Moja naljubša plaža ni nič spektakularnega.

Je pa globalno v redu. Kot prvo je lepo zaščitena pred vetrom. Beli pesek prave granulacije omogoča kot drugo brezšiven vstop v vedno spokojni oceanski rokav, tako ob plimi, kot ob oseki. Gneče kakopak ni. Prvovrstna hrana je v pešadijskem radiju. Vongole, divje ostrige, ribe & raki in kajpak klapavice velikanke / magnum pedoči / pizdice gromozanke:

Ob oseki dosegljive z levo, samo gležnarje je treba sezuti. Za časa plime se je treba malce bolj potruditi. Sem sicer malo iz vaje, ampak a ne spominjajo dejansko na…

Treba pa je dodati, da zaradi svoje velikosti pizdice v svojih nedrjih zadržujejo toliko vode (morske seveda), da kakršnakoli buzara odpade. Treba se je znajti drugače. Kakorkoli liiiz, mljac in slurp.

Obilna je slast pecanja lastne hrane. Plaža je zelo primerna tudi za pomivanje posode. Tu nekje živi ribji orel.

Na hribu točno nad plažo ima brlog šakalji par. Sicer sta homoseksualca, nekakšna pravičneža in komunista, a iz letala se to sploh ne vidi. Na koncu plaže je majhen kanjonček, v katerega se ob silnem vetru zguzita dva terenca in se pretvarjata, da je bonaca. Zaradi narave saharske obale je takih placov malo in so dragoceni (še enega sem zvohal nedaleč proč od prve in di oridžinale farme ostrig, ki jo fura dama Pascale, ki izgleda kot stara klapavica, majkemi). Čeprav letos še vedno ni nobenega vetra, tako da morda zgolj zganjam paniko za prazen nič. Klima se je pač spremenila, na bolje, jebi ga, kaj čmo zdaj. Cmerali se ne bomo. Čeprav, na moji najljubši plaži neredko postanem prav ostudno sentimentalen – mesto Dakhla je onfas na drugi strani zaliva, 8 km zračke in mami z obeti civilizacije, priziva dobro družbo in seveda tone spominov, tako blizu, a le tako daleč. In da ne bi spet jokcal, se raje zazrem v bledo lice matere zemlje in potem vidim to:

Kot nek prašpeh, en kos nečesa, kajvem, svašta, krneki, če se ne motim.

Nima glave, nima riti. Plastika ni, pa dobro kaj je to? Odgovor slavnega prirodoslovca in naturoljuba Morovića je: preberi spet naslov in pejt spat.
Za tiste, ki spati ne moremo, pa PS.
Lejdis in džentlemen pliz let mi introdjus ju maj uan end onli d bjutiful d senžual Andželina Žoli:

Kako lepo prijazno se smejčka. Meni stalno, vam pa kolikor šef dovoli. Naša Andžika je €-migratorju naredila res neskončno veselje. Še moj alter ego,

se je zdramil, se obrnil na drugo stran

in spal naprej (courtesy of Tomaž Šalamun). Za razliko od treh starih kosti.

Le-te obračam samo še jaz, ker je njihova lastnica želva Caretta caretta preminila. Vem, da je za lase privlečeno, a ob slednji vedno pomislim na porš carrera. No, in potem je tu še, še, še pomnite tovariši: morski vrag, Stane McDolanc, naš Barbapapa osebno.

Jabadabiduu!

