Biti niti tukaj niti tam. Stati z eno nogo na peronu, z drugo na vlaku. Stalno početi nekaj, kar v vsakdanji realnosti nima očitne funkcije: ne prinaša denarja, penzije, zdravstvenega zavarovanja, stanovanja, avta. Trudim se zunaj vseh obstoječih normativnih sistemov. Neznosno lahko bivam. Poskušam se obdržati nad vodo med visokimi plimami entjuziazma in globokimi osekami negotovosti, ki me kotalijo po morski obali. Stalno nekaj počnem. Za reference. Ali pa zato, ker mi pravijo, da sem v tem dobra. Ko s tem, v čemer sem dobra kandidiram na razpisih, da bi dobila kak denar, se soočim z dejstvom, da to, ali sem dobra ali slaba z realnostjo nima nobene zveze. Če bi dejansko želela sodelovati v tej mašineriji, v kateri se morajo znanstveniki zato, da bi se šli znanost, preleviti v administratorje in birokrate, bi projekt zastavila tako, da bi na razpisu šel skozi. Pomembno je vedeti le, kaj hočeš in izbrati trenutek, ko to začneš zavestno furati. Početi vse, kar počneš iz lastnih črev, pri tem pa dosledno ignorirati lastne strahove in tuja moraliziranja. Kot pravi Moro, življenje je stalna negotovost. Če se odločiš biti na svobodi, se jo moraš naučiti prenašati. Sicer znoriš. Če si želiš gotovosti, pojdi v redno službo (če jo dandanes sploh še lahko dobiš), vendar vzemi v zakup, da bo tvoje življenje poslej zato tudi bolj predvidljivo in dolgočasno. Za nekaj se moraš odločiti. Husseyin je enkrat dejal, da je najslabša odločitev še vedno bolja, kot nobena. Če predolgo sediš na dveh stolih, te prej ko slej spodnese. Konja ne moreš zajahati le z eno nogo. Zato odmisli strahove in kreni na pot.