Zapustila sva Dakhline prelepe lagune in se odpeljala v notranjost Sahare. Odločila sva se za pisto Aouserd – Daghmar. Francoski vodič z zanesljivimi way-point-i je pisto označil kot lahko in varno. Mine so, a če se držiš piste, ni problema. V kafiču pred Aouserdom, kjer smo se lani z Didijem ustavili na kavi, so malicali vojaki. Kakšnih 80. Ribja konzerva, kruh, jogurt in čaj. Kamorkoli si pogledal, povsod zelene uniforme in ista rdeča sardelja pakunga. Malo pred Ouserdom sva zavila na pisto. Začetek poti se začne z občudovanjem z minami opasane gore. Z varne razdalje in s strahospoštovanjem.

V notranjosti dežele je očitno topleje, kot na obali, temperaturna razlika znaša kakih 10, če ne 15 stopinj. Nomadov skorajda ni. Letos jih je večina spokala in odšla na sever, v okolico Boujdourja. Tako kot Didi. Za transport svojih koz je najel kamion. Edino tam je deževalo. Na hajme sva naletela le na dveh mestih, poraščenih z nizkim redkim drevjem. Par hajm, kak razlupan Land rover Santana, kamele. To je to. Pod osamljeno akacijo sva zagledala pastirja, ki je ravno klanjal popoldansko molitev. Ustavila sva se in počakala, da konča. Izročila sva mu kilski kij sladkorja, on nama ze malo putrasto kamelje mleko. Če ne dodaš še kile cukra, ga bolj težko poženeš po prebavnem traktu. Brbončice zavračajo penetranten okus in kislino.

Pot je vodila mimo prazgodovinskih gravur. Črni balvani, ki se dvigajo iz peščene ravnine so na desetih mestih poškrebljani z bivoli, dinozavrom ali gosenico (?), in nekaj bolj ali manj dobro ohranjenimi vozi, ki spominjajo na kolesarje. Nič spektakularnega, a na vrhu hriba te ob pogledu na širjavo, šumenju vetra in vrtinčenju peska v zraku kar malo stisne pri srcu. Kako je tu lepo!!! Malo sem se ulegla in čez čas se mi je pričelo dozdevati, da slišim, kako se približuje avtomobil. Spustila sem se do kamiona, pa nič. Tukaj sva popolnoma sama. Očitno človek enostavno noče biti sam in zato vedno nekaj sliši. Če ni slišati ničesar, zvoke sproducirajo njegovi možgani. So tudi sanje upor proti samoti? V sanjah se vedno družimo z ljudmi… To noč sem sanjala zelo živo, a se ničesar ne spomnim.

Naslednjega večera sva se ustavila pred zauijo, samostanom Marabuja Mohamed Al Mamija. Izkazalo se je, da je tam pravzaprav koranska šola. Mohamed Mohtar, najstarejši učenec, naju je vljudno odslovil, češ da ne more sprejemati gostov v odsotnosti učitelja, a potem sva ugotovila, da sva počila gumo in da se ne moreva premakniti niti za meter. He he.

Ravno ko sva se lotila menjave gume, se je pred zauijo ustavila stara Toyota 45 iz katere se je prikazal nek svetniški tip. Šejh Mohamed Lamin. Fantje so mi prišli poljubit roko, on jih je poljubil na čelo. Nato je isto naredil še z Morotom. Mene je evidentno ignoriral. Takšno odvračanje pogleda me vedno navdaja z občutkom, da sem kužna, zato se je v meni do možaka zbudil lahen odpor. Menjavo gume je meni nič tebi nič prevzel v svoje roke, Morov dvom pa vljudno odpravil, češ da je Saharec in ima zadeve v malem prstu. No, zadeva se je zavlekla, vmes je bila še molitev, nekam dolga… Čez nekaj časa sem poštekala, da fantje zikrajo. Vzklikajo: “Subhanallah, elhamdulillah, la-ilah-illa-Allah, Allahu akbar… Taka je božja volja, hvala Bogu, Bog je le eden, Bog je največji…” Sufiji. Po molitvi naju je Mohamed sprejel v goste, a nič preveč evidentno. “Mi zvečer ponavadi sedimo tu, vidva pa kot hočeta.” Morda je bil pa le vljuden. Verjetno je opazil, da sva čisto fuč. Itak nama ni zneslo drugega kot spati.

Zjutraj so stvari dobile nov obraz. Ko sem se sprehodila do zauije, sem se srečala s Šejhom. Še vedno me ni pogledal, a ko sva šla eden mimo drugega, me je prav prijazno ogovoril: “Kako ste danes? Ste dobro spala? Kaj potrebujete? Ostaneta lahko toliko časa kot hočeta.” Aha, bilo je le spoštovanje. Kako človek včasih vse narobe razume. No, v zakup naj povem, da so moški, ki so v preteklosti takole odvračali pogled od mene, bolj slabo odgovarjali na vprašanja v zvezi z islamom. Npr.: “Kot moški se z mano ne smeš pogovarjati na samem. Zaradi tega se v avtu ne smeva voziti sama. Zakaj si šel potem z mano v lift?” – “Jah, držim se vseh pravil, ki se jih lahko. Ampak v Sloveniji je s tem bolj težka.” In potem se je pogosto dogajalo, da so se z mano pogovarjali na samem, kadar jih nihče ni videl. Kadar so drugi gledali, so se me izogibali kot kuge, četudi sem bila zavita od glave do pet. Male hipokrizije vsakdanjih religioznih praks…

Šejhu sva izročila darila. Med drugim neke salafistične knjige, ki sem jih dobila v Dakhli. Za test. Zanimalo me je, kakšna bo reakcija: “Morala bi začeti brati prave islamske knjige. Te, ki ysi jih dala, islam tolmačijo z interesom. To so knjige, ki jih študirajo teroristi, Osama bin Laden, Al Kaida. Abd al-Aziz ibn Baz je bil učenec Mohameda Abd al-Wahhaba. To so ljudje, ki se skrivajo za Koranom, da lahko ubijajo. Mi tega ne priznavamo. To so ljudje, ki niso le proti Evropi in Ameriki, so tudi proti nam.”

