Margarina na soncu

Danes je prvi maj in novica je ta, da je minilo kar nekaj časa. No, in Špela je potom brezmadežnega spočetja dobila naraščaj. Tako da je zdaj poleg penzije še na porodniškem. Jaz pa itak na bolniški. Zelo praktično. Sredi največje naraščajniške evforije sta mimo prišla dva naduta Francoza s svojim drekačem, pa sem ju zbodel:

»Vaš otroček ima samo dve nogi, naš pa štiri, šlik-šlak.«

Bi morali videti tiste kisle frise – znamenitost za na Unescov seznam, Eifflov stolp ni nič. Kraj dogajanja je bil bordel na robu mesta, tam je Špela nabavila psa z blazno originalnim imenom Paco. Paco je čistokrvni puščavski ribič z rodovnikom, ki zaenkrat še misli, da so njegovi izločki v pristojnosti Združenih narodov, po štengah pa že zna priti sam in pri tem izgleda kot Tomaž Humar v južni steni Lhotseja.

Tudi šakalov (Canis aureus) se prav nič ne boji, čeprav sta danes zjutraj dva prišla čisto do Orsona. Smo namreč na morju, vkleščeni med peščene sipine in muhasti Atlantik, dokler ne pride oseka in nam odpre vrata na sever. Ker je luna v krajcu in so razlike med plimo in oseko minimalne, je stezica, ki se odpira, široka vsega nekaj metrov: levo valovi, desno pudrasti pesek, levo potop, desno 50 in več stopinj celzija.

Pred nami je Banc d’Arguin, za nami Nouakchott. Se pravi da smo, kar se te sezone tiče, najjužnejšo točko že dosegli. Načrt je, da se odslej z andahtjo slalomira ves čas ob morju, dokler nam visoki Atlas ne omogoči pobega v gore. Inšalah. Do takrat nas vsekakor čaka še veliko špehatih rib, rarogov in školjk. In Orsonovih muh. Dokaj redno nehote pomislim na bivša lastnika:

»Vse dela… Tip-top… Ta kamion ima dušo…« in taka jajca. Težko bi govoril o kakih pozitivnih čustvih. Mislim Slovenci znamo biti res pravi Cigani, ali pa – ajde – Mavretanci.

Postanek v Nouakchottu je bil kar dolg: zavariti je bilo treba počeni nosilec šasije, ojačati vzmetenje, zamenjati nekaj sprhnjenih lajtng in z manualnim bajpasom v stilu Kremenčkovih usposobiti vklop štirikolesnega pogona, brez katerega tukaj enostavno ne gre. Zdaj zadeva funkcionira polavtomatsko: medtem ko dr. Špela pritiska na zavoro, namesto na sklopko, se jaz vržem pod Orsona in z montirnim železom vklopim štirikolesni pogon. Jeklena žica in šponar potem poskrbita, da stvari ostanejo na svojem mestu. Elektrike raje ne omenjam. Inšalah. Vsaka stvar je za nekaj dobra, a ne. Tako sva precej podrobno spoznala določene aspekte mavretanske prestolnice:

-kako se napolni jeklenko plina v pičlih dveh urah

-zakaj včasih ponoči streljajo okrog predsedniške palače

-kako postaneš original Mavretanec za 300 jevrčkov

-učinke alkohola (pivo Tsingtao, viski H&B, »viljamovka« in domače ljutice) na mentalno in fizično artikulacijo domačinov

-kakšni paranoiki so Izraelci (tisti »napad« na njihovo ambasado je bil v resnici ljubosumnostni incident v bližnjem baru, v katerem se antropologu-amaterju nudijo spektakularni pogledi na slinjenje zariplih in zavaljenih anglosaksoncev in frankoflancev ob skeniranju lokalnih kurb)

Spoznala sva Ulubuja, ki ima super hotelček, edino pri turistkah ga malo zanese, spoznala nouakchottske neslišne malarične mikrokomarčke, Amiduja, ki je inženir brodogradnje, ki je tu ni in je torej mojster za vse, recimo za geodezijo in komunizem, pa Fadla iz fine družine, ki službuje v Evropi in ki je hodil z Jožefo z Bleda, drugače pa redno videva bele miši. Spoznala sva francosko-švicarsko pleme in njihove pse ter Nicolasa in Nicole v bordelu na robu mesta, o katerem več v naslednjem postu.

