Ja, res sva se načakala in zdaj sva že spet tu. V Dakhli. Tokrat v kampu malo izven mesta, kjer bom medtem, ko bo Moro v Nemčiji prebiral svoje literarne umetnije, lahko 14 dni občudovala radiatorje in čokoladke na deskarjih, srferjih in kajtarjih. No, upam, da se kdo od kod prikaže, da se ne bo preveč bohotila domišljija. Če se ne, bom pa kak znanstveni članek napisala, a ne. O tem, zakaj se pokrivajo Bošnjakinje, naprimer. Za pike, ki ne prinesejo ne projekta ne denarja… Nič bat, ne bo mi dolgčas. Čeprav še zdaj ne znam premaknit Orsona in tako nikamor ne morem. Razen s taksijem. Malo sem se zafrknila, ker nisem hodila v Orsonšolo: ode emancipacija. Moro je Orsona tako lepo zapakiral – kao zaščita pred vročino, da kakšne ilegalne ure vožnje skorajda ne pridejo v poštev. No, teoretično gledano bi lahko speljaja tudi z vsemi tistimi štrikci za obešat perilo vred, Orson to zmore, a zavezat vse skupaj nazaj bi bila cela štala. Nihče ne zna takih vozlov kot my captain Moro ;) Če bi mi ilegalna vožnja uspela ne da bi kaj zlomila ali bog ne daj, koga povozila, bi me pa vozli razkrinkali, a ne. No, bolj se bojim koga povoziti, kot biti ulovljena in flagranti, tako da my captain, srečno pot. Leila saida. Naj te ne skrbi. Ko se vrneš, bodo vse polosovine na mestu. In cele. Pa še šajbe bom spolirala.

Ja, res ne bi rada, da spet postane veren. Medtem ko sva čakala na DHL in usodni kos železa, je Moro postal veren. Saj ste videli da je molil. K zaščitniku pleha. Mislim pa, da se je naskrivaj tudi bičal. Nič kaj njemu podobno. No, jaz sem kljub vsemu uživala in se zaradi tega niti malo nisem počutila krivo.

Dneve sem si lajšala s tradicionalno medicino. Najprej sem se šla sprostit v hamam, ki se je nahajal 50 metrov naprej od Orsona. Ko sem šla spotoma kupit še šampon, sem se spoprijateljila še s sosedom zeliščarjem in vstopila v svet zdravja in magije. A vse lepo po vrsti.