Evo mene v Tiznitu. Marakeš in Chichaouo sem kar preskočila. Do sedaj sem se ukvarjala bolj z mehaničnimi deli – Orson je potreboval pozornost. Nič resnega, a fizično delo je imelo prednost pred intelektualnim. Včeraj sva prvič resnično kempirala. Kakšnih 20 kilometrov pred Tiznitom sva zavila s ceste in se odpeljala na osamljeno planjavo, posejano z redkimi drevesi. Kljub avtomobilskim zvokom, ki so do naju prodirali s ceste, sva se lahko predala miru in samoti. Sončni zahod ni bil nič posebnega, a za začetek čisto ok.

Marakeš sem tokrat doživela bolj z vidika industrijske cone. Pri Halilu sva cel dan menjala neko cevko – lekcija 1 zame: kako se s kabine sname harmoniko, ki loči kabino in “hišo”.

Spala sva v garaži s samimi dragimi terenci, Toyotami, Nissani, tam, kjer svoje rent-a-car-je hrani Driss Hbali, človek, ki nam je novembra, ko smo šli čez maroško Saharo do Laayouna, dal v najem svoje avtomobile. V kamionu se spi odlično. Prehranjevala sva se v menzi, skupaj z delavci, ki so zaposleni po delavnicah in obratih v industrijski coni. Čičerikina juha z olivnim oljem za zajtrk sploh ni slaba.

Naslednjega dne sva pri vulkanizerju, ki ima svoje prostore kar v mošeji (podnajemniki z najemnino odplačujejo kredit zanjo – kdor gradi božje hrame na zemlji, si zagotovi svoje mesto v raju), zamenjala zračnico in jo mahnila na jug, kjer je bolj toplo. Dnevi pod Atlasom so topli, jutra in večeri pa so v tem času leta hladna in tudi vlažna.

Nekje pred Chichaouo nama je počila zračnica. Ja, pa ravno sva jo zamenjala! Lekcija 2 zame: kako se s kamiona sname 80 kilogramsko rezervno gumo. Moro je sestavil nek patent iz treh vrst vrvi, jih preko droga napeljal čez škripec in privezal za gumo. Poklicala sva še tri krepke fante, ki so prišli pokazat svoje mišice. Medtem so okoli naju skakali razposajeni fantki in kot papige ponavljali besede, ki smo si jih z lokalnim mehanikom izmenjavali v francoščini. Šola na cesti. S svojim gnetenjem okoli nas so bili dokaj nadležni, a jih je njihovo prizadevanje po znanju francoščine delalo simpatične. Ko jih je na vsake toliko zaneslo v objestnost, jih je Mahžub nagnal. Tako je ime mehaniku, ki so ga poklicali, da bi nama pomagal odšeraufat gumo. Drog s pomočjo katerega naj bi uspešno vodila ključ in odvila vijake se je že ob prvem pritisku zvil kot čigumi. Začetniške napake novopečenih kamionđijev…

Ko smo se pripeljali do njegove delavnice, ki jo ima v sopartnerstvu z Maročanom Ahmedom, ki se, kakor je videti, vsakodnevno zakaja z rifškim kifom in ga čisto pošteno plačala, je vprašal še za cadeau. Nič kaj tipično za Saharca, za katerega se izdaja. Po poštenem plačilu je sledilo še pošteno darilo: volnen zimski marsovec.

V delavnici maroške dejavnosti № 1 smo popili čaj, Mahžub naju je oskrbel z novim drogom in obljubil, da bo celo noč stražil najin kamion, ki sva ga parkirala poleg. Železna vrata vulkanizerije so celo noč ostala odprta in nemo režala na fantomske tatove.

