V Dakhli sva se oskrbela s sadjem in zelenjavo, vodo in sploh vsem, česar v Mavretaniji ne bo na pretek. Vsaj do Nuadibouja ne. In jo mahnila na pot. V mislih so se mi motale slike izpred enega leta. Na bencinski pumpi južno od Dakhle je stal tovorni kombi z mavretansko registracijo in pred njim v dve gubi skrčen drobcen tip s črnim šešem. Rekel je, da mu je crknil akumulator. Moro ga je vprašal, če je kombi prazen in po pravici je povedal, da je poln sadja in zelenjave, ki ju pelje na trg v Nuadibou. Da tehta okoli 5 ton. Po pravici. Kar ni ravno v navadi. Včasih se naprimer zgodi, da komu takole ustaviš, se ti zlaže, da je edina težava v tem, da ne more vžgati, ko ga potegneš pa ugotoviš, da mu ne dela le akmulator, temveč še kaj drugega in da se je mislil šlepat kakšnih 100 km. No, Moro je vzel s seboj neko posebno močno vrv, ki zdrži vsaj 5 ton in ni namenjena avtovleki ter ponudil pomoč. Uporabil je svoje mornarske spretnosti in s posebnim vozlom povezal najinega bivšega Land Loverja – Bajramija s kombijem. Uspelo ga je premakniti, ne da bi spulila najino kljuko in ga vžgati. Jupi! Tipu se je razjasnil obraz, pa tudi midva sva bila ponosna na najino rumeno staro sabljo. Ahmet, tako je bilo ime tipu, se nama je prisrčno zahvalil in naju povabil k sebi v Nuadibou. Tistega večera sva spala na postajališču na pumpi in zgodaj zjutraj nadaljevala pot. 100 km naprej se je v daljavi izrisal svetlo moder kombi, ki je stal ob cestišču. Ko sva se približala, sva zagledala Ahmeta, ki se je čepe hladil v senci avtomobila. Celo noč je vozil, pa vseeno ni prigural dlje od naju…

“Zdravo. Te je treba spet potegnit?”

- “Ne, ne. Hvala. Zdaj ni več slab le akumulator. Težava je prerasla v problem. Sem že sporočil v Nuadibou in me pridejo iskat. Upam, da bo zelenjava zdržala. Imata še moj naslov? Pridita. Vabljena. Moja hiša je vajina hiša.”

No, lani sva imela drugačne načrte, hotela sva v puščavo in Nuadibou ni bil na poti. Letos pa sva se odločila, da bova raziskala obalo in seveda, obiskala Ahmeta.

Mimo mene je bežala belkasta peščena obala, surferji so krotili razburkane valove, Orson je samozavestno hrumel po sivem asfaltu, Moro je obvladaško sukal volan, jaz pa sem se veselila Mavretanije in snidenja z Ahmetom. Mimogrede me je prešinilo tudi, da bova na meji morda dohitela tista dva simpatična Katalonca, ki jo naokoli mahata z zarjavelim sivim kamionom, ki je gotovo dal že marsikaj skozi. V oči sta mi padla v divjem kempu v laguni Dakhla. Bila sta ena redkih, ki jo z avto hišo mahata po svetu, pa še nista v penzionu. Poleg tega me je Katalonka impresionirala, ko sem videla, da je zjutraj kar vžgala in suvereno odpeljala monstruma, ki je še malo večji od najinega Orsona, medtem ko je njen tip verjetno še drnjohal. Uau! I ja bi ovako… Sem dobila kar manjvrednostni kompleks.

No, kmalu me je iz meditacije predramil kamion, ki je obrnjen pravokotno na cesto čepel v pesku. Okoli pa trije tipi, ki izkopavajo kolesa. Moro je zavrl, v naslednjem trenutku se je že pripenjala vlečna vrv, seveda se ni dalo vleči naravnost čez cesto in še po pesku, tako smo Orsona postavili v smeri ceste, pod pravim kotom glede na zakopani kamion. Prešinilo me je, da tole pa ni ravno pametno, glede fizikalnih zakonov nisem bila ravno prepričana, pa sem si mislila, dej ne teži. In sem se sama pri sebi malo mulila v avtu: kaj ti tipi spet ustvarjajo. Potem me je Moro pocukal, da kaj, a bom kaj fotografirala tale super mega podvig al kaj? Vzela sem fotoaparat in skočila s kabine. S poslanstvom, da ovekovečim Orsonove sposobnosti. Lani je Bajrami premaknil 3 tone težji tovorni kombi, zakaj letos Orson ne bi 2x večjega, do riti zakopanega tovornjaka? In to pod pravim kotom. Naj se vidi, kdo zna.

