Poleg kampa Abba je restavracija z maroško in evropsko hrano “Chez Rachid”. Rašid je iz Guelmima, končal je ekonomski faks in ker je ob vsej maroški korupciji težko dogurati do magisterija, se je odločil, da najprej zasluži z gostinstvom, potem pa nadaljuje študij v Evropi. V Maroku imajo prednost tisti z VIP in veliko denarja. Po mami je Berber, po očetu Saharec. Je proti Polisariu in saharskemu nacionalizmu. Pravi, da je Maročan, da je Mohamed 6. super kralj in da so Saharci neizobraženi. Da imajo svoje hajme le iz kljubovanja. Če si civiliziran, živiš v mestu in se izobražuješ. Delaš in od države ne sprejemaš kuponov. Vsak brezposelni Saharac namreč mesečno prejme enega v vrednosti 1000 dirhamov. 5 članska družina torej 5000 dirhamov (če sem prav razumela; to je cca 450 eurov), kar za maroške razmere, kjer povprečna plača nanese 200 eurov, ni slabo. Povsem ga razumem, kot Maročan tako lažje pride skozi. In ker njegova družina nikoli ni gojila nekih tipično saharskih ali berberskih običajev, zanj postati etnični Maročan ni bilo težko. Ima maroški potni list, rojen je v mestu, ki leži v legalnem delu Maroka, je moderen. Moderen je enako biti Maročan. “Maroko je moderna država. Saj si videla, tam je tako, kot v Evropi.” Prav nič ga ne zaznamuje. V svojem življenju ni pravzaprav ničesar spremenil. Le etiketo je zamenjal. Etnično z nacionalno. No, meni s ponosom pove, da je Saharec. Vendar pa je bil v Marakešu, kjer je študiral, 100 procentni Maročan.

No, Rašid pri svojem obsojanju Saharcev pozablja, da so ti pogosto brezposelni tudi zaradi tega, ker imajo v Maroku prednost pri zaposlovanju in službah, ki jih že tako in tako primanjkuje, Maročani. In da Saharci podporo prejemajo zato, da jim zamašijo usta: saj vas hranimo, kaj bi še radi. Tako jim ne preostane drugega, kot da so še naprej pastirji, živijo v hajmah in se sprehajajo po pusti hamadi. In so ponosni nomadi. In zaničujejo vse maroško. In navijajo za Polisario.

No, Rashid je sicer super zlat fant, ki je, odkar je njegov starejši brat odšel v Španijo, glavni v svoji restavraciji. Restavracijo je sponzoriral Rašidov oče, za Mavretanijo pa se je fant odločil zato, ker je tu manj konkurence in je lažje uspeti. Z njim delajo še njegov mlajši brat, dekle in fant iz Guilmima ter Merjema. Vse je spoznal v Nouadhibouju, ko so prišli vprašat, če jih vzame v službo. Merjema mu je zato, ker jo je zaposlil, neizmerno hvaležna. Pravi, da kot črnka v Mavretaniji težko dobi zaposlitev. To je praktično nemogoče. Rasizem je v Mavretaniji vseprisoten. Arabci se imajo ze večvredne. No, pri Rašidu je šlo brez težav. Prišla je vprašat, če je kaj dela zanjo in jo je brez pomislekov vzel. Vidi se, da še predobro razume, kaj pomeni, biti diskriminiran. Na osnovi porekla ali barve kože. Saj ni važno. Princip je isti. Le da imajo nekateri možnost manipuliranja z identiteto, drugi pa ne.

Merjema je šolo pustila pri enajstih. Pravi, da njen oče poleg hasanije in fulanščine govori še nemško, angleško in francosko. Končal je fakulteto in kaj? Ni dobil službe. Kaj ti bo vsa izobrazba, ko na koncu pride belec, kupi diplomo in dobi službo, za katero sploh ni usposobljen. Ti pa nič. Ker si črn. Njen oče je zaradi tega vse skupaj pustil in začel barvati tkanine. Od tega živi njena družina. Pravi, da gre batik dobro v promet, kadar so večji prazniki, naprimer mevlud (rojstvo preroka Mohamed, v noči z 19. na 20. aprila = Hitlerjev rojstni dan), da takrat ta beli veliko naročajo pri njih. No, Merjema je zapustila Nouakchot, ker je tam imela veliko težav. S svojim možem. Razen o spontanem splavu, ni kaj dosti razlagala. Pravi, da poroke danes trajajo kakšno leto, dve, potem gre pa vse v maloro. Tako je bilo tudi v njenem primeru. Zato se je odločila, da se bo ločila. To je opravila s pomočjo advokata, ki je možička obvestil o tem, da je ločen, preko telefona. Merjema je še istega dne spokala in se preselila v Nouadhibou. Bivša ljubezen je tako rekoč sosed in res ga ne bi rada gledala vsak dan. “Pri nas ni v običaju, da se poo ločitvi še naprej pogovarjaš s svojim bivšim. Ko se enkrat ločiš, je vsega konec. Zato sem šla. Tisti trenutek, ko sem se ločila, sem ga izbrisala iz spomina. Zdaj gledam samo še naprej.” To je bilo pred enim mesecem. Oče jo je poklical in ji povedal, da fant ni kaj dosti žaloval za njo. Ima že novo prijateljico. No, Merjema pa novo življenje in službo. Glede na to, da jih ima šele dvajset, ima še vse pred sabo. Upam. “Če bi dobila pasoš in vizo, bi še isto sekundo odšla,” pravi. – “Kam?” – “V Evropo, Ameriko. Kamorkoli. Tukaj, v Mavretaniji ni ničesar. Nimaš nobene opcije. Lahko le sediš in šteješ dneve, ki minevajo.”