Lepota

Tole smo preskočili, tega še nisem povedala:

Po Nouadibouju sva šla v Bou Lanouar. Lani sva tam spoznala Daaja, njegove tri sestre in ostarelo mamo. Daa je bil suhljat petindvajsetletni fant, ki je vodil motel pokrit s streho iz starih plaht in ribiških mrež ter bedno trgovino, v kateri se je dobilo kondenzirano mleko, čaj, neke čudne bonbone in piškote, Nescafe, sladkor, riž, vrečke s pralnim praškom “Kline”, plinske gorilnike in vreče z moko. Skratka bolj nič kot kaj. Bil je nekako resigniran, melanholičen, a skrajno prijazen. Zmenili smo se, da kempirava na vrtu za motelom, to je na sipkem pesku, ograjenem z mrežasto ograjo. Vsaj nama je bilo povsem jasno, da si bova plačala predvsem mir pred otroci, ki ne odnehajo in ne odnehajo z “Monsieur, donnez moi cadeau!” in se s svojimi zahtevami zaletavajo vate kot muhe v zmrznjen drek. Oprostite izrazu.

Ko smo tako sedeli kar v trgovini, ki služi kot recepcija, sprejemnica in tudi spalnica, je prišla Alija, Daajeva najmlajša sestra, ki je imela od peska in vetra vneto oko. “Januarja in februarja tu vedno piha,” je pojasnil Daa. In za enakimi vnetji oči, je v tistem času trpelo veliko mavretanskih otrok. Ko sva kasneje odrinila v puščavo, so naju nomadke kar naprej spraševale, če morda nimava s seboj kapljic za oči. Spomnila sem se, kako mi je kot otroku, mama oči umivala s kamilicami. Ker sem jih imela s sabo, sem zvarek pripravila tudi za Alijo, ki je bila naslednjega dne, kot po čudežu, čisto ok. Oko se je umirilo, oteklina je splahnela, rdečina je izginila. Izpadla sem kot ta glavna zdravilka. Sledilo je prvo darilo: plastične roza koraude nanizane na elastično vrvico.

Potem še kaniranje. Hadža, Alijina starejša sestra, me je zvlekla v ženske prostore, kjer sem ostala cel dan. Nanašanje kane na prste na nogah in na rokah, zavijanje vsakega posebej v natrgane kose plastičnih vrečk, podpiranje okončin, ki so morale zato, da se kana ne bi razpackala, ostati v zraku, z blazinami in čajčkanje med čakanjem na končni rezultat. Ko smo končale, sta bili obe navdušeni. Hadža je rekla, da bom zdaj končno zanosila. Če po dveh letih zakona nimaš otrok, te na tem koncu sveta ponavadi začnejo spraševati, kaj je narobe. To, da se za otroke nisi odločil, je nepojmljivo. In kana prinaša, srečo in obilje. Je simbol plodnosti. Mlade ženske se z njo poslikujejo ob vseh velikih praznikih, še zlasti pa pred poroko, ko kaniranju posvetijo celo nič. “Noč kane”. Na moji beli koži je delovala veliko bolj intenzivno kot na njuni. Alija mi je rekla, da sem lepa. Ker sem bela. Potem je pokazala na Hadžinega sina, ki je karamelen tako, kot bi bila rada marsikatera mladenka, ki po braun bojo hodi v solarij in rekla: “Tole ni lepo.” Skomignila sem z rameni in se spomnila na milo Didijeve žene, ki sem ga opazila v kopalnici med obiskom v Boujdourju. Neka zadeva za beljenje kože…

Alija je svetlejša od Hadže, zaradi česar velja za lepšo. Meni osebno se je Hadža zdela lepša. Zdela se mi je bolj simpatična, zanimiva, odštekana in energična. In bolj fotogenična. Ko sem po končanem kaniranju iz torbe potegnila fotoaparat, so punce pripravile tak foto sešn, da se je kar bliskalo. Nastali so moji najboljši portreti ever. In Hadža je njihova kraljica.

