Ena kratka s poti: po ekspresnem postanku doma in medli izkušnji z dvema kandidatoma za sošoferja, sem že na poti. Malo presenetljivo sem se znašel v Seteju, Francija, kjer me je astronomska cena hitro odvrnila od želje po vkrcanju na trajekt za Maroko. Pred tem mi je italijanski post-fašist v belih hlačah in belih gatah, ki sliši na ime “commisario”, preprečil vkrcanje na trajekt Livorno – Barcelona. Ker moj tovornjak ni noben kemper, je rekel. Zame je, sem rekel, imam posteljo, kuhalnik, glasbeni stolp, TV, hladilnik, mizo in stol in celo pralni stroj, kaj še manjka? Ni homologiran, je bil neomajno pikolovski in ekola – sem naredil en velik krog in kupil poceni karto za đabe, ker denarja gotovo ne bom dobil povrnjenega. Fuck Grimaldi lines. Mi je pa ostala neprecenljiva izkušnja, kako se mali pezde izživi na še manjšem pezdetu. Big fish, small fish. Gre v arhiv drobnih nevšečnosti, ki jih mamka Ojropa meče pod noge svojim državljanom na poti na lepše. Hvala. Ampak jaz kvalitetne državljanske vzgoje že dolgo ne potrebujem več.

EU

Kje je danes tisti “svobodni pretok izdelkov, storitev in ljudi”?

Spoštovani in še bolj spoštovane,

za potrebe krojaške delavnice mojega najboljšega prijatelja (ki je med ostalim tekstilni podJeTnik), je razpisana tiralica za delujočimi rabljenimi šivalnimi stroji, na električni ali pak nožni pogon. Nabirka se bo vršila med 2. in 13. junijem 2013 na celotnem teritoriju republike Slovenije. V zahvalo dobite dobrotniki in dobrotnice še svežo srajco ali dve naravnost iz sweEt shopa mojega najboljšega prijatelja. Spodaj nekaj slik, ki niso simbolične.

P1040291

P1030862

P1030863

tailor A

negative c

PRAV TAKO (ZA LASTNE POTREBE)) IŠČEM RABLJENO BELO TEHNIKO, ORODJE, DOBRE RABLJENE AVTOGUME, LAPTOPE IN MOBITELE TER KAKO MIZO IN MANJŠO OMARO.

f1

Znan je fakt, da je poleg špičenja neumnosti, poslanstvo naše rase na Zemlji iskanje boljše polovice. Kar je kapitalna neumnost, saj smo boljšo polovico že našli in to tisti hip, ko smo prijodlali na ta svet. A ker pač poslanstvo preprosto mora biti, nam dejansko preostane zgolj kilavo jaganje slabše polovice. Nas tri – ženo, mene in psa (ki zase vztrajno terja kar dve polovici), je poslanstvo gnalo skozi humoreske in burleske,

f2

f3

mimo redkih dreveščkov,

f4

in neredkih kucljev,

f5

in nas pripeljalo v deželo pokončnih ljudi, Burkino Faso.

f7

f6

Tu smo se slednjič našli. Žene to ni vrglo iz tira, ker je itak popolna, đukac, nasprotno, je osvojil šest do sedem motiviranih polovic, jaz pa sem našel soseda – tako je hotelo naključje – ki je brž postal moj najboljši prijatelj. Naj ga v duhu današnjega časa orišem. Moj sosed in najboljši prijatelj je zrelih let in nemalo postaven.

