Po osmih mesecih v Ojropi. Pacota smo uspešno uvozili. Ne na maroški, ne na španski meji, nas nihče ni spraševal po njegovih dokumentih. Čeprav je Paco, kar se slednjega tiče, košer. Sedaj je vreden 400 dh za cepljenja proti petim pasjim boleznim, ena od teh je seveda steklina in 840 dh za čip, ki sta mu ga v vrat s konjsko debelo injekcijo vbrizgala poljska veterinarja in častna konzula v Agadirju. Skozi en vhod njune hiše se pride na konzulat, skozi drugega pa na veterinarsko kliniko. Obakrat te sprejmeta ista dva Poljaka. Zakonca se strumno postavita v vrsto in ti svetujeta v dopolnjujočih se stavkih. Začne eden, konča drugi. Za crknit od smeha. Kot da bi imel pred sabo siamska dvojčka. In medtem ko ti obdelujeta cucka, lahko iz ordinacije opazuješ, kdo je prišel skozi vrata konzulata na veterinarsko kliniko. Ups! Medtem, ko smo tuhtali, kaj storiti s Pacotom, je ga. Kristowski razlagala v slušalko: „Pridite sem, o poroki se res ne moremo pogovarjat po telefonu.”


Še dobro, da se nismo lotili krvnih analiz, ki jih zahteva Schengen. Če v Evropo pripelješ psa, mora ta najprej skozi analizo krvi, ki jo lahko opravijo le za to pooblaščeni laboratoriji v Franciji, kar zna trajati. Kakšne tri mesece. Paco ni mogel čakati, saj je moral Orson Maroko zapustiti v treh tednih. Tako sta zakonca Kristowski napisala potrdilo da je pes zdrav in srečno Kekec. Prihranjenih je bilo 140 jevrčkov, kolikor pač reč stane. Vstop v Ojropo je zapleten tudi za pasje Afričane. Kakorkoli, ljubi Mavretanec je zdaj uvožen, a glede slednjega ga itak nikoli ni kaj dosti skrbelo. Enako kot v Afriki tudi v Ojropi veselo gloda svoje kosti in z varnega zavetja kamiona bevska na mimoidoče pešce in pse. „Jest sem Paco, ne približuj se mi, da se ne polulam od strahu!“
Že nekaj dni pred vrnitvijo me je stiskalo. Osem mesecev sem Maročane prepričevala, da Evropa ni obljubljena dežela in zdaj se vračam. Primarno zaradi tega, ker je Orsonu potekla viza. Prebarvali smo ga, nekatera dela na njem pa je najbolje narediti v Sloveniji. Kjer baje to znajo. In kjer to stane… Kakor tudi vse ostalo. Do zdaj drag wc papir in voda bosta odslej sicer poceni, a kavice za 4 dh (0,4 eur) ne bom več pila, za kampe, ne bom več dajala le po 4 eure, in za 0,3 eur na liter dizla se tudi ne bom več vozila naokoli kot po Zahodni Sahari. Bemti zelčka!
Evropa je draga. In na prvi uč se zdi precej pusta. Ljudje se zdijo nekam zamorjeni. Saj paše, da te enkrat za spremembo nihče ne žoka, da nisi stalno izpostavljen izdatni komunikaciji, a nikakor se ne morem znebiti občutka, da bi me tu, če bi se mi kaj zgodilo, kar na cesti pustili umreti. V Afriki sem se počutila varneje. Res je, da gre za prve vtise, verjetno zdajle prav pošteno romantiziram, a morda so ravno zaradi tega, ker so prvi, toliko bolj jasni, izostreni in zaradi tega relevantni. Kasneje se človek tako in tako navadi, pogled se zamegli, potem pa itak ničesar več ne vidiš.

Prvi večer sva spala na benzinski črpalki. Črpalkar je na moje presenečenje dejal, da „no problem, tle se spi, kjer se hoče,“ za zmanjšanje občutka alienacije pa je poskrbela čisto prava cirkuška karavana, ki se je ustavila zaradi popravila počene gume ene izmed prikolic. Cirkus Mondial. Šleperji, ki so za seboj vlekli bivalne prikolice so me pomirili. Rekla sem si „Pa le nisva edina cigana.“ Pod „cigana“ z malo začetnico mislim na nomada, ki živita tako, kot je za večino ljudi v Evropi nesprejemljivo. Cigana – zaničevana. Tistih etničnih Ciganov, Romov, Sintov, kakorkoli si že pravijo, nisem niti omenjala. Da bo jasno. In slovenski povečini niti nomadi niso. Razen kadar tako rečejo v kakem Ambrusu. Če hočeš koga izselit, rečeš pač, da je Cigan, ti se pa baje itak stalno selijo, ne. Menda že kakšnih 2000 let šetajo po teritoriju naše ljube Slovenije. Glede na to, da ni preveč velika, morajo to početi v krogih, al kako? Mi bo že kdo pojasnil kako to gre. Morda kakšna Cvetka Toth. Ali pa naš ljubi Janez. Morajo biti pa pametni tile Cigani, če so že pred 2000 leti vedeli, kje so meje današnje Slovenije… Zaenkrat bom rekla le: „Naj živijo cigani!“
Mislim, da se bo v prihodnosti vedno več ljudi odločalo za nomadsko življenje. Saj človeštvo ne bo moglo kar v nedogled prenašati tegob razosebljene potrošniške družbe, kjer je vse, kar šteje, denar, in kjer najbolj neetične in odurne stvari počnejo ljudje, ki se izdajajo za humaniste. Sori bratci a tako je… Nema više rahatluka pravijo Bosanci, a to ne velja le za povojno Bosno, tak je postal ves Zahodni svet.