Takrat, pred več kot enim letom, smo zvečer dobro razpoloženi v trgovini pili čaj. Pridružil se nam je tudi Mohamed-Said, Daaje bratranec. Ker dela na ruskih in ukrajinskih ribiških ladjah, sva se pogovarjala po rusko. Kar se mi je zdelo nekam čudno in špasno obenem. Ruščina sredi puščave, kjer vlada arabščina in po zaslugi nekdanjih kolonialistov tudi francoščina. Iskal je ženo. Hotel je Evropejko. Ker Evropejke delajo in možu pomagajo skrbeti za družino. Mavretanke pa ne delajo. Možje jih morajo vzdrževati in ko jim ne znese več, zbežijo. Tako kot sta zbežala Alijin in Hadžin mož. “Zaslužim 200 evrov na mesec. S tem se ne da preživeti. Kaj šele vzdrževati družino. Če ne najdem Evropejke, se ne bom nikoli poročil. Nočem končati tako kot sta Daajev ali moj oče. Nista zdržala pritiska, zato sta zapustila družino. Nočem, da moji otroci odraščajo brez očeta, tako kot sem sam. Oba z Daajem sva se odločila, da se ne poročiva. Daa mora že tako skrbeti za mamo, Alijo, Hadžo in njunih pet otrok. Kje mu bo zneslo imeti še ženo in svoje lastne otroke.” Mohamed-Said je bil zelo simpatičen. Prosil naju je, da mu pomagava najti ženo. Vse bo plačal. Rad bi namreč v Evropo, za to pa potrebuje papirje. – “Počakaj malo, bi se ti rad poročil zaradi papirjev ali iz ljubezni? Ne razumem te najbolje,” sem bila zmedena. On pa prav nič: “Za oboje. Kaj to ni mogoče? Pomagajta mi. Lahko data oglas, dam vama svojo fotko. No, kaj, saj ne zgledam tako slabo, mar ne? Vsaka, ki me bo videla, se bo lahko prepričala, da sem kar postaven dec.” Mohamed-Said je na vsak način hotel v Evropo, kjer bi bolje služil, imel ženo za papirje, ljubezen in enakopravno prispevanje v družinski proračun.

Naslednje jutro sva nadaljevala pot. Daa je krmežljavo gledal v dan in nič ni kazalo, da se namerava kaj aktivno poslavljati. Prosila sem ga za naslov, kamor bi poslala fotografije, pa mu tudi to ni zneslo. Momljal je nekaj takega kot “motel pri prvem križišču v Bou Lanoirju na levi”. Bila sem kar malo jezna nanj.

Po petnajstih mesecih, sva spet tu. Motel in trgovina imata streho, na belo in turkizno pobarvano fasado in ličen rdeč napis “Auberge”. Na turkizno so pobarvane tudi polkne in vrata. Ustaviva se pred trgovino, tako kot lani. Vidim Alijo in Hadžo, ki se spogledata v stilu češ, prišli so stari znanci. Prisrčno se pozdravimo in odidemo v trgovino na čaj. Ta je videti še slabše založena kot lani. Čaj nam streže Ibrahim, Daajev starejši brat, ki sicer živi v Laayounu, kjer šiva moške bubuje in tradicionalne hlače. Saharci se namreč oblačijo enako kot Mavri. Povprašam za Daaja. Kje je? Ibrahim me sprva ne razume. Ne ve, da sva bila tu že lani. Daajevo ime ponavljam na vse možne načine, saj nisem prepričana, če sem zgrešila v naglasu, intonaciji, kakšnem vmesnem r-ju ali h-ju. Na pomoč priskoči Alija, ki pojasni, da sprašujem po bratu. “A, Daa. Daa marhum.” Francosko ne govorijo, moja arabščina predstavlja prgišče besed in fraz, za najnujnejše primere. A besedo marhum razumem. Na Jesenicah je vgravirana na nagrobnike, kjer so pokopani muslimani. “Merhum” za moške, “merhuma” za ženske. – “Daa mejt? Daa mrlič?” potegnem iz petnih žil. Ibrahim tleskne z jezikom, kar pomeni “ja”. Pred osmimi meseci se je peljal v Nouakchott in imel prometno nesrečo. Zletel je s ceste, avto se je prevrnil in Daa je umrl še preden so ga prepeljali v bolnico. Rahlo sem pretresena, potem pa se po zaslugi nauka Šejha Mohameda Lamina, ki mi je razložil, da je smrt božja volja, zberem in brez patetiziranja nadaljujemo pogovor.

