Solo ali v dvoje

15. julij

Danes imam rojstni dan.  Sem v Aurirju, vasi blizu Agadirja, kjer rihtam avto. Zvijanje fedrov, menjava amortizerjev, švasanje, pregled olj in jermenov… Moro je zadeve na svojem kamionu porihtal prvi. Ker se je moral danes, zgodaj zjutraj, odpeljati v Tangier, od koder bo plul v Evropo. V Laayounu mu niso podaljšali vize tako kot lani. Tudi v Agadirju niso bili nič bolj milostni. Tako je naneslo, da sva se proti pričakovajem morala predčasno posloviti.  Baaam!!! Prišlo je kot strela z jasnega in do zadnjega mi ni čisto potegnilo, da gre zares.  Tako zdaj že cel dan nekam otožna tavam po dvorišču avtomehanika Hasana. Zgleda, da bom v Riff šla sama. Saj s tem ni nič narobe, ampak, tja sva nameravala skupaj. Evo, takole v liminalnost zazibanega človeka zbrihta realnost. Šmrc šmrc delam »tukaj in zdaj«. Kot da nisem vedela, da je vozilo lahko v Maroku največ  šest mesecev v enem letu. Zakaj že sem prišla v Maroko? A sem se samo farbala, da bom potovala in pisala? Trenutno se mi zdi, da je bil edini razlog za moj prihod Moro. Če se kaj spomnim, sem nekaj jamrala o tem, da bi bilo lepo biti »tukaj in zdaj«.  Če ne gre zlepa, gre pa zgrda…

Na tem mestu se postavlja vprašanje kakšna je razlika med potovanjem v skupini, v dvoje in solo. In kakšna je razlika, če po arabski državi ženska  potuje v moški družbi ali sama. Do sedaj sem vedno potovala kot žena svojega moža. Konstelacija , zaradi katere sem v družbi ljudi, ki sva jih srečevala na poti, pogosto zasedala klasično žensko vlogo: moški je tisti, ki vzpostavlja kontakt, ženska je tista, ki se jo spoštuje, ker je žena tega moža.  Vsaj v ruralnih območjih, kjer spolno deljene vloge še vedno veljajo, je bilo tako. Seveda sem v družbi lokalcev večinoma zasedala vlogo častnega moškega in počela vse tisto, kar je počel tudi »moj mož«: medtem ko so ženske doma pridno kuhale, sem se sama klatila po terenu in ob vrnitvi jedla za mizo skupaj z moškimi, s katerimi sem lahko o vsem tudi razpravljala.  Ko sem odigrala moško vlogo, sem še žensko. Gostiteljice so mi kanirale okončine, da bi čim prej dobila naraščaj in me oblekle v svoja oblačila. Pravzaprav moja ženska vloga ni bila tako zelo klasična, a dejstvo, da sem potovala z možem me je nevtraliziralo kot predstavnico ženskega spola. V tem pogledu sem bila haram, prepovedana, zaščitena in zatorej povsem klasična.  Ženska, ki potuje sama, je anomalija…

Letos sem se na pot odpravila s svojim avtom, v družbi treh žensk in psa. In prav gotovo so se zaradi izključno ženske družbe na poti dogajale stvari, ki se v moški  sicer nebi. V Fesu, ki je od vseh maroških mest najbolj znan po faux guides,  lažnih vodičih, to je ljudeh, ki se ti vsilijo kot vodiči in te poskušajo finančno odreti,  sem se seznanila z nečim, kar bi se lahko imenovalo moška prostitucija ali žigolo. Ob nočnem prihodu v Fes smo nekega taksista najele, da nas vodi do kampa. Medtem ko smo mu sledile, nas je na enem izmed mnogih križišč nek tip na motorju pobaral, če iščemo hotel. Pojasnjeno mu je bilo, da gremo v kamp in da smo se znašle. A ne bodi len, nam je vseeno sledil  celih 10 kilometrov,  na poti celo poskušal odsloviti taksista in prevzeti vodenje do kampa. To me je seveda pošteno pogrelo. Utrujena od celodnevne vožnje sem bila ravno prav nataknjena da sem ga brez milosti nadrla: »Pa kaj je s tabo?! Že 10 kilometrov nam slediš kot kak kriminalec! Si fault guide, ne?! Spelji se, preden ne pokličem policije.« Osebje v kampu, ki je bilo navzoče ob mojem izpadu, mi je kasneje povedalo, da so imeli s taistim osebkom že večkrat težave in de je resnično faux guide.

