Skopušnikov štunf

Zlom in madež

No, danes je na sporedu zgolj njun bližnji sorodnik sadež: Mister ¡Yo Mango!

Poprdevam po ulicah kraja, v katerem so ¡Yo Mangi! sicer prejkone tujci, a so to vendarle manj, kot recimo pri nas v kakem Super- ali Maksimarketu. Pa tudi cena je nižja (trenutno 1.8 jevrčka/kg). Če pa hoče kdo pravo kvaliteto in res ljudomilo ceno, se mora pomujati do Malija, še raje do Burkine faso ali prodreti vsaj na jug Mavretanije, do reke Senegal. Dobro, naročim si torej enega 300 gramca, za več ni keša in brž domov na konzumacijo. In tam, v intimi prpetuum immobile doma, ki sem ga – upam, da bo postalo razvidno, zadnje dni nekoliko redizajniral in bajdevej v fotošopu povečal, se spomnim na Bonruta, ki me je bil takrat davno, ko je še dičil lice mamke Zemlje, opremil s pravim killer-instinktom za spopad s takole džungelsko mrcino:

Sadež ekvatorialno prerežemo, da dobimo dve polobli – razviti Jug in zaostali Sever. Nato severni polobli (če smo tip karakterja, ki prakticira »s slabšega na bolje«, sicer pa obratno) z natančnimi rezi vcepimo poldnevnike in povratnike (merkatorjeva projekcija).

Izdelek potem z odločnim gibom obrnemo naokrog kot skoporitnikov štunf ali pa prazno denarnico.

(Tu se nazorno vidi, da je pripovednik starejši državljan, iz vrst t.im. »Nemočnih« ha! – načeloma naj namreč ne bi prihajalo do raztrganin in podobnih indicov brutalnosti.) Približamo ustno odprtino, pesnik Byron bi rekel oralno luknjo, tačas ko nam žleze slinavke delajo s polno paro in si umišljajoč, da gre denimo za sadež kake prelestne in nezahtevne Burkinke, apliciramo organ na čudo narave in tehnike. Nekaj prekratkih hipov se umaknemo v duhovito kontemplacijo stvarstva v religioznem kotičku in potem bumf nazaj v kruto resničnost, še en popadek, uliz, sljurpek in mljasčić. Do daske, do konca.

Na mestu stoj! Ali smo priče zverinskega zločina? Je še en Čuri Muri v Afriki pustil svojo nagnusno sled? Priklopil was here too? Nedvomno. Prvič, sadež je bil že pred zločinom gol. Po klasifikaciji inštitutov Le Coco Fruitwear in Fruit of the Doom gre torej za pornografijo z izrazitimi elementi pedofilije, saj je bil sadež vsled velike razdalje od končnega »odjemalca« utrgan že v preadolescentni fazi. Drugič, zlikovčeva štempiljka nazorno priča o tem, da gre za premeditirano storitev, za t.im. meditacijski zločin, ki zasluži najhujšo kazen: permanentni izgon iz podalpskega raja v kombinaciji z bančno upepelitvijo. Tretjič, bizarna deviatnost mobilne stanovanjske enote, v kateri se je zločin zgodil, je sama po sebi dokaz.

Luster iz prejšnjega tisočletja, a še vedno originalno zapakiran. Da se zabrišejo prstni odtisi? In tista nitka desno spodaj, da to ni nepovoščena zobna nitka znamke Oral? Morda Anal? Ha!

Mobilna stanovanjska enota je evidentno postala zbirališče svakojakih kujonov z izjemno deviantnimi nagnjenji. Bi vi take osebke spustili na podelitev Oskarjev, Viktorjev ali denimo Ottojev? Ha! Bi jih povabili na Bavčarjev čaj in spekulaas piškotke k mačehi? Bi šli z njimi na pir na Metelkovo? Ha!

PS (o podlagi, na kateri je bil naš ¡Yo Mango! ritualno zaklan)

Gre za izredno priročno bukovno desko, ki sem jo s kreditom Nove Ljubljanske Manke kupil davnega leta 1986 na ljubljanski tržnici, poleg kipa od zavisti zelenega Marsovca z domoljubno parolo: Ne sina, ne hčere, po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo. Deska je še dandanes, stoletje, tisočletje in spremembo sistema kasneje, topfit in vsestransko uporabna.

Ure, ure, ure, Mi2 sma Rajbnčanje… pojeta Zlom in Madež. Priklopi se Magnifico: Kdo je čefur? Kdo je čefur!, nakar jih v falsetu prekine hruškasti Martin Sheen Čefurji Raus!, tačas ko bižuter Vale Novac po kapljicah prodaja Zlati dež, hermetično zaprt v fiolah iz Žwarofski kristala. Hlačke Petre Jagger in Tine Vreščaj so mokre, ampak ultralahki surogat vate kot always vpije vse. Mesto je mirno. Kake hujše jeze ni čutiti. Čemu le?