fotka 1

Papir, na katerem so naštancani čeki ali pa keš lova očitno ne prav veliko, moj papir pa mora prenesti marsikaj in svašta. Vse moje poraze, obupe, komplekse, samozaničevanja, avtentične in lažne žalosti ter bolečine, grenka razočaranja, strahe in dvome ali preprosto vedno daljše trenutke raztresenega vegetiranja kartjavendan. Če nimaš cilja, je izbira smeri nepomembna.

fotka 2

Ni mu lahko, ubogemu papirju.

fotka 3

Pa kaj mora prenesti šele ta perzianer, kupljen v drive-in Ali’s & Eli’s Carpet Shopu s honorarjem, ki mi ga še vedno in končno in slednjič NI nakazala cenjena časopisna hiša s ciničnim imenom Delo. Majkujim znanstveno-lopovsko-fantastično. Tu v bednem po poli Maroku še največja cenkarska cicija ni tak Šoder & Buško & Šrot kot je to naše zalito prasence Boško Shoot. Je puntarsko ljudstvo Bavčarja že ustoličilo na grmadi? Kaj pa Bin-e Kradež, kje je Bin-e Kradež?, hlipam, tačas, ko skeniram zdnje štiri maroške novčiče na dlani (eden za pet, trije za en dirham, nanese skupaj 8 dirhamov, je enako 0.7 jevrčka) in moje solze raztapljajo tempera barvice, s katerimi je perzijaner ofrajhan.

fotka 4

Zdaj pa ob teh frivolnostih pomislimo, kaj je primorana že milijone in abermilijone let prenašati mamka Zemlja, ko barbarsko treskajo nanjo meteorji, meteoriti in ostala kozmična raja. Recimo ta medzvezdni objekt, težak 6.2  kilograma, mrtvi Vanzemaljac, ki ga je v eni svojih pesmi zelo lepo opisal Rambo Amadeus, na katerega se veselo lima magnet. Moje obupane oči se vedno pogosteje obračajo v nebo. Morda mi pa kaj takega čofne na glavo, pa bo dvojna korist.

Irfane, šta pije kafana?

Evgene, tole pa ni granata.