In oba računalnika sva popravila v cajberju poleg male restavracije, ki nudi tiobodijanske specialitete. Čudež! Pa Paco se nama je pridružil in potamanil vse zaloge WC papirja. Tako zdaj serjem na vrhu sipine, se podričam po higienskem pesku in čof v Atlantik.

Za La malo pato tukaj še niso slišali.

Naslednji problem: kako vstopiti v nacionalni park s kamionom, ki še vedno tehta 5 ton, če so povsod znaki, da je vstop vozilom težjim od 3,5 ton strogo prepovedan?

Nujna bo ekspresna shujševalna kura.

Kar je dobru nej slabu.

Les sultanes: N 18° 13.284´ W 16° 01.962´

Prvi vtis je bil nežno bizaren: kot bi padla v kupleraj, kakor si ga predstavlja kak podjetnik iz Podvolovjeka ali pa Dolnjih Stranj. Mavretanska edicija: velika bela hiša z vseh vrst dogradnjami in nekaj sto metrov naprej, čisto na plaži, baraka s kontejnerjem. To je zelo ekskluziven bar.

V Mavretaniji je poleg golote prepovedan tudi alkohol, a ta bar, trinajst kilometrov proč od ministrskih palač, ga zakonom vbrk toči. Klientela so visoke živine, torej prav tisti, ki so zakonsko prepoved alkohola uzakonili. To je njihov peskovnik, tu se visoke živine obnašajo kot stekle živali. Zaradi premehkega peska ustavim motor na dostojni razdalji in že tam valove in veter preglaša zblojeno kruljenje. Ko zakoračim pod skromno senco, je kaj videti: gospodje v finih bubujih se valjajo po tleh in na vsakem od njih visita po dve špehati razuzdanki. Ne bi tega tukaj pričakoval. Ena od prostitutk čepe ščije slab meter stran.

Ko se čez uro, dve vrnem, je omenjena poscanka ravno na tem, da si raztegnjene mokre gate zopet potegne na rit. Očitno malo zahtevnejši projekt, ki se ga kaže lotiti etapno. Njene kolegice se vrešče lasajo. Malo med sabo, malo s svojimi ljubčki. Miza se zruši in pod sabo pokoplje poscanko, ki se onemoglo zvali nazaj na hrbet in da vse štiri od sebe. Gate so še vedno pod koleni. Osebje jo nekako zvleče stran. Sto kil razpuščenega sala, to ni šala. Tudi preostanek izbrane družbe se nekako splazi do novega mercedesovega terenca in vanj. Šoferjeva glava binglja čez odprto okno in eksaltirano ponavlja “to je spektakel, to je spektakel”. Kvekerska slika konca sveta, kot ga poznamo.

Ker imam speedy domišljijo, sem si takoj mislil svašta – glede provenience in namenov francoske ekipice, ki vodi auberge Les Sultanes. Kot je to redno slučaj, sem krepko mimo usekal. Les Sultanes je na noge postavila Nicole, ki je bila nekoč najmlajša odvetnica v Franciji, pa predsednica odvetniške zbornice, pa nato državna tožilka, pa žena še bolj slavnega odvetnika, pa hči še bolj podmazanega gradbeniškega barona, enega takega franko-Zidarja. Njena bajturina v Lyonu je bila vedno odrpta za študente iz tretjega sveta. Pri njej je stanoval tudi mladi Mavretanec, ki je bil slučajno sin nekega ministra, ki je nekega dne Nicole povabil na počitnice v Mavretanijo in ji v zahvalo podaril veliko parcelo ob morju z bianco menico glede namembnosti. Skratka offshore paradiž. In ker je Nicole precej bolna, je zdaj v glavnem tukaj, pa še sina Nicolasa, ki je hotel biti v znak protesta kovač, specializacija konjske podkve, je povlekla za sabo in še mamo Renee, ki je že precej v letih in ne sliši več dobro. Tudi spomin ji že peša, vsakič se te nanovo razveseli. Zato pa toliko raje bere svetovne klasike na svojem nona-fotelju.

Vse dobro. Kuplerajski ekscesi so redki, druge dni je mir. Les Sultanes je zelo eklektično opremljen, fantje, ki v njem delajo, so vsak na svoj način resnično vrhunski, kar za domov vzet, štimunga je nostalgično-uživaško-intelektualistično-humanistična. Pravi balzam majkumu.

