KALIMERO

Dakhla je eno tako zahojeno mestece. Kot recimo Tržič. Razlike so v detajlih: 75% ozemlja občine Tržič je v lasti korporacije RKC. V Dakhli nimajo te sreče. Zato pa imajo musliči vsaj cerkev.

Ki so jo za non plus ultra potegnili v višino, tako da se ogroženi verni katolik v svojem srcu lahko počuti vzvišenega vsaj, ko vstopi v božji hram. In poglejte samo, kako tista dva islamska fundamentalista v ospredju ležerno marširata mimo Jezus hlevčka, ki mimogrede stoji direkt poleg najbolj fensi hotela v Dakhli: Sahara Regency, štiri zvezdice.

Poleg je tudi park s tipičnimi muslimanskimi smrekami. To so Olof Palme.

Za vsak slučaj je tu tudi postajališče za taksije, če kak gorečnež na kolenih pridrajsa z Brezja, pa se mu zazdi, da je zdaj res že dovolj tega mučenja in pokore.

Zdaj se seveda zastavlja sledeče vprašanje: če imajo lahko netolerantni, nekultivirani musliči cerkev v neki provincialni vukojebini, kako to, da je vsaj prestolnica Zlovenije, ki je hkrati tudi prestolnica združene Evrope, nima?

Morda bi na to vprašanje lahko odgovoril Janez Haso:

»Halo Haso, jel’ se čujemo? Ajde diži mobi ciglu, jebotejanković, nemoj da glumiš krompirvahtarja.«

Za desert še tipičen primerek mohamedanske mozaične umetnosti.

Tudi tu brez evropske razvojne pomoči seveda ni šlo: pivo, vino, vodka, viski.

Pa še tipično prevozno sredstvo.

PS

Poleg cerkve, v katero zahojava vsak petek in svetek, je banka, na katere brankomatu po maši redno zmoliva en očenaš za gotovino v varžetu, v pobožni želji, da se nama prikaže Marija ali pa vsaj Bavčar. Enkrat sem parkiral vzvratno in BUM, sem spljaštil reklamni znak. Špela (muslimanka prava), je rekla »odmaglimo«, jaz pa sem se šel raje k poslovodji s pepelom posipat.

Ta se je malo nasmihal v brado in rekel »makejnž muškila, no problem«.

Zdaj si pa predstavljajmo poslovodjo Nove Kreditne Manke v Tržiču, ki mu bradati (ali pa obriti) muslič poškoduje reklamni znak.

See what I mean?

PPS

Na današnji dan leta 1927 je Charles Lindbergh kot prvi človečnjak preletel Atlantik. Znani zlovenski poet Mohorowitz je pičlih 81 let kasneje oddal v tisk zbirko sonetov z naslovom »Progres«, arogantno misleč, da bo trpkim Zlovenkam krajšal urice na pljaži.

Mislim, pa ta tip se norčuje iz nas.