Lažni vodiči so v Maroku že nekaj časa prepovedani in opravljanje dejavnosti turističnega vodiča brez licence je kaznivo. Ko nam je, še zdaj ne vem, če pravi ali lažni sin lastnika hotela in restavracije, kjer smo se nastanile naslednjega dne, in o katerem bo ravnokar govora, zrihtal fanta, ki nam je za nekaj drobiža skozi labirint feške medine pokazal pot do barvalnice usnja, je postalo jasno, kako zelo resno to prepoved jemljejo v Fesu. Fant je namreč stalno hodil vsaj 5 metrov pred nami, tako da ne bi bilo videti kot da smo skupaj. Malo pred barvalnico se je ustavil in se skril v stransko ulico. Ko smo prispele do vhoda hiše, od koder je razgled na barvalnico, nas je nekakšen inšektor najprej zaslišal, če smo prišle same ali v spremstvu, šele nato so nas spustili na ogled.  Leta 85, ko je Moro Fes obiskal prvič, lažni vodiči še niso bili prepovedani. Eden izmed njih mu je na silo hotel  prodati ne vem koliko šita. Po tem, ko ga je tip speljal v neko zakotno slepo ulico, ga je v samoobrambi z objektivom na gobec, zbežal stran in se zaklel, da v Maroko ne pride nikdar več.

Faux guide v današnji, bolj mili izvedbi  je fenomen, ki ni spolno omejen.  V Nigru jih imenujejo chasse touristes, lovci na turiste, kar se morda bolj približa esenci tega poklica. Gre pač za to, da je treba nekako zaslužiti denar in da nekateri poskušajo s turisti, za katere menijo, da bi jim lahko spulili nekaj denarja. Pokažejo jim pot do hotela, restavracije, specialnega suka, mehanika, mošeje ali kake druge znamenitosti. Narava poklica pač zahteva, da se priložnost za zaslužek ustvarja sproti in nekateri imajo pri tem več stila kot drugi. Nekateri te pridobijo s svojim šarmom in simpatičnostjo, nekateri s prijaznostjo in vztrajnostjo, nekateri pa poskušajo na silo. To slednje pomeni, da se sploh ne odločiš za vodenje, ker se je vodič že odločil namesto tebe in ko se tega naposled zaveš, je že prepozno, ker od tebe zahteva denar.  In če začneš jecljati »Ampak saj sploh nisva bila tako zmenjena…«, se začne dreti nate, da si ga najel in da je uslugo treba plačati.

Faux guide, oz. chasse touristes pa se lahko specializira tudi za nudenje uslug izključno predstavnicam ženskega spola.  Lepo se obleče, prevzame identiteto, za katero meni, da bo »izbranki« všeč in ji dvori: kako si ti lepa, pametna itd.  Tako smo se v Fesu naposled nastanile v hotelčku z restavracijo v pritličju. Med prehranjevanjem se je na vhodu restavracije narisal mladenič s kafkovskimi očalci, safari jakno in rutko okoli vratu – kao nek intelektualec. Predstavil se je kot potomec lastnikov, dober poznavalec Fesa in nasploh razgledan mož, ki non stop samo študira in študira in dela že ne vem kateri faks zapored, poleg vseh standardnih jezikov pa govori celo japonsko. Priskrbel je fantiča, že omenjenega vodiča do barvalnice usnja. In to tiste neturistične, kamor hodijo samo lokalci! Seveda je bil zastonj ogled barvalnice končan z obveznim ogledom trgovine s cenovno zasoljenimi in presoljenimi izdelki, ki se ji ob sestopu s terase ni mogoče izogniti, ker je pot na ulico speljana skozi oddelke vseh prodajnih artiklov. V trgovini pa aktualna le nemščina, angleščina, španščina, italijanščina, portugalščina in francoščina. Morda tudi japonščina… Na izhodu nam je naš prijazni vodič, ki nas je sprejel na vhodu, nad katerim z velikimi črkami piše »Ogled barvlanice usnja je zastonj« oštel, ker nismo ničesar kupile: »Z vami sem samo izgubljal čas.« Me prav zanima, kakšne procente ima pri njih naš poliglot Jemal.

