Spet sva v Najdibuju. Orson je malo zmatran, potreben seta popravil. Nič dramatičnega. Če se butec tega ne lotiš v Mavretaniji, kjer je zamenjava dotrajane cevke za gorivo enaka amerikanerskemu osvajanju Lune. Recimo. Torej majstor Samba je iz Gvineje. Neuvrščene je ohranil v lepem spominu, midva pa bova njega ohranila v malo manj lepem. Mislim, tip je fotogeničen, nedvomno.

To pa je tudi vse. Popravilo je trajalo dva dni, tako da sva morala prespati kar v njegovi krasni delavnici, ki je bila nekoč davno hangar za helikopterje francoskih kolonizatorjev. Od takrat se, razen letargičnega zobovja časa in novih generacij podgan, ni spremenilo nič.

Samba je poskrbel za napete trenutke (zamenjali smo štiri opešane bronaste čaše, ki pričvrščujejo prednja kolesa na akso). Tako med delom, kot med plačilnimi pogajanji. Predvsem temi.

Dobro, ne bom preveč na dolgo o tem, tri ure avtentičnega antičnega teatra kasneje, smo se nekako nagodili. Pa mehanika sva zamenjala. Tudi temu je bilo ime Samba, a je bil iz docela drugačnega testa. Njega je bilo težko plačati, ker ni zahteval nič. Samo čas, ah, čas je tukaj nekaj čisto drugega. Strašno se vleče in potem umreš. Nič čudnega, da je življenjska doba povprečnega Mavretanca drastično krajša od evropskih norm.

Mavretanija je draga, neprijazna in zadnje čase tudi rahlo nevarna.

Se zelo pozna.

V kampu Abba sva zadnja turista. Prodajalec nakita se je pobral. Ključ od stranišča in tuša je vedno težje dobiti. Pasjih drekov nihče več ne pobira. V kampu parkirajo kamioni. Zanesljiv znak, da se vsled ekonomskih danosti, namembnost spreminja.

V Najdibuju sva spoznala Fadla, ki je nekoč davno, ko je delal v nemčiji, hodil z Marijo Ajd iz Slovenije. Zdaj živi na Švedskem, Fadl namreč. Rad pije viski, po možnosti v omikani družbi. Tako je malo manj sam. Ali kaj.

Spoznala sva Merjeminega strica Bejžija, ki dela kot serviser točilnih naprav na bencinskih črpalkah. Točno mi je povedal, katere črpalke mešajo gorivo z dizlom iz ukrajinskih ribiških ladij, vodo in raznimi detergenti, in katere ne. Njegova firma seveda ne. Hja, pa smo spet tam.

Spoznala sva maročanko iz Marakeša, ki ima restavracijo 24/24 in ki pravi, da je pri Rašidu sama kurbarija. Da je njegov brat opetnajstil nekega naivnega Švicarja za kredit, ki ga ta nikoli več ni videl, pa da je brat zdaj v Evropi, kjer je postal peder. Hja, pa smo spet tam.

Pri njej sva spoznala tri prave male gangsterje, ki so vsi imeli velik bel obliž na črnih vratovih. To je tu moda, da si nalepiš en tak obliž na vrat. Trije pravi mali gangsterji so tipične seronje, ki na vsak način iščejo gužvo, samo da dogaja. Dojaja.

Danes greva naprej.

Niti ne veva še točno, kam.

Tako je v Mavretaniji najbolje.

Morda bova kmalu pogrešala Gvinejca Sambo in njegovo krasno delavnico, ki jo poleg vozil z neugotovljenim geografskim poreklom,

krasi tudi prava pravcata privatna mošeja.

Dobro je imeti vplivne prijatelje. Samba pa ti.