Poštenosti radi naj tako povem, da gre tu za nekakšne memoare. Se pravi, da se blogovskemu mediju, ki je ažurna intima, dela na nek način silo…

Po odurno prelestnih plažah

smo torej proti načrtu še enkrat zavili v notranjost Sahare, ki bi morala ob tem letnem času po vseh pravilih biti vroča kot notranjost full-on mikrovalovke. A glej ga šmenta, bila je nenormalno frišna. 26 stopinj celzija opoldne. In tako dan za dnem. Ideal standard. Ker sem se zadnja leta že nekajkrat pošteno opekel z vremenskimi napovedmi za Saharo, bom poslej raje modro tiho. Še posebej kar se tiče spektakularnih potovanj v deviško notranjost najmanj poseljene dežele na svetu, ki jih organizirava letošnjo jesen in zimo. Nova taktika se glasi: prinesite enostavno vse – puhovko Mont Meatka in tongice Tanga. Najbolje pa bo itak, če v kompletu emigrirate v puščavo. Tu je lajf simpl ko pasulj: kvoliti fud in kvoliti tajm in to je potem že tudi to. Brez DDV-ja. Brez davka na nič.

Usoda je potem hotela, da smo za kar nekaj časa zaglibili v mestu Laayoune, kjer je poleg burne sociale tudi Orson doživel svoje metamorfoze.

Postal je artpis.

»Shell to Hell« ali pa »hoh di internacjonale solidaritet!« -take in podobne floskule sem bil nekoč davno v Berlinu, takrat še revolucionarno nastrojen, metal v fris najbolj gnili od vseh družbenih ureditev - kapitalizmu. Vmes sem kot vsaka normalno senzibilna oseba kajpak postal cinik.

Normalno, a da bom tako nizko padel, si res nisem mislil: Orsona so mi flikali s kosi odrabljenih Shellovih bencinskih sodov! Iznajdljivi švasar je tako zaobšel draginjo na trgu kovinskih surovin. Dobro ajde, podpiramo risajkling, a ko se je izkazalo, da naj bi tudi moj dragoceni čas doletela ista usoda, smo na pol poti okončali štriharske operacije in kot uork in progres odrinili dalje.

Laguna Naila, seksi plac, res. Tudi če je vreme slabo. Vsaj sonce ne pribija kot pri norcih, mirne duše se lahko sprehajaš ob robu čmokotajočih atlantskih meandrov in preganjaš flaminge in pelikane.

Ubogi Paco je spet enkrat moral instantno prevekslati s kontinentalne na suši mama kuhinjo.

Midva tudi. Orson pa je bil strašno vesel. Predvsem zato, ker sem ga spotoma olajšal za cca. tri četrt tone. Vse tisto šminkersko železje, s katerim sta ga preobremenila prejšnja lastnika, sem zmetal proč, oziroma ga zatrejdal za bolj smiselne materiale in usluge. Tudi hladnilnik, webasto in dva sedeža sem prodal laayounskemu trgovcu, ki je zelo na tekočem s trendi: hodi na čisto prave počitnice, ki si jih bo po novem sladil z ledeno kokakolo. Kaj mu bo webasto, mi sicer ni jasno, pa saj ni važno. Omenjeni trgovec je res moderen: otroke štepa kot za stavo in jih potem še nedoletne pošilja s čolni v Španijo. Ubogi Španci otrok ne smejo vračati, torej jih dajo v šolo, jim plačajo internat, tudi za džeparac se najde in ko postanejo polnoletni, dobijo še papirje. Podjetni trgovec bo že čez nekaj let na čelu propulzivnega podjetja Euroafrica Trading Unlimited. Svaka čast. Okej, Orson je torej veselo hropel in zahteval še peska. Pa smo pičili spet kar naravnost v notranjost praznine, ki je na tej zemljepisni širini niti mine ne kazijo več. In padli naravnost v depresijo. Dobesedno.

Sebha Tah. Visoko, visoko in strmo, strmo. Pomalicali smo pri še enih pojočih sipinah in se potem malo na slepo, predvsem pa ne vedoč, kako bomo spet prilezli nazaj ven, spustili v omenjeno depresijo.

Po isti poti prav gotovo ne. Bilo je zelo mehko.

Še posebej dno iz prhko vzhajane ilovice.

Hoho. Gps je kazal 66 metrov minusa. Tlak v gumah je bil že na absolutni spodnji meji 0.7 bara, menjalnik pa v prvi ali drugi reduktorja. Hoho. Glavni problem so bili trije kordoni sipin, ki so zapirali lepljivo dno. Peš sva iskala prehode med pudrastimi joškicami in meter za metrom lezla globlje v epicenter depresije, kjer tudi najbolj nabildani terenci končajo kariero…

Vsak bik sreča svoj štrik.

50 km bolj vzhodno in dan kasneje smo bili spet na platoju. Paco je pogrešal šakale, jaz pa bizarna plavajoča grobišča. Sebha je kurba. Lepa kot satan in zahrbtna kot naša Brižitka, Brezigar B.

Potem je šlo vse zelo hitro. Z Mavretancem Mohamedom smo pretehtali nepremičnine. Dr. Špila se je posvetila testiranju različnih podlag za svojega Pacota, jaz pa sem na letališču v Marakešu dampnil Orsona in odfrlel v Zlovenijo.

Eto. Takle mamo. Mamo kanuiste, mamo handžar pozicijo in botoks opozicijo: Pohar, Golobček, Jelenček, queer Katarina in Saško Pička. In pretty bejbi predsednika. Samo še Priklopil manjka.

Tudi privatno je vse cakum pakum.

Mama Marjeta je kot vedno židane volje, mamo Cvetko malo skrbi zavarovalna palica. Sestra je iz Amerike našlepala pravega Mehičana. Moj cold illegitimate brother je prav fejst fant.

Žlahta je zgradila še pet hiš.

Po sedmih mesecih sem doživel prvi dež.