Čez nekaj čas mi je Mohamed Mohtar, skupaj s flaško za dojenčka izročil jagenjčka. “Kaj naj z njim?” – “Imej ga, skrbi zanj, igraj se z njim.” – “Ampak kako? Saj ga ne morem prevažat v kamionu.” Daj mi še pamperse, sem si mislila. – “Ga boš pa komu podarila.” In tako sva neprostovoljno postala starša. Nekaj časa sem pestvala mehko štručko, ki je delovala izredno domačno, potem sem jo odnesla nazaj v ogrado. “Dokler se ne odpeljemo, boš počakal pri mami. Tvoja mačeha sem od jutri naprej.” Poimenovala sva ga Tito. Hotela sva močno, partizansko ime. Poleg tega je ime lahko tudi špansko in Saharci govorijo špansko. Tako nekako.

Fantje v zauiji so vsi po vrsti iz Dakhle. Večina jih je ali pustila šolo, ali pa jo je že končala in nato malo preveč lumpala po mestu: droge, alkohol, ponočevanje, brezdelje, kraje ipd. Starši so jih poslali sem, da se malo nacentrirajo. Mohamed Lamin pravi, da mahadro, koransko šolo, sponzorira sam. Včasih jih je bilo v Zahodni Sahari polno, po okupaciji s strani Maroka, pa so se ljudje razkropili po svetu in mahadre so izginile. Sam se je šolal v Mavretaniji in se odločil, da na novo vzpostavi skoraj pozabljeno tradicijo. Zauija v puščavi je podružnica mahadre v Dakhli. Vsako leto se vanjo vpiše cca 300 učencev. V puščavo jih pride med 40 in 60.

Disciplina je špartanska, življenje asketsko. Vstaja se ob štirih zjutraj, ponavlja sure do zore, potem se moli, pa spet ponavlja sure do zajtrka ob devetih. Za zajtrk je sladka juha iz koruzne moke in košček čokolade, olivno olje in kruh, ki ga dežurni učenci vsakodnevno spečejo v plinski peči. Po zajtrku sledi pouk. Ko je vročina najhujša je pavza. Sledi kosilo – pašta, leča ali riž s koščki mesa. Potem opoldanska molitev in popoldanski pouk. Učenci na lohe, lesene table prepisujejo sure in jih ponavljajo, dokler jih ne znajo na pamet. Pred večerno molitvijo je spet pauza. Fantje najraje igrajo fuzbal ali bobnajo na škatle mleka v prahu Nido. Oboje jim gre izredno dobro od rok. Pred večerjo je večerna molitev, po večerji še nočna. In tako iz dneva v dan.

Mohtar Šejha naravnost obožuje. Pravi, da bi bil brez njega danes v zaporu. Med vsemi prepovedanimi stvarmi je prodajal tudi droge. “Po treh letih mahadre sem drug človek. Pozabil sem na prejšnje življenje.”

- “Ti je tu všeč?” vprašam Mohameda, fanta, ki rad zbija šale.

- “Ja!”

–”Zakaj pa?”

– “Za ne vem!” Ha ha ha.

Za Saleha, Šejhovega šoferja, ki mu tu ni ravno všeč, ugotoviva, da je Didijev bratranec. Prišel je iz begunskih taborišč v okolici Tindoufa. Njegovi starši so še vedno tam. Pove nama, da je šaljivec Mohamed Didijev brat. Ko pokaževa fotografije iz Iraifie, začne poskakovati: “Kaziza! Moi Kaziza!”

– “Ja, to je tvoj brat Didi, ne?”

– “Ja, Didi! Bužema père.”

– “Ja, tudi njega poznam.” Pokažem mu očetovo fotografijo izpred enega leta. Nekje v Tirisu smo ga obiskali skupaj z Didijem. Mohamed je presrečen, potem pa se mu obraz malce stoži. Verjetno pogreša svoje. Čeprav so počitnice, bil je mulud, rojstni dan preroka Mohameda, je cel mesec ostal v zauiji. Verjetno jih že dolgo ni videl…

Med večerno molitvijo se Moro vrne s svojega obhoda: “Tito je umrl.”

– “Kaj?”

– “Ne vem, prid pogledat, leži ob steni s peno na ustih in se ne gane.”

Zvije me in obenem zaskrbi, kako bo nezgoda razumljena. Je to slab znak?

Po končani molitvi se zaupava šejhu, ki razloži, da ga je še ob treh popoldne videl, ko je šel skupaj z drugimi ovcami in kozami jest vodo pomešano z moko. Mislil je, da mu ne bo hudega, pa ga je to verjetno pokončalo. Beton v želodcu… Ok, nisva kriva, ampak vseeno mi je hudo. Pa ravno sem se ogrela za novo odgovornost. Mohamed Lamin razloži, da o smrti odloča bog in da jo je potrebno sprejeti. Vernikom je lažje…

Naslednjega dne se pripravljava na odhod, a naju Šejh seznani z dejstvom, da se v zauiji na obisku ostane vsaj tri dni. “Ko bosta prespala tretjič, bosta človeka zauije.” Tako ostaneva še en dan. Ob odhodu naju znova povabi v goste. “Pridita še. Za dlje časa. Pridita vsako leto.”