Na poti sva srečala kar nekaj ljudi, ki so šli v nomadstvo. Nancy in Hans (37, 42 let), Belgijca, ki sta prodala svojo hišo in tri od štirih trgovin s torbami vseh vrst, oblik in velikosti. Pri firmi Action mobil sta si dala zgraditi kamion hišo za 250.000 jevrčkov in odpotovala. No, ta dva imata za razliko večine, ki takole potujejo, kar nekaj cvenka pod mezincem, pa vseeno. Nancy pravi, da upa, da bo potovanje “life lasting project”. Da hočeta potovati zdaj, ko sta še mlada in pri močeh. Da bo za delo vedno čas. V prvem letu nameravata obresti Afriko, potem pa jo mahniti proti Kitajski.
V Nouakchottu sva spoznala Mathilde in Marcka (28, 29 let). Francoza, ki potujeta že 10 let. Pet let sta štopala z rukzakom na hrbtu, nakar sta si nabavila star mercedesov kamion in ga preuredila v dom. Pravita, da bosta tako živeč tudi umrla. Drugače kot tako več ne bi znala živeti. Po dva do tri mesece na leto delata, ostalo potujeta. Po Franciji, Španiji, zadnje leto po Severozahodni Afriki. Živita od pobiranja sadja. V Franciji so še posebej donosne trgatve. Če je „le patron“ dober, lahko v 10 dneh zaslužiš tudi po 900 eur. Če je slab, moraš za spanje, hrano, tuš in prevoz do vinograda poskrbeti sam. Tako se zna zgoditi, da ti na koncu ne ostane več od 200 euov. Kadar znancem čuvata hiše ali stanovanja, mesečno zaslužita po 200 eur, kar ni veliko, je pa udobno in lahko. Še najbolj donosen posel pa verjetno predstavlja švercanje cigaret in alkohola iz Španije v Francijo. Mathilde pravi, da misli, da ne počne nič tako zelo hudega. Da sta le „mala kriminalca“. „Prodajava tisto, kar se v francoskih trgovinah tako in tako dobi in kar je tako in tako legalno. Ne prodajava drog.“ V Španiji kupita bolj poceni in na glasbenih festivalih v Franciji prodata s profitom. „Tako zasluživa nekaj fičnikov. Sicer pa preprodajava kupljeno. Nikoli ne kradeva.“ V Afriki mesečno porabita po 400 eur, v Franciji po 800. Mathilde rada pravi, da imata sicer malo denarja a zato veliko uživata, „un peu d’argent et beaucoup de plaisire“.


Njuni starši ju ne razumejo. Marckov oče, ki je vdovec, misli, da je za sinovo nomadstvo kriv sam. Da je nekje zgrešil pri vzgoji. Mathilde se njen oče sramuje. Najbolj ga skrbi, kaj bodo rekli ljudje. A vsakič, ko se vrneta s poti, se starši lahko prepričajo, da sta srečna in da jima res ni hudega. Vsaj z Mathildino mamo in Marckovim očetom je tako. Mathildinega očeta pa je še kar naprej sram. Ker ni dokončala šole, ker ni nadaljevala s študijem ipd.


A nomadski način življenja nima nič skupnega z izobrazbo. Sama imam npr. doktorat. In kaj. Tako kot tudi cehovska kolegica Nataša. Dve leti se je prijavljala na vse mogoče projekte v Sloveniji in tujini. Pa nič. Objavila je dve knjigi, od tega eno v angleščini, njeni članki se pojavljajo v domačih in tujih znanstvenih revijah, a vse to ne zaleže. Biti znanstvenik danes je enako pripadati eliti.
Ko enkrat izpadeš, je težko nazaj. Vsaj kar se tiče akademskega sveta. In izpadeš, še preden si dobro začel. Zaradi slovenskega nepotizma, klanske mentalitete in podobnih jajc. A hvala bogu se antropologija dogaja na terenu, ne za sivimi zidovi despotov, ki ljubijo hierarhije.

Nataša je imela po dveh letih vsega dovolj in s partnerjem sta se odločila, da odplujeta na širna morja. Boštjan je pustil službo, oddala sta stanovanje, na kup vrgla prihranke, popokala dva majna otroka in se podala v vode. Zagreta jadralca sta pred leti kupila katamaran, s katerim nikoli nista resnično jadrala, ker so se zgodili otroci. Najprej sta hotela potovati le eno leto, vendar sta po šestih mesecih na morju začela razmišljati o tem, kako bi se potovanje dalo raztegniti za vsaj še enkrat toliko.
Če živiš na barki, življenjski izdatki niso veliki. Nataša kot zagrizena antropologinja na plovbi opravlja tudi terensko raziskavo. Ob srečanjih s pomorskimi družinami, ki s svojimi otroki živijo na barki tudi po deset let in več, se je spoznala tudi z njihovo ekonomijo. Kadar so v Evropi, porabijo po 400 eur mesečno, izven nje le 200. Poznati je treba zastonj priveze, pa je življenje tako rekoč zastonj.
In midva? Ker imava požrešnega Orsona in se rada voziva po pistah, morava kar nekaj prispevati za gorivo. A za ne pretirano skromno življenje v Maroku sva mesečno odštela po 600 eur. Če ni bilo potrebno popravljati Orsona, seveda. Pa saj ni vse le denar. Potovanje je način življenja. In ko se z njim enkrat okužiš, je težko nazaj. V okove normativ. V katerih nikoli nisem zares bila, čeprav sem se trudila. Biti kao normalna. Varnost redne službe in podobno.
Ja, doma sva. In komaj čakam, da grem naprej.