V Sidi Akhfennir sva se pripeljala precej pozno. V obcestno ribjo restavracijo, kjer sva spoznala Hasana in Mohameda, sva odšla na ribe in čaj. Hasana več ni tu. Pravijo, da je odšel v Agadir. Mohamed naj bi bil pri anteni novega operaterja mobilne telefonije. Ko sva se podprla, sva ga odšla iskat. Je gasterbajter iz Mavretanije, zato ga kličejo Mavretanec. Spoznali smo se, ko smo se novembra tu ustavili na ribah. Takrat je povedal, da zelo rad bere in da je knjiga zanj najlepše darilo. Rad bi prebral Harry Potterja, ki pa stane 20 eur, toliko kot najem njegove sobe. Preveč. Povedal je tudi, da je bil petkrat poročen, pa so ga žene vedno znova zapustile, ker je premalo zaslužil. Ni bilo za dom, ni bilo za osnovne stvari. In so šle.

No, Moro se je potrudil in pri Mladinski knjigi zrihtal škatlo knjig v francoščini. In sedaj sva mu jih hotela predati. In še malo počvekati.

V temi sva zgrešila Mohamedovo anteno in se najprej ustavila pri bazi kraljeve mornarice, ki ima ravno tako anteno, nato pa še kakšnih 10 km vozila v napačno smer in k napačni anteni. Ko sva se vračala, sva pravo anteno zagledala tik ob vhodu v mesto. Mohameda ni bilo tam, tip, ki dela pri anteni drugega operaterja, pa naju je le zblojeno gledal in ni bil čisto prepričan, če je tipu, ki šotori poleg njega, ime Mohamed. Seveda naju je takoj vljudno vprašal, če imava zanj kak tablet. Prav neverjetno je, kako nekritično jih žvakajo: tablete proti revmi kot sredstvo proti glavobolu ipd.

Dovolj sva imela iskanja, pa sva se odločila, da bova spala kar malo vstran. 50 metrov naprej je 20 metrski klif padal v Atlantik, valovi so butali, veter je bučal – absolutno romantično. Z naglavnimi lučkami sva še malo brala. Nekaj zaškripa… Spet nekaj zaškripa. “Kaj je to?” Spet zaškripa, Moro skoči, pokuka pod zaveso od kabine da zgleda kot kaka princesa in zaloti tipa, ki poskuša odpreti okno.

“Kaj pa počneš?!”

- “Oprostite, nimam denarja, pa sem mislil, da bi lahko tukaj spal.”

– “Tukaj ne moreš spati. A hočeš, da pokličem policijo?!”

– “Oprostite, nimam denarja, nimam kam, lačen sem in žejen. V mesto se ne upam, ker me tam čakajo.”

Moro se zmehča in odpravi ven, s flašo vode v eni roki in veliko meglajtko, ki vizualno deluje kot hladno orožje, v drugi. “Ampak, zakaj mora vdirat v avto? Naj potrka, saj se da vse zmenit,” momljam, a Moro je že odšel. Grem za njim in vidim tipa, ki beži pred njim. Moro pa:

“Monsieur, ou allez-vous?” Ja kaj je zdej, a ne bi malo vode? Tip se prestopa in menca v varni razdalji kot kak neudomačen kužek. Boji sem, da ga bo Moro užgal. Prižge si cigaret, da enega Moru in spet razlaga kako je ubogi, a hrane in vode noče. Moro se vrne, in pravi, da se mu tip smili. In da je rekel, da naj ne pokliče policije. No in se strinjava, da je ubogi, pa narediva en krog okoli kuće putujuće in glej si ga no glej, zagledava odvezano špago. Tip nama je skoraj zmaknil kolo! Zdaj mi je jasno, zakaj Italijani in Francozi v svojih kemperjih vozijo cucke vseh oblik in velikosti. Morda bi si tudi midva morala nabaviti kakega, ki fejst laja.

Če sva prej še mislila ostati pri anteni, sva se sedaj v en glas premislila in odločila, da greva spat na parkirišče od ribje restavracije. Bo hrupno, a vsaj varno. Pripeljeva se do restavracije in zagledava Mohameda, ki nama hiti naproti. – “Bonjour! Sta me iskala?!” Danes ni delal, bil je v mestu. Počasti naju s čajem. Pravi, da je restavracija od dobrega prijatelja in da tu pomaga, kadar ni nikogar drugega. Danes bo imel nočno.

Hasana baje ne bo nazaj. Načrtuje prebeg na Kanarske otoke.