Preden sem odpotovala, sem se opremila z vsemi tehničnimi dosežki modernega sveta. Zrihtala sem si nov lap-top, Denis mi je pokazal, kako se naredi blog, sposodila sem si Morov digitalni diktafon, po treh letih sem pri NLB obnovila Klik, po dveh letih sem ugotovila, da so moji gsm računi tako visoki zato, ker imam nek čuden Debi(l)tel paket, ki za vsako storitev računa duplo, zato sem prešaltala na Si.mobil Smart, ki je baje pametnejši. Odprla sem si Gmail, za svoj štiri leta star Olympus sem končno nabavila večjo spominsko kartico. Moru sem jo naročila iz Nemčije, kjer so bolj poceni. En giga. To bo fajn, nič več stiskanja na 128 mb! Zdaj slikamo samo še v super haj kuoliti…

V dobrem mesecu sem bila po hitrem postopku soočena z dejstvom, da sem v zadnjih nekaj letih tehnološko stagnirala. Informacije so kar deževale, jaz pa v glavi premalo rama, da bi vse skupaj lahko dovolj hitro sprocesirala. Vse je prišlo naenkrat: obstajajo Flicker in njemu podobne spletne usluge kot so Picassa in kaj vem še kaj, obstaja U-tube in še in še razno raznih for s pomočjo katerih lahko počneš skorajda vse. Lahko narediš svoj uebpejdž, blog, oboje v enem, nanj pa lahko naložiš toliko muzike, filmov in slik, kot se ti zljubi. Le vse žive spletne usluge moraš znati uporabljat. Nadalje: na Gmailu se lahko tudi četa in tudi moja Nokia je baje zelo haj tek. Ima spominsko kartico, Word, Excel. Tudi Bluetooth – kaj se že s tem počne? Prask prask po glavi. Ma ja, ko bo treba, se bom že naučila. Glavno, da imam vse to s sabo…

Potrebno je bilo sfrizirat novi lep-top. Naložiti vse potrebne programe, slovarje, enciklopedije, knjige. In ker zares ni bilo časa in ker je bil moj ram preobremenjen s procesiranjem programa “Kaj vzeti s sabo in kaj še moram narediti preden grem”, sem za vse potrebno zadolžila Denisa, ki je zlat. Moro je bentil, češ da cele dneve nič ne delam, jaz pa sem intenzivno in globoko razmišljala. O tem, kaj bom spakirala (sic!).

Baje obstajajo programi, ki ti po netu poiiščejo literaturo, ki jo potrebuješ in jo snamejo na računalnik. No, enemu takemu se baje reče Torrent in Denis mi ga je seveda naložil. Iskanje knjig sem si pustila za drugič. Ni frke, program je in ko ga bom hotela uporabit, bom poslala mejl glede navodil za uporabo. Ali pa še bolje, zadevo uredila kar preko četa. Ali pa Skypa. Samo še kaj penezov moram naložiti. Pa kakšne slušalke nabavit. Vse bo še kul. Res sem nesramno komot…

Računalnika pred odhodom skorajda nisem odprla. In ko sem ga, sploh nisem pogledala, kaj vse imam, kako dela ipd. Marsikatero opravilo sem si pustila za na pot. Olympusovo spominsko kartico sem spravila v torbo, ravno tako kuverto z geslom za obnovo certifikata Klik in Si.mobilovo sim kartico. Tudi za podaljašanje mednarodne garancije za računalnik na tri leta ni bilo dovolj rama.

In potem se je začelo: v Marakešu sem prejela sms, da smo se z Debitelom dokončno razšli in da sem v dobi Si.mobil. Si mobilna? Sem! Vstavim sim kartico – moja haj tek Nokia je noče registrirat. A imam zaklenjen telefon al kaj?

“Ampak Nokia, zakaj me pa potem sprašuješ, če hočem delat v povezavi ali brez? In zakaj me arbitrarno veliko časa puščaš na linijo, potem pa začneš štrajkat? A si zaklenjena ali nisi?! Obnašaš se kot kak despot!”

Nekaj časa sem se sekirala in težavo poskušala odpraviti, potem pa to posebnost moje Nokie vzela kot nujno dejstvo. Nabavila si bom maroško številko in videla, če dela.

Nekje južno od Marakeša sem si rekla, zdajle bomo pa malo fotkali. Vstavila sem mojo Gigo. In mašinca me je vprašala: “Bi radi formatirali?” Jasno da ja. “Yes.” Mašinca pa: “Sori, na tej kartici je pa napakca, težka bo.”

- “Ma ne, to ni mogoče, prav gotovo spet česa ne znam.” In sem zadevo pustila za kdaj drugič. Da mi slučajno ne odnese plafon… No, pa je naključje hotelo, da se je v Didijevi hajmi oglasil fotograf Matjaž Krivic, ki obvlada.

“Stara moja, tale kartica je fuč. Tudi meni se je že zgodilo.”