Zvečer smo se namenile malo razgledat po mestu. Ko sem se z malo zamudo s hotelske sobe spustila na ulico, sem svoje sopotnice našla v spremstvu nekega osladneža. Predstavil se jim je kot free-lance(!) turistični vodič po Maroku, ki je študiral v Evropi. Ravno tako poznavalec Fesa se je ponudil, da pokaže pot do lokala z alkoholom, kjer se nam je pridružil. Terasa ala vera, cene glede na alkohol sprejemljive in naš Ahmed z vsemi zaposlenimi na ti. Vmes se je izkazalo, da je iz Merzzouge in ko smo predebatirali naš itinerarij se je izkazalo, da naš frilensar ne pozna niti okolice svojega rojstnega kraja, niti Fesa, kjer največ deluje. Ker nismo bile zadovoljne z njegovim izborom restavracije, v kateri je ždelo nekaj zdolgočasenih Evropejcev in prebiralo svoje inštrumente nekaj v berberske noše oblečenih glasbenikov s posiljenemi nasmeški na obrazih, smo se odločile, da večerjamo kar v hotelski restavraciji. Med obedovanjem se je naš spremljevalec  vljudno umaknil in rekel, da se nam pridruži kasneje. In ravno ko smo zaključevale, se je pojavil Jemal, ki je takoj nadaljeval tam, kjer je opoldne končal. Z laskanjem in diskretnim a vztrajnim zapeljevanjem .

Večer se je nadaljeval na hotelski terasi, kjer sta se Jemal in Ahmed soočila. Ko je Ahmed ves nadišavljen zakorakal na teraso in sta se pogleda poznavalcev Fesa srečala, je bilo jasno, da nekdo nekomu posega na teritorij… Maročani morajo v primeru, da želijo s pripadnikom/co nasprotnega spola najeti hotelsko sobo, na recepciji predočiti poročni list. Predpostavljam, da sta zaradi maroških moralnih standardov tako Jemal kot Ahmed živela sama, a tega ne morem vedeti zagotovo, ker se nobena izmed nas ni odločila za njuno »vodenje« skozi noč. Ravno tako ne vem, kako se stvari odvijajo naprej, a kolikor vem, je pogosto cilj takih druženj poroka in migracija na Zahod. Če nič drugega pa nekaj dni finančne brezskrbnosti, saj se predpostavlja, da imajo Zahodnjakinje denar, ki so ga pripravljene porabiti za nekaj dni uživanja v družbi lokalnega kavaliraj.

Ponudbe za spolne usluge so postale veliko bolj neposredne v Merzzougi, zaselku ob cca 40 x 20  km veliki sipini Ergg Chebi, kamor turisti hodijo na instant puščavsko doživetje: dvourno jahanje kamel od vznožja sipine, kjer se nahaja hotel, ki arhitekturno oponaša ksar, do oaze, kjer ti pripravijo večerjo in sončni zahod, spanje v pravem berberskem šotoru, zjutraj pa jahanje nazaj in tuširanje de lux ter konzumiranje ksarske restavracije, po želji tudi spalnic. Kdor želi, se lahko odloči le za jahanje kamel, izbira pa lahko med sončnim vzhodom ali sončnim zahodom. Pravi in lažni turistični vodiči ter lokalni žigoli (vloge se pogosto prekrivajo) se tukaj oblačijo v modre bubuje, glave pa ovijajo v šeše.  Tisti, ki želijo na turistke narediti še poseben vtis, se izdajajo za Tuarege, berbersko ljudstvo, ki se je po arabizaciji in islamizaciji severne Afrike umaknilo v del Sahare, ki se danes razprostira med Alžirijo, Libijo, Nigrom in Malijem.

