Pred nekaj leti je Hasan sedel pod svojo tamarisko in srebal svoj opoldanski čaj. Na obzorju je zagledal osamljeno kamelo. Čez nekaj časa je ob njej razločil še dve postavi. Mislil si je da je kak nomad, ki si v Iraifii namerava oprati obleke. Ko se je kamela povsem približala, je videl, da imata nomadka in njen otrok bele lase. Kaj takega ni, razen če je sam hudič, si je mislil. Ženska se mu je približala in ko je videl njene otekle žuljave noge si je misli: “Kaj z en hudič je pa to?!” Imela je čisto bela razpokana usta. Ravno tako njen otrok. Nagovoril jo je v španščini. Ko je videl, da govori v francosko, je tudi sam nadaljeval v francoščini. Ženska ga je objela in pričela jokati.

“Zakaj jokaš mama?”

- “Oh sin moj, nisem ti povedala, da sva se izgubila. Mislil si, da sva se odpravila na izlet, v resnici pa sva iskala pot iz puščave.”

Odprla je svoj dnevnik in napisala: “Rešena sva.”

Ženska je bila s svojim Renaultom 18 na poti v Senegal, kjer ima s sestro restavracijo. V avtu je imela polno raznorazne robe, od kavomata, hrane, do oblek. V Boujdourju je policista vprašala, katera pot vodi v Senegal. Takrat je bila cesta med Boujdourjem in Dakhlo še zelo ozka.

“Samo naravnost. Cesta je zelo ozka, vendar tudi prometna. Videli boste avtomobile, ki so na poti v Mavretanijo in Senegal in tiste, ki se vračajo.”

Ženska je nadaljevala pot. V Boujdourju se je zmotila in zavila na podobno ozek asfalt, ki vodi proti jugovzhodu, k nekemu termalnemu izviru. Po 30ih kilometrih, kjer se asfalt konča, je naletela na pisto Pariz-Dakar in pot nadaljevala po njej. Po 160ih kilometrih se je začela spraševati, če ni morda zašla. Že dolgo nikogar ni srečala in asfalt se je končal že po 30ih kilometrih. Okoli nje pa sama puščava. Hotela je obrniti in se odpeljati nazaj v Boujdour. Med obračanjem je usodno poškodovala avto. Ni mogla več niti naprej, niti nazaj. Popraviti ga ni znala. Pripravila je 8 litrov vode, datlje in oreščke, v rukzak pa spakirala šotor s spalko. Na vetrobranskem steklu je pustila sporočilo, sestrin naslov v Senegalu in z otrokom krenila proti zahodu. Vedela je, da je atlantska magistala na zahodu. Z otrokom je hodila 5 dni. Na dan sta naredila po 20 kilometrov. Zvečer je postavila šotor, sebe in otroka pokrila s spalko ter zaspala. Peti dan, sta srečala že omenjeno kamelo. Kasneje se je izkazalo, da je to kamela, ki jo njen lastnik, Hasanov prijatelj pogreša že pet let. Izginila je brez duha in sluha. Ženska si je mislila, ta kamela gre ali h nomadom ali nekam, kjer je voda. Sledila ji je. Kamela jo je peljala proti Iraifii. Ko je v daljavi zagledala drevesa sredi puščave, si je mislila, kjer so drevesa, je tudi voda in nadaljevala pot. Izgubljena kamela jo je rešila.

Ob prihodu v Iraifio je bil otrok povsem onemogel. Ni mogel jesti. Pil je le vodo. V Iraifii sta počivala tri dni. Hasan je poklical lastnika Iraifie, ki ju je odpeljal do zdravnika, poiskal izgubljeni Renault in ga odpeljal do mehanika. Čez nekaj dni se je mimo pripeljala skupina, ki je bila na poti v Senegal. Z njimi je nadaljevala pot. Tokrat brez strahu, da bi se ponovno izgubila.