se noče preveč premikati, ker bi se rada zredila. Da bi pridobila na kakšnem dodatnem kilogramu in lepoti uživa sirup za povečanje apetita. Leila, ki prisega na evropske modne smernice in ploščate trebuhe, jo zaradi tega stalno zafrkava:

»Veš, Fatima noče hodit, ker se boji, da bo shujšala, hahaha!«
»Ni res, lačna sem in brez moči!« se smeji nazaj.

V času ramadana so plaže prazne. Ker je opazovanje nasprotnega spola nasploh, kaj šele razgaljenega, prepovedano, se jih ljudje izogibajo kot hudič križa. Jaz seveda neznansko uživam.

Fatima: »Kam greš?«
Jaz: »Na plažo. Greš zraven?«
Fatima: »Se boš kopala?«
Jaz: »Ja.«
Fatima: »Jaz tudi.«
Aiša: »Haram!«
Leila: »Jaz grem tudi zraven. Vzela bom kopalke, če ne bo nikogar, se bom tudi jaz kopala.«

Seveda, zakaj pa so vsa tista ogrinjala, ki jih prodajajo po maroških sukih. Zato, da se ženska v kopalkah zavije vanje, če mimo pride kak nepotreben moški.

Ko sonce pade v vodo in se z minareta oglasi mujezin, so že vsi posedeni za mizo, na kateri so se cel dan postopoma nabirale dobrote: solate take in drugačne, harira, kebab, cimetovi flancati, pomfri, ribe, rogljički, melone in granatna jabolka, razne omake, datlji, čaj ipd. itd.. Jé se in jé se in jé… Nakar lahko opazujem mamo Mimo, ki leži na kauču in globoko diha, medtem ko se z eno roko grabi za trebuh, z drugo pa za glavo. Boli jo žlička.

Ob polnoči, ko se mi že pošteno zapirajo veke, me Fatima spet kliče »Sabona, pridi jest.« Prvič v življenju imam vzdevek. Fatima si nikakor ni uspela zapomniti mojega imena, me krstila za Sabono in zdaj me tako kliče vsa družina. »Sabon« je po arabsko milo, torej sem postala Mila?

»Pa saj smo ravno jedli.«
»Ja, ampak zdaj bomo pa še enkrat.«

Pojemo tažin, nakar se za želodec grabita še Lejla in Fatima. In tako vsak dan jovo na novo…

»Tale ramadan vam ne dene ravno dobro…« si mislim, medtem ko Lejla razlaga: »Ramadan je fajn, ramadan je zapisan v Koranu.«