Kevin Kostner spet prihaja v vaš najljubši kino.

Kino Triglav, kino Sloga, Kino Teka.

Samo da tokrat v glavni vlogi nastopajo črnci in ne indijanci

Ko je črnski pes Max to slišal, je bil vesel. Zelo je bil vesel, saj se je nadejal kake vloge, čeravno minorne, ni važno, samo da bo blizu Kevina Kostnerja.

Ne bodi ga len, je Max takoj odpel manšete in zavihal rokave ter zavzeto vežbal tipičen črnski ples, ki bo Kevinu inšala všeč.

Napako je Max naredil, ker ni vsaj dvakrat preveril vira informacij, kakor je za srvajval v kapitalizmu neobhodno potrebno. Vir informacij je bil namreč opaki Paco atako,

ki je imel z Maxom čisto druge, ampak čisto druge namene.

Tisti, ki so nam sledili v Portoriko, bodo že vedeli.

Nadaljevanja iz vljudnosti torej ne bomo slikovno komentirali.

Dobro, pustmo to pederano.

Spodbujeni z ugodnimi klimatskimi razmerami, smo z morja proti načrtom še enkrat smuknili v notranjost Zahodne Sahare. Najprej v Imlili, h tropskim ribicami v ilovnatih kotanjah sredi brezupno razpokane depresije. Namesto Prozaca je bilo neurje. Strela je udarila v presušeno travo, tako da je bil Imlili ob drugem obisku zelo osmojen.

Potem smo sredi sipkega vadija srečali ludega švercerja Antonia, ki je pri 84-ih živahen kot Marlena na Evroviziji, ali pa Dasa Smuk na Mariu. V Dakhli je dr. Špili svingersko in čisto resno predlagal zamenjavo moža, oziroma ražlija, kot se temu reče v hasaniji. V puščavi je bil malo manj zgovoren. Ni hotel povedati od kod prihaja, niti kam gre, pa tudi njegova dva kompanjona nista dajala nobenih informacij. Dobro, fučka se ražliju, naj imajo fantje svoje tajno društvo PGC.

Ampak hecno pa je, kako v najredkeje poseljeni deželi na svetu stalno srečujemo bežne znance… Mislim kak Drago Janičar bi ziher ratal čist paranoičen.

Danes sem recimo med lovom na zrelo lubenico srečal Adnana, ki sem ga spoznal med zalezovanjem gazel dorcas in addax na mavretanski meji. Da ne prehitevam.

Obiskali smo famozni kraj Bir Anzaran, ki ga je dr. Špila legastenično prekrstila v Banzaran. Fajn ime, a ne, Banzaran. V Banzaranu je vojska in voda. V Zahodni Sahari je to že cela gneča. Pa še štacuna je s pravo Neskafe kavo, ki je jaz ne smem piti. Štacuno fura Walad iz Essaouire. Donedavna je imel partnerja, pa je ta preminil. Zapustil je nekaj milijonov dirhamov – naftni biznis v navezi s kraljevo armado je profitabilen. Waladov partner ni zapustil potomcev. Čudno. Ne vem no, Paco in Walad sta se kar dobro razumela…

Tam nekje cca. okrog Banzarana smo tudi prespali.

Tisto malo nekaj spodaj v centru je pokojna zrela lubenica. Zadnje čase sem pravi eksterminator le-teh. Svinjarija.

No in potem končno spet Žrajfija. »Naša« tamariska, naš Hassan in vrela žveplasta voda v seksi bazenčkih. U hladovini. Pastis. Zvezde visijo na narobni strani nebesnega svoda.

V Žrajfiji je Paco podrl in nategnil imenovanega Maxa. In to s Kevinom Kostnerjem. Tu so Krivic in kompanija ponudili Hassanu za bajne termalne užitke cela dva evra. Niso vsi Gorenci škrti. Niso.

Me veseli.

Malo manj pa to, da geodeti do Žrajfije vlečejo asfalt. Trasa je že začrtana. V tej isti senci bo morda v vlogi soinvestitorja že naslednje leto senčil svoj vamp najbolj enak med Gorenci Igor Bavčaritate.

Bela Lugosi is dead.