V Merzzougo smo se podale, ker je sipina Ergg Chebi s svojim oranžkastim peskom kljub vsemu turističnemu pompu, lažnim Tuaregom in ksarom, ki okoli nje poganjajo kot gobe po dežju, spektakularna in ker smo se na naši poti iz Ljubljane v Marakeš puščave želele vsaj dotakniti. Takoj za Erfoudom in ravno v trenutku, ko smo zavijale na pisto, nas je prestregel »spet en Mohamed« in tako smo zaradi tega, ker so se mi brez GPS-a zatresle hlače, pristale na čaju v njegovem ksaru in ne nekje v sipini, daleč proč od vseh turističnih ponudb. Tam smo se odločile, da ipak poskusimo to čudo od jahanja kamel. Dogovorile smo se za ježo v sončni vzhod, kar pomeni, da so nam kamele pripravili za ob štirih zjutraj.

Napotile smo se spat. V sipino. Brez šotorov, pod zvezdami in milim nebom. Mohamed,dolgoletni turistični delavec,  ki s pridom izkorišča domnevno hormonske vplive puščavskega peska na nežnejši spol, je pred spanjem prišel  povsem rutinsko, kot da bi to predstavljalo standardni del turistične ponudbe, preverit, če katera izmed nas ne bi slučajno želela z njim na sprehod v sipino, na ogled zvezdnega neba. Pa jade.

Ponoči je začelo pihati in v nekaj minutah se je iz popolnega brezveterja razvil pravi peščeni vihar. Zatekle smo se v berberske šotore pred ksarom, ki pa so, kot se je izkazalo, služili bolj kot turistična kulisa in bili tako precej slabo zavetje. Vhoda se ni dalo zapreti niti po tem, ko smo šotorsko krilo obtežile z rukzaki in skupaj zvezale vogale. Ogrodje se je nevarno majalo in v obraz je nosilo pesek. Čez nekaj časa se je šotor seveda porušil. Nina in Sabina sta se zatekli v drugega, ki je zdržal do jutra, Mojca, Paco in moja malenkost pa smo se do jutra zibali v avtu.  Kljub viharju, so nas malo čez četrto na dogovorjenem mestu čakale štiri kljusaste kamele. Biznis mora naprej neglede na vremenske pogoje… Ko smo se po ježi odločale o tem, ali pot nadaljujemo po puščavski pisti do Mhamida ali pa jo mahnemo proti severozahodu, nam je bilo naši varnosti na ljubo predlagano, da za ne tako male denarce do Mhamida najamemo vodiča, to je »spet enega Mohameda«, ki bi se z veseljem zguzil v naš avto. »Same vas na pisto ne pustimo. Gre za vašo varnost.« My ass. Ponoči, ko nas je skoraj zasulo, naša varnost ni zanimala nikogar… Seks turizem in biznis gresta v Maroku z roko v roki.

Ker smo bile brez GPS-a in ker je bilo zeeelo vroče (42 stopinj ob 6h zvečer), sem se hvala bogu odločila, da se držimo prvotnega plana in jo mahnemo proti atlaški soteski Todra Gorge (francosko »grlo«). Kjer bo, inšala, hladneje.  Hvala bogu zaradi tega, ker se nam je naslednjega dne ob 11h dopoldne, ravno ko je začela pritiskati vročina, odlomila vodna pumpa, z njo pa še ventilator in da ne govorim, nismo mogle niti naprej niti nazaj. Nekje na pisti bogu izza nogu bi bilo šele vroče… A nismo bile bogu izza nogu, čeprav prašna cesta, ki je v Tinerhir vozila skozi zaselek Ait Aisa, na prvi pogled ni obljubljala kaj dosti.

