Zdaj pa še jaz…

In sicer za nazaj:

Ne več tam in še ne tukaj

Liminalnost na dveh nogah. To sem jaz. Nisem več tam in nisem še tukaj. V tem stilu ga sviram že od lanskega septembra. Ko sem le na kratko prišla v Slovenijo. Tole o tam pišem tukaj. V Argoubu. Ki se nahaja nasproti Dakhle. Ki je v Zahodni Sahari. Ki na večini zemljevidov spada pod Maroko. Ki se nahaja v severozahodni Afriki… O tem tukaj  sem začela pisati že februarja in končujem šele zdaj. Ker ni bilo časa? Energije? Inspiracije? Ne, ker sem delala na tem, da odidem, zaradi česar sem določene senzorje izklopila in vklopila nekatere druge. Tako a) nisem opazovala stvari, ki bi bile lahko zanimive; in b) tudi če sem kaj takega opazila, nisem uspela reflektirati; torej c) nisem ničesar zapisala. Ali pa vsej ne dokončala. Tako kot ne prvega od spodnjih treh postov.

V Slovenijo sem se vrnila na kratko, se vedla kot da sem u prolazu in v takem stanju vztrajala osem mesecev. Kako je to mogoče? Do novega leta sem kolobarila med Ljubljano in Saharo. Razumljivo: ko sem bila v Ljubljani, sem se pripravljala na odhod v Saharo. Ko sem se vrnila iz Sahare, sem se privajala na Ljubljano. In ko sem se ravno navadila nanjo, se je bilo ponovno potrebno pripraviti na Saharo. Saj pravim, the master of liminality.

Po novem letu sem se na odhod pripravljala še bolj resno. Bolj resno zato, ker je šlo za D odhod. Odhod z velikim O. Tako nisem imela časa zapisati, da imam poleg avtomehanika še avtomehaničarko. Ki je njegova žena. In verjetno edina tega kova v Sloveniji. In da imata zakonca Avtomehanik tri otroke. Ki so že pri šestih znali voziti, četudi premajhni, da bi sedeli na sedežu in tiščali gas. So pač vozili stoječke. In se že pri dvanajstih naveličali vozakanja, nakar so si poiskali druge, bolj zanimive konjičke. Medtem ko so njihovi sovrstniki sanjali o tem, kako bodo nekega dne šli v avtošolo in naredili vozniški izpit… Ksenjin in Slavetov vnuk Viktor pozna ključe vseh avtomobilov v njuni delavnici in na dvorišču. Najraje pa ima kombi. Kadar babica in dedek prideta na obisk, je najbolj vesel, če prideta s kombijem. Kadar je na obisku on, se usede  v kombi in pretvarja, da vozi. Če kombija ni, spleza v bager. Ki je malo velik. In razsut. A za igrat čisto dober…

Takšnih zanimivih ljudi in zgodb je v Ljubljani veliko. Ponje ni treba v oddaljene kraje. Le ozreti se je potrebno okoli sebe, se malo ustaviti in razmisliti, kaj pravzaprav gledamo. S kom in o čem se dejansko pogovarjamo. A ne, za take stvari ponavadi ni časa. Treba je noreti naokoli, služiti denar, delati kariere, ustvarjati družine, zidati hiše, kupovati in kupovati in kupovati. Zato, da česa nebi zamudili, da bi izpolnili vse družbeno pričakovane norme in se… Realizirali? Kakor kdo. Enim sledenje zapovedanim življenjskim smernicam predstavlja samouresničitev, drugim ne. Nekateri bi morda (še) kaj drugega.  Jaz bi zaenkrat le zgodbe.

