Kljub nevšečnostim, povezanimi z marsovskimi vpadi, vsesplošnem počitnikovanju in dejstvu, da East-ok na drugi strani sveta spi, tačas ko jaz bedim, izloča, tačas ko jaz jem in pedalira, tačas ko jaz gajžlam štirikolesno kljuse čez kuclje, gre uživanje narave in družbe naprej.
Zdaj, ko je v notranjosti prehuda pečica tudi za najbolj zagrete skavte (naj se cvrejo v peklu), je 50 kilometerski oboceanski pas, tista atraktivna destinacija,
zaradi katere se splača kljubovati neusmiljenemu sfižitelju, zobu časa. Ki pa te ne glede na konzervativno previdnost včasih vendarle ujame na levi nogi.
In te z vrelim vetrom prikuje v skromno seciranje makro sveta. V zavedanje, da smer razvoja življenja ni preveč atraktivna. Da kakih večjih žurov ne kaže več pričakovati… Kvečjemu polurno žvrkljanje hladno stisnjenega sončničnega olja, skorjico kruhka, žličko čajčka – zaužijemo spoštljivo. Ali pa protezo v plastični čaši. In keramično nočno posodo s portretom Idi Amina na dnu. In sečni kateter.
Ponoči je štorija povsem druga: poleg vsiljivih marsovcev in standardnih zločestih zlikovcev teme, se zadnje čase v moj krhki sen vriva še nekakšno živčno škrebljanje, ki me dela nervoznega. Dolgo sem ga ignoriral, se nekaj časa celo slepil, da je škrebljanje samo od sebe vzelo slovo, a ko se je odločno začelo dogajati v moji centralni shrambi živil in sicer na zadnjem paketu ta dobre pašte, je črnogorska pesniška duša ipak morala v akcijo. Jako jezen in primerno opremljen sem 28-ega junija 2009 ob 04.44 uri, z mislijo na Contigency Plan – če nič ne pali, vse zažgat! – v malih možganih, stiral v čošak in po hudi bitki okrog 05.53 uri lastnoročno poslal na oni svet tole avtohtono zverino.
Asaaa, šotokan, Sandokan!
Ubil sem seveda muho (pa pravijo, da Mohorowitz še muhi ne bi storil žalega). No, morda so jo leta ugonobila. V vsakem slučaju pa je bilo sila krvavo, od česar je rodenta trofnil veršlok, oziroma hart atak. Jaz sem se počutil pri tem kot ostareli Džo Frazer, ki po ringu preganja nakoksanega in naekstaziranega Brus Leeja. In jako je bil prezenten dišavni polton, da ne rečem diplomatska nota zašvicane Blanke Vlašić. Hic rodent hic salta! S to izkušnjo na puklu odločno kot Clint Eastwood pošiljam gsm-Mesić vsem rodentom in ostalim zajedalcem individualne substance (lenobi, ponosu, revščini, izolaciji, segregaciji, fejk pajdaštvu, hipokriziji, nezdravi hrani in slogu življenja…), da tu – kjerkoli že to je – niste dobrodošli. Niti v Piratskem zalivu. Tako.
Rodenta zadnje počivališče, požrešna glava je namesto proti Moki za kazen obrnjena proti Johannesburgu. Bodičasta rastlina simbolizira Jezuščkovo krono: za nas si trpel, kri točil, pleničke močil in to.
PS
Kako je ta rodent sploh zlezel v moj kamion? Spet eno tako vprašanje… So bile spet tuje »obveščevalne« službe v igri? Sova? Ščinkovec? Pink flamingo? Naomi Campbell? Ta. Slednja je hotela videti, kako skačem po Orsonu in nabijam z glavo v strop, da imam sedaj tam, kjer bi moral stati sedež inteligence, nekaj takega kot nekakšen pladenj. Eno tako umsko Slavonijo, Savano, Savo dolinko, da me še lastna hermetična mati ne razume več.
PPS
Mi imamo enega Rode(n)ta v Rimu, kajne? Ja, kaj pa čaka, ta vatikanska kurija. Petelina?
Recent Comments