Ženske v hamamu so me po dveh tednih že prav prijazno pozdravljale in stale v vrsti za masažo mojih koščic. Seveda zato, ker tako kaj zaslužijo. No, Sajma, ki sem si jo izbrala, se je izkazala za posrečeno kombinacijo lovke na denarnice “bogatih” turistk in ljubeče srčne mamice, ki me vsakič, ko me vidi na cesti objame in poljubi. Ali, pa ko ji plačam. Ko sem ji dala 50 dirhamov, ker nisem imela drobiža, je zacepetala od veselja, me objela in poljubila, bankovec pa hitro pospravila v žep. Jaz pa, vedoč, da je masaža le 20 dirhamov in da takšne napitnine pa le nisem hotela dati, malo butasto vprašam, ja koliko pa je masaža? Potem jo je lastnica hamama tako grdo in pred vsemi ponižala (razumela nisem niti besede a iz kretenj sem razbrala, da ji je rekla, naj vrne presežek, in to večkrat, ker je Sajma iz žepa jemala kovančke po dirham…), da sem se raje odrekla šestim kavam in Sajmi prepustila izdatno napitnino. Mali kulturni nesporazumi. Ona govori le arabsko, jaz pa znam arabsko le šuija šuija. Malo malo. Bog ve, kaj vse sem se v arabščini zmenila z njo, medtem, ko mi je s telesa svaljkala odmrle celice. Upam, da ne tudi, da bo šla z mano v Evropo. Tukaj te kar naravnost vprašajo, kako kaj mariage blanc, če to v Sloveniji ça va. Že po prvih petih minutah. No, zadnjič je pa ena prišla kar direkt. Da bi šla ona v Slovenijo delat in naj zrihtam vizo. Jaz pa prebiram vse tiste mejle od Roga in Mirovnega inštituta o azilnem domu in izbrisanih. No, kako naj zdaj razložim, da je Slovenija bolj slaba izbira, kar se tega tiče. In arabsko govoreče služkinje brez šole tam ne rabi nihče. Sploh pa, kdo pa si ti? Prvič te vidim. Kako ti je ime? Od kod prihajaš? Itd?

No, v hamamu sem se pred matronami okoli mene počutila kot oskubljeno žgoljavo pišče. Njihova stegna so bila za 3-4 moja, trebuhi in riti oblazinjeni z mehko, drgetajočo žolco, dojke pa bi lahko nahranile kakšnih 15 človeških mladičev. Prave boginje plodnosti. No, ja… Temu, kar izvajam, se reče orientalizem. Resnica je ta, da je zares veliko lepo, oz. zelo zalitih žensk in da je lepotni ideal vse kaj drugega kot anoreksija. A tudi med Arabkami, Berberkami in Saharkami se najdejo vitka in atletsko oblikovana dekleta. S kakršnimi pa imajo maserke nedvomno manj dela kot z matronami. Razlika v površini je očitna.

Jean Auguste Dominique Ingres, Turška kopel, 1862

Po nekaj obiskih hamama se mi je začelo dozdevati, da vem, od kod Zahodne ideje o haremih kot ženskih zaporih, po katerih tavajo gole odaliske z bogatimi lezbičnimi izkušnjami. Viktorijanke in Francozinje, ki so v 18. in 19. stoletju svojim moškim kolegom, ki niso imeli vstopa niti v hareme, kaj šele v ženske hamame, opisovale te, zanje prepovedane kraje, so pod vplivom svoje pohotne bujne domišljije, harem oplodili s hamamom. Del hiše, kjer se zadržujejo ženske in otroci nekega gospodinjstva in kamor tuji moški nimajo vstopa, se je prelevil v prostor erotičnih fantazem zahodnih moških. Opremilo se ga je s keramičnimi mozaiki in bazeni, plezalkami, kanarčki in vrtnicami, na ulicah vedno zakrite ženske pa se je razgalilo in naslikalo, kot so narekovali evropski lepotni ideali tistega časa. Nastal je “harem”, prostor poltenih krasotic, ki čakajo na poželenje svojega gospodarja. Zahodni moški si je “harema” želel in se ga hkrati tudi bal. Po tihem se je spraševal, kako zaboga Orientalcem ratuje z vsemi temi ženskami. Svoj manjvrednostni kompleks so si tako verjetno blažili z mislijo, da ženske lahko na svoj račun pridejo še kako drugače kot s pomočjo svojega gospodarja. No, dejstvo je, da so obstajali tudi imperialni haremi s svojimi imperialnimi hamami. S prečudovitimi mozaiki, vrtovi, fontanami, evnuhi ter podolgovatim sadjem in zelenjavo, ki so ga ženske lahko prejemale le v narezani obliki. Da ne bi z njim počele še kaj drugega, kot se prehranjevale. Vsaj tako piše Cezaneuve v Strukturi seraja.

Torej, podoba harema na Zahodu je enako imperialni hamam? Morda. Dejstvo pa je, da je ta cvetel le dokler so muslimanski imperiji osvajali teritorije in akumulirali bogastvo, po letu 1909, ko je bil zadnji osmanski sultan Abdul Hamid II. vržen z oblasti in njegov harem razpuščen, pa je preostal le še veliko manj eksotični in v primeriavi z imperialnim, od nekdaj številčnejši, družinski harem. No, ta Zahodnjakom ni bil dovolj zanimiv, ker jih je preveč spominjal na njihovo dnevno sobo: prostor, kjer se zadržuje razširjena družina, ki je skoraj praviloma osnovana na monogamnih zakonskih parih. Nikakršnih sužnjev, pa evnuhov. Edino “graje” vredno kar še preostane je morda ohranjanje tradicije, po kateri je gibanje ženske omejeno. In kljub temu, da je svoje ženske ograjeval že kralj Salomon, danes ta običaj pripisujemo izključno muslimanom. Paradoksalno je to, da so se slednjega naučili od Grkov, predhodnikov Zahodne, evropske kulture, civilizacije in kar je še takega. No, pa sem se razpisala o hamamu, oziroma, haremu…