Hasanija je zelo onomatopejski jezik, tudi pri imenih krajev: Ausrd, ki škrta z glasilk kot črnokalski šoder, je sinonim za nazobčane skale, Tišla pa za blago valujoče obline peska.

Surealni in zelo simpatični obisk pri šejku Laminu, oz. v koranski šoli na koncu sveta (zato pa z mobi signalom, zaradi 25 km oddaljene vojaške baze), se je končal kot se zagre tretji dan. Podkrepljena z izkušnjami sva previdno zapustila perimeter vzgojne ustanove, ki je – zelo neugodno za gume – posut z vseh sort špičasto šaro. Nomadi imajo grdo navado, da predmete odvržejo točno tam, kjer ti postanejo neuporabni. Se pravi okrog bivališč in še toliko bolj okoli romarskega središča (grob famoznega marabuja šejka Mohammeda Mammija) alias koranske poboljševalnice.

Mimogrede, tukajšnji ljudje besedo “šejk” izgovarjajo kot “čeh”. In tudi sicer imajo Slovane kar v čislih. Čeprav niti ne vejo točno, kje ta “Slovanija” je.

Pri čehu Laminu, ki so mu gojenci stalno masirali modra stopala in poljubljali dlani, sem med ostalim izvedel, da ima osovražena maroška vojska v voznem parku tudi TAM-e, malo večje Orsonove brate. Kar nama – ne daj bože – morda kdaj še prav pride.

Odrinila sva dobro vedoč, da je sicer nomadov dokaj polna dežela letos čisto, čisto prazna. In res, na 200 km brezpotij do Dagmarja sva srečala 4 pastirje in v daljavi videla enoto maroških vojakov med taktično vežbo zasede v puščavi.

Zelo samotno. Načeloma se takih poti ne lotevaš z enim samim vozilom.

Ker se je Orsonova elektrika šla lajt šou, sva tistih 60 km do vadija in dvanajstih vodnjakov s seksi imenom Želua (akcent je na a) odpeljala penzionersko. Pred prvim vodnjakom sva malo zakopala, se kako uro kasneje zguzila pod krmežljavo drevo in si privoščila dolgo popoldne, ki se je zavleklo do naslednjega jutra.

Špela je šla na britof, jaz pa k vodnjaku, na kvalitetno britje, ribsanje telesa s frotirasto rokavico in za grand finale mrzlo kopel. V vodnjakih živijo debeli ploščati kuščarji, težki filozofi, ki jih le higienske navade kakega bledoličnika za trenutek vržejo iz tira. Vodnjaki so tudi dom črnobelim ptičem, ki jim tuaregi rečejo mula-mula, za Saharce pa ne bi vedel.

Skratka higiena je bila na višini, brisača pa povsem nepotrebna, saj je tačas, ko sem capljal tistih 100 m nazaj do Orsona, peklensko vroč veter izcuzal zadnjo srago vlage s telesa. Sveže obrito lice pa mi je zategnil v nasmešek dr. Drnovška. Mar bi se pokojni pred norostmi sveta zatekel sem in ne na Zaplano.

Za večerjo je bil golaž z mesom posušene gazele, darilom čeha Lamin. No, najprej sem iz njega moral iztrebiti nekaj prav svinjsko debelih črvov. Bio roba.

Naslednjega dne zarana sva krenila z krepkim vetrom v rito, kar Orsonu, ki se hladi na zrak, sploh ni bilo všeč. Veter namreč. Puntarsko se je segreval, pa sva se ustavila sredi rdečega rega, kot se z drobnimi kamenčki posuti planjavi strokovno reče. Ne vem no, meni so taki pejsaži kar všeč.

Pokrajina se je z dviganjem temperature, med katero se je Orsonovo olje segrelo na zdravih 130 stopinj celzija – komot bi jajca cvrla, če bi se jih kako dalo zalimat na spodnjo stran karterja – začela počasi spreminjati. Prišli so fletni dreveščki,

pa fletne sipinice, pa fletni vadiji s finimi, zahrbtnimi peski, ki so se množili kot spam, dokler nisva bila do akse v enem samem vadiju, ki je vijugal in se cepil kot dehidrirana delta Amazonke. Šlo je počasi, pa z andahtjo. Tako da sva samo enkrat zakopala in srečala samo enega škorpijona pod ploščatim kamnom, ki naj bi nama malo pomagal iz pudra. Bil bi naj to veliki vadi Ašašam, nekaj takega, od katerega sem bil pozno popoldne že ves šašav.

In čisto na koncu, kakih 30 km od asfalta, sva naposled prečkala glavno strugo. Tam so bili spet ljudje – nekaj švercerskih pickupov pod neko krošnjo, blizu vodnjaka, ki sva se jim raje izognila, pa dva pastirja kamel, ki sta dobila štiri krompirje, tri paradajze in napol posušen melancan. Celo bogastvo.

Spet na platoju sva pospešila mimo velikih sipin, popolnoma pravilnih oblik in za konec pristala pred bizarnim bazenom, v katerem so se nekoč namakali španski soldati. Tisti s črticami, ugibam.

Niso se imeli slabo. Morda so zato privoščili svojim živalim malo marsovski napajalnik.

Salvador Dali je pravzaprav Mohamed Ali.