In zakaj na pot, če so zanimive zgodbe tudi za vogalom domače hiše? Morda zato, ker se na poti lažje posvečam samo njim? Ker mi ni treba delati stvari, ki me bolj ali manj zanimajo samo zato, da bi plačala račune in hrano, odplačala dolgove, preostanek pa stisnila v štunf, bodisi za hude čase bodisi za kakšno kri poživljajoče potovanje. O katerem bi potem zapisala zgodbo. In ker mi tako ni treba opravljati dela, po katerem ponavadi nimam več energije za pisanje…

Tukaj porabim bistveno manj. Bistveno manj tudi zaslužim. V prihodnost ne vlagam, ker nimam s čim. Ko bom stara in grda, morda ne bom imela penzije niti rezerve, s katero bi si plačala dom za ostarele. Morda ne bom imela otrok in vnukov, ki bi me tja spravili in me ob vikendih iz čiste milosti obiskovali. Morda za mano ne bo ostalo prav nič materialnega. Prihodnost je en velik MORDA (po rusko »gobec«, je to naključje?). A eno je jasno. Ko bom brez zob, vsa posušena in skrivenčena, ne mislim stokati zaradi zamujenih priložnosti. Raje bom pripovedovala zgodbe. Pa magari o tem, kako sem počela vse drugo samo zato, da bi bila lahko enkrat končno v vsakem trenutku »tukaj in zdaj«. Ne pa »ne več tam in še ne tukaj«. Spet ta liminalnost…

O.k., zdaj pa poglejmo resnici v oči. Zgodbe gor ali dol. Moro me je enkrat vprašal: »Kaj  bi ti v življenju najraje počela?« Moj odgovor se je glasil: »Potovala.« In če smo čisto pošteni, je to edini pravi razlog zakaj moram po frdamane zgodbe še kam drugam kot le za vogal domače hiše. Potovanje je lahko mentalno. A še več mentalnega se zgodi, ko odpotujemo tudi fizično. Stara sufijska metoda. Fizični premiki pospešujejo duševne. In potovanje te prisili v to, da si kolikor se le da samo »tukaj in zdaj«. Ali, če parafriziram še Morota: »Kontrasti delujejo poživljajoče.«

O vi, ki vstopate, pustite vse upe zunaj…

Sedanjost je posledica preteklosti. Ali: no, pa skočimo malo v preteklost.

Februar, 2009

Medtem ko se mr. Moro driča po Sahari, se dr. Špila ukvarja s povsem drugimi banalnostmi. In je še kar naprej liminalna. Morda tudi zaradi tega, ker se en del E-migratorjeve odprave nahaja v pustinji, drug pa na Antarktiki slovenski. Že samo to eno dejstvo pooseblja liminalnost. In to v najčistejši obliki. Tukaj, na tem mrazu, fizičnem in psihičnem, nekaj mrdam. To pa zato, da bi bila nekje drugje. Kjer bi lahko mrdala kako drugače.

Čeprav prihaja pomlad, me kar naprej zebe. Sahara mi je zlezla pod kožo in zato se mi že ob najmanjšem mrazu zanohta. Posteljo in dušo mi greje Paco s kratko dlako. Navadil se je na zimsko spanje in ponočevanje, zaradi česar se sploh ne meni na nenadno spremembo mojega bioritma: »Kaj se to pravi, poštenega psa metati iz postelje prej kot se spodobi?!« Enkrat do takrat, ko popijem svojo galono kave, se skobaca iz postelje, nakar se na vse kriplje preteguje in zeha, da mi ja dokaže, da kar je preveč je pa preveč. Kaj pa jaz, ki moram ven, na ta ušivi mraz?!

Aja, mimogrede: dr. Špila je začela hoditi v službo. Zato da odplača avto, s katerim se bo potem odpeljala nazaj na toplo in ki ji bo omogočil, da bo denar služila na način, ki se najbolj približa bistvu njene srčike: z opazovanjem z udeležbo. Dr. Špila je namreč antropologinja. To ni isto kot arheologinja. Namreč, medtem ko arheologi iščejo mrtve stvari, se antropologi ukvarjamo z živimi. Ponavadi z ljudmi in neumnostmi, ki so jih ti ustvarili. Predvsem z njihovimi neumnostmi. Ker antropologi naj bi bili kritični. Ker antropologi naj bi postavljali družbene diagnoze. Za katere pa nihče noče slišati. In ravno zaradi tega se dr. Špila klati po svetu. Da bi to isto povedala na bolj poljuden način in razbobnala svoje liminalne misli vsem nepristojnim členom pristojnih organov. Skratka, vsem konzumentom javnih trobil in blogoture. In s tem, glej ga vraga, morda celo nekaj malega zaslužila. Za dizel, pa za futr. Recimo. Saj nismo pohlepni…