Zbudila sva se v sveže, vlažno jutro. Kondenz je kapljal vsepovsod, tudi v notranjosti se je nabral na dveh železnih nosilnih drogovih. Moro je po svoji navadi odšel v izvidnico in pri nekem starcu s premikajočim se štantom popil okusen črn čaj z žajbljem. Odpeljal me je k njemu, češ da se mi obeta specialna kava z ingverjem. A ta je zginil kot kafra. Ko se je pozanimal, kje je štant, okoli katerega so bili še malo prej postavljeni tudi stoli in mize, je trgovec iz bližnje trgovine začudeno vprašal “Kakšen štant?” Fatamorgana?

Medtem ko sta Mahžub in Moro flikala preluknjano zračnico in brusila zarjavelo feltno zaradi katere je tudi prišlo do poka, sem se neuspešno otepala penetrantnega domačina, ki ni in ni prenehal z vprašanji. Na koncu sem se vdala in začela spraševati nazaj. Hasan je kmetovalec, ki prideluje največje lubenice v Maroku. Chichaoua naj bi bila prva po pridelavi lubenic daleč naokoli, rekorderka med njimi pa naj bi tehtala 24 kilogramov. Poleg tega prideluje tudi grozdje. Vendar izključno v prehrambene namene. Ker je zagret vernik, noče imeti nič s pridelavo ali prodajo alkohola. Prideluje tudi fige, pomaranče, oljke, korenje, grah in nasploh mu ne gre slabo.

Ko mi je poklonil že ne vem kateri kompliment (češ da sem pametna in sposobna kot moški, zaradi česar bi v Maroku lahko našla super službo ipd.), pove, da sva mu všeč, ker nisva navadna turista in potujeva tako, da sva v stiku z lokalnim prebivalstvom, ne tako kot večina turistov, ki naj bi v Maroko prihajala zaradi seks turizma in drog, naju povabi na čaj in kosilo. Pravi, da bi mu kot gosta izkazala čast. Ker je Moro še zaposlen, ga odide vprašat, če svoji ženi dovoli obisk na njegovem domu, kjer me bo pogostil s čajem. Čez 30 minut me bo pripeljal nazaj.

Izkaže se, da je Hasanov oče parlamentarec, velika živina v Chichaoui. Družina naj bi se pred 200 leti v Chichuauo preselila iz okolice Boujdourja v Zahodni Sahari. In kot pripoveduje družinsko izročilo, naj bi tja prišla iz Saudske Arabije. Hasan prvi, da so Saharci, in da naj bi jih bilo poleg maroških Arabcev in Berberov v Chichaoui veliko.

Med pitjem čaja in uživanjem toplega kruha, prelitega z olivnim oljem, se okoli mene radovedno motajo njegovi trije otroci: 7 letna Fatim Zahra, 4 letna Nasiha in 2 letni Mohamed. Hasan pove, da prvič vidijo tujko, zaradi česar sem jim zanimiva. Chichaoua kot križišče, kjer se zavije proti turističnima destinacijama Essaouiri na zahodu ali Agadairju na jugozahodu, za mimoidoče tujce ni zanimiva, zato se, razen, če jim ravno ne poči guma, tu ne ustavljajo. Spoznam se z ženo Fatiho, ki je Berberka. Malo za hec malo pa zares pove, da je ljubosumna in vpraša, če je kaj med nama… No ja, Hasan definitivno ni moj tip.

Ko se nama pridruži še Moro, se Hasan razgovori. V zadnjih letih naj bi se v Maroko, vsako leto priselilo okoli 10.000 Francozov. S svojimi penzijami tu živijo kot lordi. V Marakešu so pokupili že skoraj vse nepremičnine, cene rastejo v nebo in domačini živijo čedalje slabše. Razpasel se je homoseksualni in pedofilski turizem. Družine, ki nimajo od česa živeti, svoje fantke, stare med 6 in 11 let čez noč pošiljajo “na delo” za 3000 dirhamov (cca 300 eurov). Svojih otrok ne sprašujejo, kako je bilo “v službi”, za odškodnino jim pustijo kakšnih 200 dirhamov, s preostankom pa poskušajo preživeti obubožano družino. Hasan pravi, da je isto z otroškim delom po raznih delavnicah. Treba je jesti, samo za vrsto posla, kamor se bo poslalo otroka, se je potrebno odločiti. V takih razmerah se zdi greh govoriti proti otroškemu delu. Brez slednjega afriški otroci ne bi samo ne hodili v šole, temveč bili še bolj lačni…