Čez nekaj časa izročim fotografije lanskoletnega foto sešna. Z ženskami v zasebnih prostorih in Daajem v trgovini. Komaj čakam, kaj bo na svoje fotografije rekla Hadža. Navdušuje se nad vsemi, še posebej nad tistimi, na katerih je Alija. Za tiste, na katerih je sama, ne pokaže pretiranega zanimanja. – “Hadža, si si všeč?” – “Ne.” – “Ne?! Zakaj?” – “Ker sem grda.” – “Kako grda? To je najboljši portret kar sem jih posnela kdajkoli! Lepa si. Na teh fotografijah si naravnost lepa. Zelo si fotogenična.” – “Ne, ti si lepa. Jaz pa sem črna.” Sedaj se spomnim še na vse tiste žaube, ki sem jih opazila v trgovinah in na tržnici v Nouadibouju, ko sem iskala karitejevo maslo. Skoraj vsaka je vsebovala belilno sredstvo. Ženske se s tem mažejo, da bi bile svetlejše. Nekaj časa se je z njimi mazala tudi Merjema. Ki je krasotica. A je črna. Na fotografijah, ki mi jih je pokazala, je kot mulatka: tako zelo abšlesaš, če uporabljaš to čudežno kemijo. Verjetno čez nekaj časa fašeš tudi kožnega raka. Hvala bogu je Merjema z beljenjem prenehala. Predvsem, ker te kreme veliko stanejo. Rekla je, da je zanje porabila celo bogastvo. Sedaj svojo črno lepoto argumentira s pomočjo islama: “vsak človek je lep, saj ga je vendar naredil Bog.”

Ajet v koranski suri El-Hudžurad bi lahko imeli za poslanico človeštvu o enakosti in dialogu med različnimi: »O, ljudje, ustvarili smo vas iz moškega in ženske ter razdelili na narode in plemena, da bi se spoznali med seboj …« Koran promovira enakopravnost in ne dela razlik med rasami. Prvi človek, ki je klical ezan, je bil temnopolti Bilal. No, svetlopoltim Mavretancem, kljub temu, da so muslimani, tak koncept enakosti ni preveč blizu. Tako črnim kot belim se pozna, da je Mavretanija kot zadnja dežela na svetu suženjstvo ukinila šele leta 1981. Temnopolti Fulani, Tukolorji, Sonike, Bambara in Wolof, ki govore vsak svoj jezik, so Mavrom od nekdaj bili za sužnje. Ti so pri družinah ostajali iz roda v rod, se arabizirali in se danes imenujejo Haratini. Tradicija suženjstva na področju Mavretanije sega v deveto stoletje, še preden so črne sužnje za delo na čezatlantskih plantažah sladkornega trsa, tobaka in bombaža odkrili Evropejci. Ko jim je naposled “uspelo”, so jim beli Mavri pri nabiranju sveže delovne sile veselo pomagali. Proti plačilu, seveda.

Kljub njegovi ukinitvi, se je suženjstvo ohranilo in bilo šele lani z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. In kljub za kršenje zakona predvidenim kaznim, se nekatere družine baje še vedno zanašajo na delo svojih sužnjev, marsikateri Haratini pa so zaradi ekonomske odvisnosti pri svojih gospodarjih ostali tudi po tem, ko so jih ti osvobodili. V Mavretaniji belo pomeni svobodo, prestiž in družbeno-ekonomsko prosperiteto, zaradi česar ni čudno, da tako belo kot črno teži k forsiranju beline kot simbola večvrednosti pod krinko lepote.