Paco me zadnje čase tudi sicer dobesedno »vozi scat«. Če se mu zdi, da je bil sprehod prekratek, se iz bližnjega parka (po tem, ko je golobom pojedel vse šnite skrbno narezanega in zaradi nepremišljenosti storilca tudi globoko zamrznjenega kruha – kot da ga že cel mesec nisem nafutrala!), neglede na moje moledovanje, da greva gor, na toplo, odpravi po svoje.

»Paco! Pacooo!! Pa kaam greeeš?!!!« Mali se vzvišeno ozre čez ramo, izzivalno pogleda, češ, kaj te briga, nakar prečka Streliško ter marš na grad.  Jaz pa za njim. A kdo bi vedel, v katero smer jo je mahnil, katero potko je izbral in ali se medtem, ko se jaz po zaledeneli stezi vzpenjam na ljubljanski Nanga Parbat morda ni že vrnil pred blok?! Spoznanje, ki sledi rafalu vprašanj, me vrne ob vznožje hriba, kjer ga seveda ni. V upanju, da se me bo le usmilil, vseeno čakam in čakam in čakam, da se vrne. In tik preden se mi do konca ne zanohta in mi ne odpadejo zmrznjeni uhlji, se iz varnostnih razlogov, vsa besna in seveda sama, odpravim nazaj v četrto nadstropje. Popit tisto prvo jutranjo kavo, ki se je že shladila. In pregledat mejle.  Vmes skozi okno oprezam, če se je ščene že vrnilo. Njente.

Ker moram avto odpeljati do Sarah in ker džukca še vedno ni, se v jezi odločim, da ga bom tokrat pa res zignorirala in pustila čakati, dokler končno ne spozna strahu. Pravijo, da se moraš psu, ki bezlja po svoje, skrivati. Zato da se ustraši, da bi ostal sam in ti prične bolj zvesto slediti. Pri mojem take nedolžne igrice ne palijo. Morda ga bo pa to izučilo: dolgo čakanje pred blokom na ledeni Strossmayerjevi. It sounds like a plan… Vžgem avto, zavijem proti Poljanski, nakar mi nekaj reče, naj še enkrat zapeljem na Streliško. Materinski čut se oglaša: »Samo še enkrat poglej, mogoče je pa že nazaj. In kaj, če ga zbije kak avto, samo zato, ker nisi dovolj dolgo vztrajala in se ga nisi potrudila uloviti?« Ojoj, nikoli si ne bi odpustila! Zavijem, izza vogla pa: »Ta-da-da-daaaam!« Kot da bi bila zmenjena, se ravno v tistem trenutku po zelenici spušča proti cesti. Ustavim, odprem okno in ga razdraženo pobaram: »Kaj, a greš z mano, al’ me misliš še naprej zaj….at?« Čisto freh odkoraka okoli avta in počaka, da odprem vrata. Skoči na sovoznikov sedež, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu, nakar se naveličano zazre skozi okno: »No, kam greva?«

Nadut je. Tako zelo, da se je še gospod miličnik, ki me je zadnjič ustavil zaradi kontrole dokumentov, od srca nasmejal in mi oprostil, ker pes ni bil pripet s pasjim varnostnim pasom. Čista resnica. Kazen baje znaša 80 eur. Varnostni pas stane 20.