Štiri ženske, pes in pokvarjen terenec, torej… Ni trajalo dolgo, ko je mimo prišel Omar, mlad casablanški policist na dopustu  v rodni vasi. Čeprav je bil namenjen v Tinerhir, je ostal z nami, postavil prvo diagnozo in poslal po lokalnega mehanika. Vmes se je okoli avta zbrala gruča vaščanov, v glavnem samih mladeničev, ki so se lahko naslajali nad nevsakdanjim prizorom. Eden izmed njih je dal prinesti čaj, s katerim je pojil od vročine zdelane Evropejke. Nato je prišel mehanik, ki je ob pogledu v Yotino drobovje ugotovil, da bo težavi kos le »grand mechanician«, veliki mehanik. Kmalu zatem se je na avtomatiku pripeljal tudi ta, snel ventilator in vodno pumpo, rekel da naj avto na kratko vžgem in zapeljem z jarka na cesto, nakar ga bo potrebno odvleči do dva kilometra oddaljene delavnice. Medtem ko smo porivale Yoto, je tipa s kombijem, mimo katerega smo sopihale, pobaral za pomoč, a je zanjo hotel 200 dirhamov (20 eur). »Kar mej jih!«, smo zakričale, kar je k porivanju terenca spodbudilo tudi mladeniče, ki so do takrat nad nami bolj ali manj pasli zijala.

Na polovici poti se je našel drug prostovoljec, Abdel iz Montepellierja s Ford tranzitom,  ki je bil mnenja, da je treba v takšni situaciji še posebej ženskam pomagati in Yoto zategnil do Mohamedove delavnice. Tu je veliki mehanik ugotovil, da hladilnik ne pušča in da bo treba po novo vodno pumpo in ventilator v Tinerhir. Abdel je ponudil prevoz, Mohamed je šel zraven kot specialist in supervizor pri nakupovanju avtomobilskih delov, punce so odšle na Abdelov dom, kjer jim je njegov prijatelj Hasan iz Nancyja pripravil slasten tažin. Ob sedmih zvečer smo obredli že vse trgovine z novimi in rabljenimi avtomobilskimi deli iz česar je sledilo naročanje vodne pumpe v cca 1000 kilometrov oddaljeni Casablanci. Težava torej ni bila majhna, a imele smo srečo v nesreči. Poskrbljeno je bilo tako za asistenco pri popravilu avta kot tudi za streho nad glavo. In še več, Abdel in Hasan sta ponudila  dvodnevni izlet v Todro Gorge in dolino reke Dades, tako da smo medtem, ko je bil avto v nevoznem stanju, kljub temu potovale.

Na tem mestu se ponovno postavlja vprašanje: ali smo bile tako vsestranske pomoči deležne zaradi tega, ker smo potovale brez moškega spremstva, ali pa smo enostavno naletele na ekstremno prijazne ljudi, ki bi pomoč nudili neglede na spolno konstelacijo?  Če se samo spomnim Didija, ki je pred dvema letoma, ko sva z Morom potovala čez Zahodno Saharo, poskrbel za najinega lendiča Bajramija , naju medtem ko so ga šeraufali gostil na svojem domu in za štiri dni peljal v puščavo, lahko zaključim, da je vse odvisno le od tega, na koga naletiš, ko se znajdeš v težavi. So ljudje, ki pomagajo in so ljudje, ki s tvojo nesrečo poskušajo zaslužiti. Pa bodi moški ali ženska.

Čez nekaj dni so punce iz Marakeša poletele v Ljubljano, jaz pa sem se odpeljala na jug, Morotu naproti. Na vseh check pointih po vrsti so me žandarji spraševali: »Potuješ čisto sama?« Ženska, ki potuje s svojim možem, je zaščitena. Ženska, ki potuje s prijateljicami, je željna zabave. Ženska, ki potuje sama, je anomalija. Tako na stvari gledajo drugi. Kar se mene tiče, je edina razlika med solo, dvoje in več v tem, da se, ko si sam, najbolj zavedaš samega sebe in svojih želja. V družbi, naj bo v dvoje troje ali več, pa je navječja umetnost usklajevanje teh želja in pričakovanj z željami in pričakovanji drugih. Zaradi tega je včasih lažje biti sam. Ampak, ali je na svetu kdo, ki si res želi biti sam?