Po enem tednu hamade, koz in kozic, ovac, osla Žajforja in sosedovih kamel pri Didijevi hajmi in njegovem pastirju Kueidru, sva se končno spokala in krenila proti jugu. Greva v Mavretanijo. Na poti v Dakhlo sva se še enkrat ustavila v Iraifii. Res bi bilo škoda če bi spustila čofotanje v termalnih vrelcih. Sicer smrdijo po jajcih, pa nič ne de. Kadar se počutom slabotno, si nabavim eno pakungo jajc in jih v nekaj dneh pojem. No, tukaj se ob vonju po njih počutim kot Popaj. Voda je slankasta, v enem litru je približno 3 grame soli in seveda polna žvepla. Stara je približno 14.000 let, iz časa zadnje ledene vode in prihaja iz vrtine, globoke 1875 metrov. Leta 1961 jo je odkril Jean-Pièrre de la Porte, geofizik, ki je tu delal seizmične raziskave. Danes je lastnik družbe Geoatlas, ki se ukvarja predvsem z iskanjem vode v Sahari. Termalna voda v Iraifii je dobra predvsem za kožne bolezni, naprimer luskavico, nevrodermitis ipd. Zdravi očesno mreno, blaži simptome rahitisa, revmatizma, artritisa ipd. A tudi če si zdrav, ne škodi. V malem bazenu je vedno 40 stopinj, v velikem 45. Vročina, ki dovoljuje le ležerno namakanje.

“Toplice” niso prizorišče turizma, temveč kraj, kjer človek zares najde svoj mir. Hasan tu živi in dela že 14 let. Je čuvaj, ki skrbi predvsem za kvaliteto svojega življenja. Dvakrat na dan se okopa, večkrat na dan skuha čaj, dobro je, sicer pa veliko bere, posluša radio, piše poezijo, riše in meditira… Okoli vrelca je zasadil tamariske, edina drevesa, ki so iz zemlje sposobna filtrirati sol, in Iraifio spremenil v pravo pravcato oazo sredi puščave. V eni hajmi, nomadskem šotoru spi, v drugem prenočuje goste, v velikem šotoru si je uredil kuhinjo z jedilnico in delovnim kotičkom. Elektriko pridobiva s pomočjo sončnih celic, hladilnik in DVD player pa lahko priključi, ker si je omislil tudi inverter. Pitno vodo pridobiva z destilacijo. Pravi, da je v Iraifii našel svoj mali raj na zemlji. O tem pričajo tudi njegove risbe, na katerih sebe in svojo 24 let mlajšo ženo upodablja kot Adama in Evo…

Mesečno zasluži 3600 dirhamov (cca 350 eurov), čez dve leti pa bo lahko užival minimalno penzijo, ki bo znašala približno 2500 dirhamov (cca 240 eurov). Ni veliko, a s tem se da v Zahodni Sahari, kjer se ne plačuje davkov, čisto spodobno živeti. Še posebej, če imaš v Laayounu hišo, ki ima 120 kavdratnih metrov. Po maroškem zakonu se človek lahko upokoji po 3260 delovnih dneh, sadove socialne penzije pa lahko prične uživati pri 66ih. Čez dve leti, ko bo penzija pod streho, se bo Hasan odločil, kako naprej. Prihaja namreč iz ene najbogatejših družin v Zahodni Sahari. Rgebeti so lastniki največjih čred kamel. Družina bi mu lahko pomagala pri gradnji hotela v laguni Naila ali zdravilišča v Iraifii. Bo videl. Pravi, da mu denar ne pomeni nič. Da so ljudje kot rastline. Potrebujejo vodo, hrano, sonce, prostor, ženejo pa se za povsem napačnimi stvarmi. Naprimer za denarjem.

Leta 1993 in 1997 je po eno leto preživel v Evropi. Prvič na Kanarskih otokih, na otoku Las Palmas, drugič v španski enklavi Ceuta. Na Kanarskih otokih je delal kot čuvaj parkirišča, prodajalec indijskih dekorativnih predmetov na tržnici Domingo in kot prodajalec časopisov. V Ceuti je delal kot prevajalec v socialnem centru. Španščine se je naučil s poslušanjem radia. Tako kot tudi francoščine. Preden se je poročil, je v Iraifii veliko časa preživel v samoti. Pravi, da je včasih minilo tudi po 2 meseca, ne da bi koga srečal in z njim spregovoril kakšno besedo. Tako si je čas krajšal s poslušanjem radia. Postaje v tujih jezikih posluša tudi če ničesar ne razume. Trenutno se na ta način uči angleščine. Kot pravi, se v onomatopoetski angleščini pogovarja z Bob Dylanom, čeprav ga ne razume.

V Evropo ni odšel zaradi zaslužka, tako kot večina Saharcev, temveč zato, da bi spoznal svet. Delal je zato, da bi videl, kako stvari potekajo v “civiliziranem” svetu. Vendar ga ta ni premamil. Zanj to ni nobeno življenje. V Sahari je veliko bolje. V Evropi ni svobode in miru. Ljudje živijo v stalnem stresu, kot kure v kokošnjakih, kjer sosed sliši soseda in človek nima nikakršne intime… Ljudje so utesnjeni, betonske stavbe jim ožajo obzorje. Drevesa izginjajo, beton raste. Na cesti ne najdeš enega samega kamna in če je že kje kaj zelenega, je to kakšna osamljena palma, ki raste iz pločnika. Ljudje nimajo časa, stalno se jim nekam mudi, morajo iti, morajo se vrniti, morajo jesti, morajo spati, proste so le sobote in nedelje. Stalno tečejo. Tečejo za denarjem in ko umrejo, ničesar ne odnesejo s seboj. Tečejo za nič. Pravi, da je to slepa civilizacija, ki spodbuja alkoholizem in odvisnost od drog. “Povsem razumem odvisnike: radi bi zbežali iz slabe realnosti, v kateri morajo živeti.”

Medtem ko “civiliziran” svet teče dalje, Hasan v Iraifii opazuje vesolje. Zvezde, ki se utrinjajo v počasnem posnetku in padajoče meteorje, ki te ob dveh zjutraj zaslepijo bolj kot sonce v puščavi opoldan. Oče mu je povedal, da Luna deluje kot zrcalo, v katerega ujameš sonce. Njena moč je skozi čas sposobna razklati kamen in če zaspiš pod njo, te prične boleti glava. Nekoč je nekemu staremu Saharcu povedal, da so se Američani povzpeli na luno in ta mu ni in ni verjel: “Zakaj je potem niso pobarvali na rdeče? Ne verjamem!”

Hasan je videl že dva meteorja, ki sta strmoglavila v Saharo. Meteorne kamnine na trgu dosegajo vratolomne cene. Čeprav ve, kje se nahajajo, ga ne zanimajo. Raje piše svojo poezijo. Hasanov Brat ima prijatelja po imenu Inreque. Je nepremičninski posrednik, ki za hobi igra na kitaro. Nikoli ga ni videl, a ker ga brat tako zelo čisla, ga je v pesmi ovekovečil tudi sam:

Inreque es una luna

I duma no como ninguna

Si quieres disfrutar

Te falta escuchar

Inreques cuando cantar

Cansiones de verdar

Con palabras agradables

Qui sieran las puertas de dolor

El Dios en su coràzon

Como l’uedo de buena canzion.

(Hassan Achhad, Iraifia)