Med inventar sodi še sedem psov in lokalna znamenitost, osel z imenom Toyota, ki ga je Nicole vsega shiranega in garjastega pobrala z ulice v enem od nouakchottskih slumov in ki zdaj službuje na relaciji auberge – bar na plaži. Slednjega so sledeč keynesijanski ekonomski doktrini oddali v najem zelo zelo podjetnemu francoskemu parčku – tip nekam feminilen, baba pa mali Schwarzenegger, ki je v precejšnjo Nicolasovo žalost najprej vse podrl, da bi potem vse skupaj zopet postavil, pet metrov bolj proč od obale. Okej. Malo bizarno učinkuje v Mavretaniji tak dlakocepski elan. Nima veze, važno da se bo fine klientele kar trlo in da se bo visoko v nebo dvigal vonj pečenih rib. Kar se mene tiče, je to zelo fin kraj z močnim štihom domačnosti, kjer se obeduje v širšem krogu, kjer je mogoče srečati prav fine ljudi, kjer se brez zadržkov da vse štiri od sebe. In aha, Nico nama je seveda našel stručkota za računalnike, pa še marsikaj drugega. Hvala Nico, hvala Nicole, merci et bonjour nona Renee, alias Meme, ca va?

Je bilo kar težko oditi.

Tudi Paco je cmerasto cvilil.

Banc d’Arguin

Je ogromen nacionalni park, miks puščave in oceanskih lagun, domovanje vseh vrst ptičev in rib. Je pod Unescovo zaščito, skupaj z domorodci, ki se jim reče Imragen in so, odkar pomnijo, ribiči po poklicu. Tu srečaš približek izumrle dalmatinske gajete, oziroma barkače, ki so jih nekoč uporabljali na Kanarskih otokih. Zdaj so tu, kjer je motorni pomorski promet strogo prepovedan.

V vasici R’geiba te barkače celo še čisto zares gradijo. Možen je tudi enodneven izlet, se pravi jadranje, kar me je seveda silno narajcalo. Tudi ribiče, ki julija in avgusta bojda lovijo ribe v nekakšni simbiozi z delfini, v začetku maja pa so njihovi trnki in mreže prejkone prazni. Atipično hitro smo se nagodili in naslednjega jutra točno ob uri odrinili. Bril je svež zmorec, posadka je urno razvila veliko poševno jadro in že smo iz varnega zavetja lagune pičili bolj na odprto, do nasedle ladje, ki jih v teh krajih res ne manjka. Najprej smo razvili famozno Bebler-Plahutino zastavo

in majkumu, ni minilo pol urice, ko sem že držal krmilo in rezal valove nekam proti Ameriki. S hitrostjo zavidljivih petih vozlov v orco, s kotom 50 stopinj v veter in s precejšnjim bočnim zanosom, saj imajo barkače samo malo globlji gredelj in nobene kobilice.

Potem je krmar ugotovil, da talent še ni vse in me prekrstil v flokista na barki, ki ima samo glavno jadro. Torej sem z duitjorself trapezom skrbel za zabavo posadke in za masažo nadledvičnih žlez. Pa še razgled je bil dober.

Naslednjega dne smo po običajnem cenkanju za plačilo neobstoječih uslug v kempu duhov odrinili ob obali na sever. Ptic sicer ni bilo na milijone, sva pa vsak večer jedla sveže ribe, medtem ko je Paco zelo ekološko čistil plaže naplavljene mrtve podmorske prirode. Orson je veselo brundal, morda tudi zato, ker sem ga ob vstopu v park po Džirlo metodi prekrstil v 3,5 tonca. Razen dveh Francozov na bičikletah (uf, norci), turistov praktično nismo srečali. Rt Tafarist in še toliko bolj sosednji rt Tagarit sta se nam usrala v srce, tako da nam je potekel rok trajanja in smo postali ilegalci. Od napol naturaliziranega Francoza Phillipa smo dobili v dar lepega makroja, ribo, ki navdušuje športne ribiče, ker na trnku močno mrda in s tem ribiču daje filing, da je vsaj on živ, če že vse drugo crkuje. Ob improviziranem ražnju smo spoznali Vetena, ki je bil poročen s Španko, naredil z njo tudi pridelek, nakar ga je lepo dala na čevelj in njunim otrok povedala, da nimajo več očeta. Veten je na noge postavil najlepši kemp v Banc d’Arguinu (N 20° 09.098´ W 16° 13.522´). Res se je potrudil, a letos turistov zaradi tistega butastega incidenta v Alegu žal ni. Veten je otožen. Tudi njegov delavec mu je pobegnil. In po vodo je treba v 30 km oddaljeni Chami. Na vsem širnem svetu ima samo še enega mladega psa, ki pa je morda že pokojni. Ko je Veten namreč opremljal svojo ribiško palico, mu je ščene sunilo velik trnek in ga pogoltnilo. Laična kirurška operacija ni uspela. Zdaj Vetenu preostane upanje, da bodo želodčne kisline in pota narave rešili situacijo.

