Medtem ko na Metelkovi vse spi in se vodstvene strukture na liniji Drisković-Serec premetavajo v prepotenih pernicah, na terenu vztraja en mož.

To je Miha Zadnikar – Zaklad, ki že skoraj 24 ur javno prebira Joycevega Uliksesa. Se pravi delo pisatelja, ki se je bil nekoč davno nehote ustavil v Ljubljani (takrat Laibach), popil surogat avstrijskega kofetka, morda tudi izpraznil mehur, nakar mu je največja med malimi deželami postavila spomenik v obliki sfriziranega odtočnega jaška. In to pozlačenega.

Taka dežela je to.

Tu in vtem, ko se tudi pri nas milom ili silom dan budi, ljudina Zaklad še vedno bere. In to dobro.

Njegova aura je temu primerna. Visko se dviga v zrak in žarči pomirjujoče pramene nad skregano selo Ljubljana. Ponosen sem, da sva z ljudino nekoč tvorila duet Spužva&Goba. Da ljudina še drži položaj. Ali kot bi rekel Bradko Bumbič:

“Ne moremo biti prvi, lahko pa smo zadnji (ki še stojijo).”

Naj mu metelkovski škrati stojijo ob strani.

Če že domovina bleda mati ne more.