Molitev

Ho ho, hi hi.
Os je prispela. Ker mi Moro ni zmasiral podplatov in ni pomahal nazaj, je moral čakati še tri dni. Meni pa medtem sploh ni bilo hudi. V hamamu so mi ženske dobro pregnetle koščice, spajdašila sem se z lokalnim vračem, prisotvovala vsem čarovnijam s kameleoni, želvami in svečami, skratka, sploh mi ni bilo dolgčas. Kazen je bila namenjena le krivcu :) Je pa tako, da je Moro predvčerajšnjim prisopihal z najinim super-duper ponijem, z osjo na rami, na kateri je z velikimi tiskanimi črkami pisalo ANDREJ SLOVAC, za crknt od smeha, nakar sve bila že pri mehaniku. “Ajde ajde, gremo.” Matr se je mudilo. No, šla sva h nekemu drugemu mehaniku, ker je najin Mahžid zbolel. Čeprav naj bi bil najslabši mehanik v Dakhli, se nama je zares usral v srce: 12. dan je ob 8h zjutraj potrkal na Orsona in nama prinesel dve hobotnici. Se človeku kar milo nardi pr srcu. No, ker je tudi njega nekaj štrafnilo, morda zato, ker nama je pomagal, sva šla h nekemu drugemu mehaniku in jo takoj popihala v Mavretanijo. Morotu se je od nuje kadilo izpod podplatov, ušes in nosnic. Ko se je usedel za volan, ga sploh ni več spustil. Ni bilo časa za spanje, hrano, nič. No, na meji sem končno skuhala tisto ajdo, mimogrede prepoznala še najinega Ahmeta, ki ima nov kombi in jo mahnila v Nouadibou, kjer že pridno izkoriščava internet, štancava knjige, reportaže, fotkava. Nema da nema. No takle mamo. Kar je dobru, nej slabu.