Barakalaufik Veten.

Svetovna banka

Svetovna banka res ni škrtuh.

Pa tudi Amerikanerji blazno radi pristavijo humanitarni pisker.

Vašington noćas mora pasti.

Cap Blanc

Spet v Najdibuju. Jutri moramo ven. Paco na šverc, midva pa zato, ker je viza v zadnjih vzdihljajih. Špeli je pravzaprav že potekla. Na poti do Cap Blanca smo si ogledali pokopališče ladij. Od blizu.

In od daleč.

Nekam švoh reciklirajo.

Cap Blanc sva malo težje našla, ker so bile spet neke vojaške vaje, pa je bilo treba ubrati alternativno ruto mimo rafinerije in terminala za železovo rudo. Cap Blanc je zadnje zatočišče sredozemskih tjulnov (Monachus monachus). Enega sva dejansko spazila. Veliko špehato stvar (izločeni mačo s poteklim rokom trajanja?), ki je rila po kalni vodi prav na skrajni južni točki rta. To je tisti del Mavretanije, ki najbolj štrli v smeri Amerike.

A ja kažem a gde je Amerika?

Nota bene čudovit primerek križanega morja. Med bridkim Mavrom in Lepo Vido.

Veter brije kot pri norcih. Peščena zrnca žvižgajo kot izstrelki iz Uzija. Ena taka burja. Katabatično bičanje s kopnega. Samo da tu ni nobenega Velebita. In sploh nobenih hribov. Ladje se krčevito in krampasto držijo svojih sider. Ena je že nasedla.

To je bilo več let nazaj. Do nedavnega so nasedlino vahtali oboroženi stražarji. Zaradi dragocenega tovora bakra, ki ga je lastnik naumil še nekako pretovoriti. Ne vem, ali mu je uspelo. Na vsak način pa so tu zvezde na čisto napačnih koncih. Tudi Rimska cesta binglja nekam nizko nad obzorjem. Se bliža konec sveta? Za vsak slučaj je Orson parkiran na najvišji skali.

Jehovc pravi.

Ribica Slovinka

Sredi neusmiljene Sahare,

in v njenem srcu, sredi zlonamernih luž z zavajajoče milim imenom Imlili,

se skriva pleme disidentskih ribic, ki so nekoč bile čast in dika ponosnega naroda s tisočletno pomorsko tradicijo.

Zapustile so svoje avtohtono gnezdo v Sedmerih jezerih, ker niso bile marale živeti v senci mumije na križu in ker jim ni bila ustrezna škrta klima.

Da bo drugje mnogo in vse bolje, je mislila ribica Slovinka, ko je šla.

Zdaj pa ima, pošteno je nadrajsala, brez vize, pasoša in celo azila je uklenjena v kalno luknjo, kjer živi od uvoženih aziatskih mikroalg, ali kaj. In če slučajno vsake tretje binkošti mimo pritaca Slovak in ji za naprej zastave slave šenka skorjo kruha,

se ribica Slovinka od veselja meče v zrak,

hodi po vodi,

ali pa glumi eht japonski suši.

P.S.:

To pa res nima veze s čimerkoli, ampak vadafak, širimo obzorja:

P.S. P.S.:

Špela sporoča: Med 15.4. in 15.5. sem bila na porodniški z najinim čistokrvnim mavretanskim ribičem, daljnim potomcem šakala, Paco Mavr Nouakchott Šakalom, zaradi česar v tem obdobju nisem napisala ma ama ništa.