Na maroški strani maroško-mavretanske meje, kjer mejni uslužbenci fehtajo vodo.

Nazaj grede je mejna kontrola potekala hitreje kot tja grede. Na mavretanski meji sva opravila v dveh potezah. Kontrola potnih listov in carina, pa sva bila čez. v Mavretaniji ima vse čez vojska, tako da ni preveč komplicirano. Obe mejni kontroli loči nekaj kilometrov nikogaršnje zemlje: neasfaltiran pas, ki ga je včasih potrebno prevoziti skorajda v reduktorju, tipi, ki šeraufajo mercedese - verjetno ukradene, menjalci denarja ipd. “Za koliko zmenjaš?” – “300.” – “Pa jade.” – “Gospod, to je uradna menjava.” – “Pa jade. Uradna menjava je 350, neuradna pa 320. Ne me zafrkavat, saj nisem tu prvič.” – “A res? Ok, 320?” – “Ok.” No, to je bilo tja grede. V Mavretanijo. Nazaj grede nisva potrebovala ougij, dirhame pa sva še imela. Mavretanski kontrolorji niso fehtali tako kot lani. Zgleda, da so te stvari malo poštimali. Pri kontroli pasošev je padlo le vprašanje: “Kaj boste podarili Afriki?” Ker je bil odgovor: “Kako prosim?”, je tip hitro izgubil upanje v postranski zaslužek. Alkohola, ki je v Islamski republiki Mavretaniji prepovedan, tudi nisva imela, tako da je tudi carinik ostal praznih rok in trezne glave. Če mu ni slučajno primaknil kdo drug… In vodičev, ki te proti plačilu v pravilnem vrstnem redu vodijo od uradniške kolibe do kolibe, da prideš čez mejo hitreje kot brez njihove pomoči, tudi ni več. Kot že rečeno, to je bilo tja grede.

Po nikogaršnji zemlji je nastopila zapletena maroška procedura. Maročani imajo svoje policiste, carinike, vojake in žandarje. Vsakemu izmed njih je potrebno pokazati potni list. Carinikom še dokumente vozila. Vsako funkcijo opravlja po več osebkov, tako da včasih še sami ne vedo, katero delo so že opravili in katero ne. Naprimer pregled kamiona. Ko te dobro preštefnajo in končno spustijo naprej, se najde kdo, ki ti pokaže, da zapelješ na stran, ker te morajo še pregledati. In če pripomniš, da je smo vse to že opravili, ni nujno dobro. Ni ravno v čast priznati, da mejna kontrola nima vsega pod kontrolo. No, najbolj simpatični so maroški vojaki, ki imajo svojo pregledno točko kar lepo pod drevesom, čakalnico pa ob zidu z betonsko klopco. “Zid! Naprej! Naslednji.” Ali pa policist, ki zahteva, da Andrej Morović pride po potni list sam. Kmalu mi je bilo jasno zakaj. V deklaraciji sva morala vpisati svoja poklica, pa se je tip ob zapisu écrivain razgrel in hotel tega pisatelja videti v živo. In potem ga je še pospremil do kamiona. Da dobi kakšno čtivo, seveda. “Lahko ste srečni, da imate za moža pisatelja. To je zelo romantično. Kajne?” No, romantik še nima romana, ki bi bil preveden v francoščino, zato mu je podaril nekaj drugega: “Gospod policist, mislim, da imam nekaj zelo primernega za vas. Upam, da vam bo všeč. Voila!” Izroči mu roman z naslovom Naslov romana je Visa pour enfer. Viza za pekel.