Pomikala sem se ritensko, da bi v kader ujela oba orjaka in vse tehnične podrobnosti. Fantje so dajali znak, kdaj bo vlečna vrv napeta. Potem pa: “Penk!” Nekaj je ornk počilo. Pa ne vrv. Kamion je stal na istem mestu kot prej. Ne vem, če se je premaknil za kak centimeter. Le še več peska je bilo okoli gum, ker so se zaman vrtele v prazno. Moro je odprl vrata kabine in zabentil:”Menjalnik je šel!!!” Potem je zaklel. Nato smo se dela lotili v zagrobni tišini. Voznik drugega kamiona se je spravil pod Orsona. Ko je pogledal še polosovine, je ugotovil, da je tista, ki je bila ob vleki najbolj obremenjena, počena. Tak lep, gladek, čisti rez. Prava umetnost ;) Rekel je: “Merde. Meeerde!” Potem je nekako usposobil reduktor, da ni bilo treba klicati avtovleke in se kakšne pol ure zahvaljeval in opravičeval: da kako je hvaležen in kako mu je žal, da sva razsula avto. Revežu je bilo res hudo žal. Ampak, kaj čmo, je kar je. Sva se spet nekaj naučila, ne. In tako doprinesla znanosti in umetnosti.

V reduktorju sva se nekako pricjazila nazaj do Dakhle. Bila sva pri mehaniku, ki je zagret musliman. K njemu naju je poslal Mahžid, ki sva ga spoznala prejšnji večer. Nek saharski intelektualec, ki je leta 1975 doštudiral v Španiji. Kasneje so nama povedali, da je to najslabši mehanik v Dakhli. No, vsaj pošten je bil. Ko je Mahžid opravil s pomočjo vseh mimoidočih “mehanikov”, ki so kot jastrebi prileteli, ko se je izvajala denarna transakcija za storjeno uslugo, je mimo prišel njegov prijatelj, ki je še boljši musliman kot on. Da se ne bi umazal, z nemuslimani raje nima opravka. Ko je zagledal Morota in na kamionu napis “Slovenija” v arabščini, ga je vprašal: “Si ti musliman ali kristjan (chrétien)?” Moro pravi, da je odgovoril, da je kristjan: “Sej veš, kreten po slovensko, ne.” No, tip je baje samo zamahnil z roko in se obrnil proč. Me zanima, kaj bi naredil, če bi rekel, da je musliman.

No, zdaj že nekaj dni kempirava na glavnem trgu, ob novi mošeji, poslušava ezan muezina brez posluha in prenos vseh pet dnevnih molitev preko zvočnika na minaretu. Hvala bogu tale muezin tu ni tako prehlajen kot tisti iz Essaouire, ki mu je med učenjem ezana skoraj počil glas, če pa mu je že uspelo ujeti kak ton, je med premori veselo pokašljeval. In na srečo ima malo več posluha kot tista dva iz Sidi Ifnija, ki sta v duetu trobila kot kakšna zagreta navijača na fuzbal tekmi. Moram reči, da gre našim Bošnjakom in Turkom veliko bolje. Ko sem pred mnogimi leti v Istanbulu prvič v življenju slišala ezan, ga je muezin izvajal tako dobro, da sem mislila, da imajo neko fešto. No fešta se je potem ponovila petkrat na dan, jaz pa sem nekoliko razširila svoja obzorja…

In kaj delava ob mošeji? Tu je edino varovano parkirišče kjer Orson lahko počaka na DHL-ovo pošiljko s svojo novo nogo. Hvala bogu je naokoli dovolj kafičev, kamor lahko človek skoči na najnujnejšo potrebo. Včeraj zvečer sem si naprimer zaželela, da bi imela tak zložljiv plastični wc kot tista Chantalle v njenem 72.000 EUR vrednem Land Roverju…