Čutim na vodi in črevesne burje mi tako šepetajo: prihaja ledena doba. Dobro, ne prva, ne zadnja, a vendar žalostno, bogme. V legendarnem romanu Progres sem prebral, da se bo Janša preimenoval v Hamzo Bajraktarevića in da bo odprl burekdžinico v kraju Corleone na Siciliji. Kot kaže v naslednjem mandatu še ne. Raje nas bo spet žejne, lačne in bose gnal okoli Blejskega otoka. Normalno, če se vzame v obzir konkurenco – denimo tistega pubeca Poharja, ki otožno zre s slončka Džambota, kot bi ga bila lastna mati ravnokar z leskovko šeškali, kar je v spodnjicah ustvarilo ugodne pogoje (toplo & mokro) za kultivacijo bio rižka. Če bo vode preveč, mu predlagam tole:

Poharju namreč. Ma dobro, so še hujše stvari. Poglejmo recimo, kako se je od silne Tretje poti spervertiral Junjn Džek ali učeno zastava velikega britanskega kraljestva:

Ni dvoma, ni nam lahko. Vsem nam. To nas bi morebiti lahko združevalo, pa nas ne. Strah sedi pregloboko v kosteh. Da se razumemo, tudi Hamzo Bajraktarevića je strah. Njega najbolj. Pa bi rad zelo državotvorno (kot en pesnik) delil svoja čustva z občestvom. Se šteje, da bo treba še bolj previdno dozirati besede in dejanja. Posebej mi, mimozasti poeti in krhke nekonfesionalne znanstvenice. Nikoli ne veš, iz katere strani lahko prileti žlepa (klofuta po primorsko) mame patrije.

Hamzi, strahu in vsem ziherašem sveta združite se iz srca in od jeter, posvečam naslednji post-mortem…