Hasan je bil med leti 1986 in 1996 v maroškem zaporu. V tistem času je končal licej, pripravljal se je na računovodski izpit in nameraval odpreti računovodski servis. Načrte mu je prekrižal pijanec, ki ga je napadel z nožem. Ni vedel, da je pijan in ga v samoobrambi odrinil. Ta je padel, z glavo zadel ob rob pločnika in umrl. Sodili so mu za nenaklepni uboj. Najprej so mu napovedali dosmrtno ječo. Na sojenje je čakal v preiskovalnem zaporu in se spraševal, koliko let bi lahko zdržal v tem peklu. Ocenil je, da kakšnih 10. Sodnik mu je izrekel natanko tako dolgo kazen. Pravi, da ima občutek, da si je sodil sam.

Zapor je bil zanj pravi pekel. Pravi, da so ptice, ki v kletki poginejo in ptice, ki ne znajo živeti drugače kot v kletki. Sam ni bil ustvarjen za življenje v zaporu, kjer je na 40 kvadratnih metrih med podganami in ščurki spalo po 20 ljudi in so vsakodnevno potekale borbe za hrano. Pravi, da kdor ni okusil suhega kruha in vode, okusa po zemlji, ki v stiku z vodo postane kot blato, še ni okusil prave bede. V Maroku je 80 procentna nepismenost, v zaporu naj bi bila 90 procentna. Družil se je s tujci, ki so tam končali zaradi droge, tudi z nekim doktorjem zgodovine. V času kralja Hasana II. je bilo veliko političnih zapornikov. Pravi, da je imel ves božji dan za študij in da bi v zaporu lahko končal fakulteto, pa ni verjel, da bo kdaj prišel ven in zato ni imel motivacije.

Zapor naj bi bil prevzgojna ustanova, a nepismeni in sadistični čuvaji, za katere se je zdelo, da svoje poslanstvo vidijo le v poniževanju, pretepanju in kričanju, niso delovali ravno v zgled. Živo opisuje škripanje železnih vrat, korake in ukazovalno kričanje čuvajev, zvoke, ki so se mu zarezali globoko v spominske vijuge. Oče ga ni obiskoval, bratje in sestre so bili premladi in mati, kot tradicionalna ženska, doma ni zapuščala. Na dan, ko so ga spustili, ni verjel, da bo resnično zapustil zapor.

Tam je začel verjeti v boga. Pri 24ih, ko so ga zaprli, ni verjel v nič. Bilo mu je vseeno. Zdaj ve, da Bog je. Pravi, da je bil zapor zanj boleča, a koristna izkušnja. Žal mu je le tega, da je v njem preživel najboljša leta svoje mladosti. V življenju ne obžaluje ničesar. Recitira eno zadnjih pesmi Edith Piaf: No rien de rien, no je ne regrette rien…

Danes s svojo družino živi v ogromni očetovi hiši skupaj s še štirimi brati in njihovimi družinami, materjo, očetom, dvema tetama in stricema, ter neporočenimi sestrami, ki so še doma. V hiši je skupaj kakšnih 20-25 ljudi. Ženske se zadržujejo v ženskih prostorih (čisto mirno bi temu lahko rekli harem), doma skorajda ne zapuščajo in družno skrbijo za vzgojo otrok in gospodinjstvo. Moški skrbijo za “stike z javnostjo” in preživljajo družino.

Ko konča s svojo zgodbo, nama pove, da se počuti olajšanega in da je ni povedal še nobenemu tujcu. Zaželi nama srečno pot in povabi v goste, ko si bova lahko vzela več časa.