Najina Mavretanija je bila res kratka, a sladka. Bila sva 3 dni v Nouadhibouju, po domače Najdibuju. Dokaj veliko mesto, kot črevo raztegnjeno po ozkem polotoku, ki si ga delita Mavretanija in Maroko, samo da je maroška polovica samo na papirju, v resnici jo kontrolirajo Mavretanci. Nima veze, kajti verjeli ali ne: za znervirano Gabrielo in kislim Drahmanom, uživaško familijo Mueck in dobrovoljčkoma Matjažem in Ano, je končno končno v Afriko prišel tudi Viktor z Metelkove!

Imenovani tudi nudist. Ko se nama je naslikal, smo šli z njegovim merdžotom namreč takoj malo v akcijo, na maroško stran najdibujskega polotoka, kjer je bilo tako:

Viktor hop v adamov kostum in pljusk in hop mavretanska patrulja meni za vrat: C’est interdit!, tačas ko je Špela blokirala na Viktorjeve dragulje. Mislim nudizem je v Mavretaniji enako zapor. Nima veze. Šli smo na drugo, kao legalno stran, kjer smo pošteno zakopali in nas je iz dreka rešil en mavretanski tovornjak, ki pri tem ni ničesar polomil. Potem smo šli pa v pristanišče,

kjer je veliko avtentičnih čolnov, tiste vrečkice so pa gri-griji, ki jih ribiči hranijo na premcu za dobro srećo, zdravje in veliko otrok. Se pravi, se je mogoče prešteti, koliko ribičev je v enem čolnu, tudi ko jih ni. Čeprav, lahko pa ima en ribič več gri-grijev, nikoli ne veš.

Na koncu koncev se je torej na krasni plaži kopal samo Viktor: Špela je omočila gležnje, jaz sem pa mavretanskim vojakom razlagal, da Viktor danes ni za družbo in potem ril pesek izpod merdžota, kot veper, majkemi. Super.

No in če smo bili že pri stvari, sva Viktorju častila še eno fletno kosilo – mavretanske raroge, ki so sopli kot jetičarji, medtem ko smo jih trogali v črni plastični vrečki iz pristanišča do kempa Abba (nima veze z onimi Švedi), potem pa so ratali rdeči kot Švabi v Zeleni laguni.

Viktor se je oddolžil s čajem in desetimi kilami ponarejenih kristalov, ki naj jih odneseva njegovi hčerki v Lj ter oddrvel v Burkino Faso ali kaj. Midva pa na izi nazaj.

Lajf is gud.