15 komentarji
Comments feed for this article
april 13, 2009 at 12:21 popoldan
Vrtnar
S kakšno ino otkod zelenjavno prilogo pa so obložene pizdice školjkaste?
april 14, 2009 at 10:27 am
moro
ah, ne me spraševat za recepte, večinokrat še sam ne vem, kaj sem skuhal, dokler ne začnem jesti, je pa res, da je v glavnem dobro, vsaj ne-Francozom. Torej pobrskajmo po spominu, ziher mlad grah, paradajktizi, česen, lovor, melancančki, čisto možno, da kakšen koren, tak ali drugačen
odkod. get ready for the shock – tukaj so ogromne plantaže zelenjave, lepo skrite pred očmi nepovabljenih, lastniki Francozi & maroški kralj. Čist haj tek: kapljično namakanje, & hranljiva župca, nič zemlje. skratka ta šit ti dobiš vsak dan na tvoji tržnici v slavoniji, tukaj pa dobimo tisto, ka v evropi ne bi šlo v promet
ja
april 14, 2009 at 5:42 popoldan
Vrtnar
interesentno; sicer se trudim, da čimveč tega pridelam sam, pa vseeno, kto pi si mislil? Kako pa se intermrežno povezuješ? Mobitel časti, a obstojajo kaki haj tek kafiči take bajže?
april 15, 2009 at 9:41 am
moro
mobitel časti samo plačljive bogove, jaz pa po vukojebinah vohljam za znosnim sajber kafeju, tudi plačljivimo seveda, v Dakhli, kjer trenutno popravljam zobe in malo tudi kamion je recimo povezava za silo znosna med 8 in 9 zjutraj, če te ne moti dretje šoloobveznih peklenščkov, pol pa ne več, tako da hvala bogu vse v redu. Jah, toplo priporočam lastne pridelke, vsekakor, magari po ultravijolično lampico
april 15, 2009 at 3:24 popoldan
Vrtnar
zakaj bi trošil težko prigarane ojrote za nekaj kar že po difoltu džabe visi na nebeškem stropu? Kakšne pa so mladenke kaj spodaj, njih nrav in čud? Če jih primerjaš z Francozinjami, npr.?
april 16, 2009 at 9:59 am
moro
mladenke se delijo na tako imenovane četrt tonke, pol tonke in tonke. Bolj ko je debela, lepša je. Nič zame. Drugače pa zelo spogledljive in (posebej Dakhla) zelo razvratne. Tukaj vsak vara vsakega. Verjeli ali ne. Imam enega prijatelja, ki je profesionalec za te zadeve. Pa me izobražuje. Zelo zanimivo. Toliko o presodkih. Kako naj jih primerjam s Francozinjami. A misliš, da sem…
Kva?
april 16, 2009 at 3:37 popoldan
Vrtnar
…cvetoči carevič na mojem vrtu? Nak. Koljiko ma pa zdaj voda temperaturo voceanu? Za kopat verjetno še ni, menda;
april 17, 2009 at 9:52 am
moro
Hoho, imaš carjeviče na vrtu, moja najljubša sorta jabolk, a ni to že izumrlo? Če ni, čestitam, pa se ob priliki priporočam za en sadež. Temp. morja – ne vem, ni baš neka strašna vročina, po drugi plati pa čisto komot za kopanje, se pravi bo takole na uč ene 20 stopinj. Morje ni bolj toplo, ker obale zahodne Afrike obliva hladen evropejske (angleški) tok, tako da tudi sredi poletja ni neke opretirane vročine. Nasploh klima ob morju celo leto plus minus idealna.
april 17, 2009 at 7:11 popoldan
Vrtnar
Carevič, mal je že star sicer, pa mal ga na puklast vleče, ampak cveti pa tako, da soše mati dejali, pa to je nemogoče. Samo obtolč se ne sme, ker pol sngije, na hitrico. Lahko tiga pršparan kako gajbico. Po moje bo letos do daske poln. Klima tukej, vetrovno, oblaki s soncem.
april 19, 2009 at 10:45 am
moro
Oh, tista hrustljavost, tisto snežno belo meso… Hvala, hvala, ampak glede na to, da se verjetno vrnem najprej jeseni, pa da je carjevič – če se ne motim – sorta, ki ni primerna za daljše skladiščenje, se ti lepo zahvaljujem za velikodušno ponudbo in se toplo priporočam ob kaki ugodnejši priliki
april 19, 2009 at 7:16 popoldan
Vrtnar
Pa tisti nebodijihpotrebni črvi, ki so skoraj v vsakem drugem sadežu. Niso črvi glupi, naselijo se samo tam, kjer je piča obilna, slastna inu zdrava. Sicer pa obiram konec septembra, začetek oktobra. Nekaj sprešam v mošt, nekaj shranim v klet, kjer je temperatura konstantno tam okoli petih stopinj celusijusa, tako poleti kakor tudi pozimi in kot taka seveda idealna za špajzel. Kontaktni mejl je tokrat pravi.
april 20, 2009 at 9:58 am
moro
Oho, začetek oktobra, zveni zelo obetavno! Držim za besedo. Klet mora biti pa huda, da je v njej tudi poleti tako nizka temperature – 10 feet under? Edino tole s kontaktnim mejlom ne razumem – ja kje pa je???
april 20, 2009 at 4:18 popoldan
Vrtnar
Si kar trofnu, res bo ene 10 čevljev pod površjem.
Če malo poadministriraš po wordplesu, ga najdeš brez luči pr belem dnevu.
april 22, 2009 at 2:55 popoldan
Vrtnar
Čemu ali komu si se pa tako zameril Kresnikovim žürerjem, da spet nisi med fajnal ten?
april 23, 2009 at 10:02 am
moro
eh, sad, slabo plavam v župci današnjega časa?
me ene 3 tedne ne bo na netu (vsaka povezava z zgornjim dejstvom je zgolj naključna, hehe), tako da over and out