- “A jo pol kar stran vržem al kaj?”

- “Ja, ni nujno. Obstajajo tudi rescue tools in se da včasih popedenat …”

Nak, premalo rama…

Potem je prišel dan, ko sem hotela urediti Klik, pogledat, če je bila nakazana štipendija, sporočit Duški da je prišel dan D, istočasno pa urediti še mednarodno garancijo za Toshibo. Zveza v Laayounu je bila odlična. Računalnik je delal tik-tak. Uspešno prenesem Klikov certifikat. Potrebno je samo še vpisati geslo in že bom lahko preverila, koliko soldov je na računu. Vtipkam tisto, ki so mi ga poslali po pošti. EEEEE! “Vaš račun je bil blokiran, ker ste 5x napačno vnesli geslo.”

- “Ne nisem, samo enkrat sem!”

Pa to ni res. In se spomnim, da je bil Denis tisti, ki mi je pred tremi leti štimal zadevo in napisal geslo v takih hieroglifih, da sem se prepričana, da tokrat pa vem, katere črke so zapisane z veliko in katere z malo, štirikrat zatipkala. (Matr sem bila komot. Bolj ali manj kot tokrat?) In kako mi lahko samo obnovijo certifikat ne da bi mi dali novo geslo? Kako pričakujejo, da bom vtipkala geslo, ki ga nisem nikoli poznala? (Sic!) Sem mislila, da je tisti račun adijo za vedno, zdaj pa se oglasi kot kak duh iz preteklosti in hoče pesuord. Res sem haj tek, ni kaj. Štekam manj kot Didijev osel Žajfor.

Pišem na banko. Dva dni nobenega odgovora. (Ker sem se na vsak način hotela pogovarjat z avtomatom…) Potem poiščem na Klikovih straneh drug naslov. Ponovno pišem. Nič. Ne šljivijo. Prosim za pomoč Denisa. Seveda mu ne bodo povedali zaupnih informacij. Pravijo, da me bodo poklicali. Ja, ampak na mojem telefonu zveza redno pada, poleg tega pri Didijevi hajmi ni ravno dosti signala. Plezati moram na kamion. Kaj, a naj cel dan stojim tam in čakam na klic? Obup… In zakaj me ne kontaktirajo po mejlu? Zakaj mi nihče ne odgovori? Za uslugo sem jim plačala 10 eurov. Nihče me ne mara, drugi so krivi za vse…

No, pa še mednarodna garancija. Grem na net. Še pravočasno. Rok za podaljšanje je 30 dni od nakupa. Vnašam vse računalniku pripadajoče šifre, vse teče kot po olju, nakar moram sporočiti datum nakupa in številko garancije. Ja, kje je pa to zapisano? Tega nimam. Garancija je neštempljana. Prask prask… Pišem tipu, pri katerem je bil kupljen abakus. Ne odgovarja. Hja, morda je pa moje vprašanje preneumno. (Izkaže se, da res. Že skozi imam na desktopu nek program, ki se mu reče TOSHIBA Warranty. Budala! Pa nikomur ne povedat…)

In potem, nekje vmes se spomnim, da je moj Gmail malo čuden.

“Denis, zakaj, ko pošiljam pošto iz mojega Gmaila, abakus zahteva pesuord od Morovega Gmaila?”

- “Špela, tole je zame čisti sajnsfikšn!”

- “Ja, zame pa drama…”

“Omar, zakaj me Gmail zafrkava?”

- “Hja, tole je pa res čudno…”

No, danes, po nekaj dneh obiskovanja sajbr kafejev, se je Moro spravil na svoj Gmail. Vsi odgovori na mejle, ki sem jih poslala iz svojega Gmaila, so bili v njegovem kaslcu. Prsak prsak. Med drugim tudi tisti od Klika: Moram na matično banko ali uredit preko Teledoma. Podpisne kode pa v Ljubljani… No, vsaj gsm mi spet dela. Omar je ugotovil, da ga je treba ipak odklenit. Kakšno olajšanje, ko razrešiš vsaj eno izmed zagonetk digitale tehnologije! Kako majhni smo na tem svetu. Kako veliko zvezd je na nebu. Kako daleč je sonce!

Stopiva iz sajbr kafeja Esma. Iz nekega pik-apa me gledata dve kameli: “A si ti čist luni al kva?!”

- “Ja, bi rekla, da še kar…”

Hm…Kako sta se stlačili noter? Saj res, zadnjič sem videla eno, ki se je peljala v avtu in ne v pik-apu. Zlesti v keson pik-apa je pravzaprav mala malca…

Vrneva se h hajmi. Iz Kueidrovega radijskega sprejemnika se razlega nekam znana melodija. Radio Polisario? Potem razločim besedilo: “Zbog jedne divne crne ženeee… Zbog njene divne crne koseee… Zbog jednog pogleda u noći, i obećanja, da će mi doći, tužan i saaam, čekam je jaaa…” Kueider, a me ti malo zafrkavaš?