Poleg tega se gospod že veselo pripravljajo na odhod na rodno celino. Zadnjič me je opozoril, da mu še vedno nisem naredila slovenskega potnega lista. In to demonstrativno: »Če jaz nimam licence, je tudi ti ne boš imela!« se je glasilo sporočilo. Požrl mi je doktorsko diplomo, tisto, ki mi je bila na ljubljanski univerzi častno podeljena. Uštogljeno in zapeto kar se le da. Z vsemi floskulami in črnimi rombi na glavah univerzitetnih dostojanstvenikov. Edini, ki je poleg mene prišel v kavbojkah, je bil Tomaž Toporišič.  Za moje pojme edini normalen… Sovražim procedure. Sovražim predpisane forme. Sovražim hierarhije. A diplomo vseeno potrebujem. Pa čeprav sem jo zagovarjala v obleki z divjim afriškim vzorcem, ki jo je natanko v taisti namen Moro dal zašiti samemu nigrskemu Yamamotu osebno. In čeprav bo po vsej verjetnosti večino svojega časa preživela kot praholovka.

Skratka, pes mi je požrl diplomo. Morda ga pa zaradi tega Tatjana in Denis kličeta »Pa-co« in ne »Pa-ko«. Ker je nor. »Paco« je po italijansko nor… Ampak ne, pes je pameten. Ker sem se toliko obirala, odhod v Afrko pa se bliža, mi je hotel le namigniti, da še vedno nima EU pasaporta, brez katerega mu grozi večno izgnanstvo v Tretji svet. In ja, o tem, da je pameten, pričajo še nasledja dejstva: sam od sebe se je naučil nekaterih trikov. Recimo, kadar mu dam prevročo hrano, skledo prevrne in hrano jé neposredno s tal, kjer se lepo razmazana na veliiiiki površini, hitreje hladi. In še to: po novem ščije ležečke. Ampak samo v znamenje protesta. Ker je dobil preveč za pit in bil premalo zunaj. Uleže se mi pred noge, zazre globoko v oči in sporoči »Na, zdej pa maš«. Nakar se uščije. Jebiga. Pes pametnejši od mene…

No, in sem šla. Preklicat nesrečno a svetlo prihodnost obljubljajočo doktorsko diplomo na Uradni list. 5 jevrčkov in še par deset centimov. In njene ostanke odnesla na referat Filozofske fakultete. In napisala prošnjo za izdajo duplikata. Paco je tačas pridno čakal v avtu, kot da bi se zavedal, da greva zatem še do veterinarske klinike po Evropski potni list za male živali. Kjer je veterinar malo zajamral, ko sem mu razložila, da je pes že čipiran. In to v Maroku:

»Težava je v tem, da želite slovenski potni list, on pa ima maroško številko. Kako naj to protislovje zdaj razložim našemu abakus programu?«

A ni bilo potrebno razlagati. Program je brez kakršnegakoli usajanja in ljudem lastnega moraliziranja sprejel maroško kodo. Paco pa je postal slovenski državljan in polnokrvni član EU za samo 1,25 jevrčka. Izdaja duplikata moje diplome je stala 25 eur. Skupaj s preklicom na Uradnem listu torej 30!

Kje je tu pravica? Ko smo ga uvažali v Evropo, ga nihče, kljub zanj vestno pripravljenim in drago plačanim papirjem, niti povohal ni. Raje so trkali po gumah in rezervoarju, da bi ugotovili, koliko kil kifa prevažava z Riffa. Ko smo zaprosili za državljanstvo, ga je še isti trenutek in brez kakršnegakoli pomisleka pristojnih organov dobil za pičel jevrček in pol. Dragi Afričani, ki si želite v Evropo: pustite vse upe zunaj, v Evropi imajo psi več pravic kot ljudje. Ostanite v Afrki, kjer imajo ljudje več pravic kot psi. Tudi sama se vam, inšala, kmalu pridružim. Če ne drugega, bo vsaj bolj toplo.

P.s.: Po zadnjih informacijah iz sosednjega vozila nekateri Afričani, ki so se s trebuhom za kruhom odpravili v Španijo, trenutno živijo kar v tamkajšnjih gozdovih. Zaradi resecije so se na plantažah sadja in zelenjave ponovno začeli zaposlovati domorodci, ki so do nedavnega nad take vrste dela vihali nosove. Delodajalci, ki imajo raje rojake, pa so Afričanom, ki so se zadnjih pet mesecev primorani znajti po svoje, dali nogo.

To be continued za nazaj in naprej…