f8a

Nosi se s stilom in ima vilo v najboljšem delu mesta, z velikim vrtom in pogledom na okoliške gaje. Lastnik je treh terenskih vehiklov, dveh mauntinbajkov, enega sitibajka ter dveh oldtimerskih motorinčkov znamke Piaggio različnih barv. Zelo ekstravagantno. Ima psa in mačko, rajske ptice, netopirje in mungose in devet mangovcev. Je lastnik podjetja Faso Impex, kakor tudi eksplozivno rastoče tekstilne tovarne, ki pikira na t. im. pussyfart tržišča – se pravi na plačilno sposobni Okcident. Moj najboljši prijatelj je bledikavosti v brk dobro integriran v avtohtono socialno predivo: pridno se udeležuje krstov,

f8

birm, obrezovanj, iniciacij in konferenc v bližnjem maquisu, kjer caruje ice cold king size beer. Mimogrede, lokalno pivo se imenuje Brakina, zato se Burkini rado reče tudi Brakina Faso. Moj najboljši prijatelj ima več bančnih kontov na Kajmak otokih, računovodstvo v Indiji in poštni nabiralnik v potopljenem gumenjaku pred Limassolom, Ciper. Ima tri žene v treh državah. Je vedno olikan in miren, v aufbiks situacijah pa sploh silno prijazen. Tip za ga vzet s sabo domov. Če ne bi bil že doma.

Burka Mar (118)

Ljubo Doma.

Tačas ko se domorodci zabavajo s pretepanjem nemočnih damastov, je mojemu  najboljšemu prijatelju vseh devet mangovcev čez noč obilno obrodilo kilske plodove, ki se skupaj s klopi množično mečejo na pod njimi nič hudega sluteče rezidente in prezidente. Iz bujno rastoče podrasti sikajo kobre in klopotače, medtem ko nebo preletavajo kot stealth bumbar neslišni krvosesni netopirji. Prujatelj je, učeno rečeno, sperpleksan. Delovno silo, ženo in ostale hišne ljubimce je poslal v tujino, sam spi pred vrati vile, ki jo je ipak treba očuvati dolgoprstih nepridipravov. Ponoči, ko živ bog ni buden, ker tudi on s temo potegne roleto. Takrat je prijatelju najtežje. Včasih mu prinesem svečo, včasih pa skodelico švicarskega mleka v prahu. Se bo že zlizal.

mangos

Edini posnetek idiličnih dni, ko je bila situacija donekod še pod kontrolo.

Pri nas doma je stvar sledeča: Ker smo le blago ateistični, v resnici pa katoliško marinirani, smo problem mangov rešili z božjo pomočjo. V vakum spomina se mi je bil namreč kot šestojanuarska zvezda utrnil utrinek iz leta 1975 ali kaj takega – koprska stolnica, dostojna količina THCja v krvotoku, pa tista reč na dolgi palici, ki so nam jo mični dečki enemu za drugim molili pod nos, kot češ a maš jurja stari, naš stvarnik je vseveden in vsemogoče, edino keša nekako ne obvlada … Mislim, da se je aparaturi za molžo reklo pušica ali dušica, v glavnem en tak vijoličast štunf, nataknjen na zlati kolobar ino na dolg porajkelj. Divine inspiration. Pri sosedu varilcu, sem si dal zvariti železen kolobark z nastavkom, pri sosedu krojaču, ki žal ne zna šivati, pa xxl štunf iz đinsa. Izvolite sliko namaziljeno občestvo, samo za vas: pušica sneta s porajkla za boljšo nazornost.

P1040050

Dogaja se to v deželi, kjer je v osemdesetih en možakar izzval revolucijo, s tem da je narodu vrnil ponos in pokončnost, ministrski zbor pa je prisil, da so se vsi vozili naokrog v renaultih 4, popularno Katrcah. No, potem ga je fental njegov najboljši prijatelj, ki še dandanes demokratično izvoljeno vlada. Vroče je tu, ljudje so na ultra hart, ni dnarja, pa se ga odtrga, kjer le mogoče. Najraje beluharjem, ki jim je itak še treba vrniti za kolonializem. Skratka vse je super-duper: živimo v četrti s poetskim imenom Sektor 5, tu je še del mesta, ki se mu reče Moscou, ker je tam vedno vsaj 2 celzija hladneje. In če se človek malo popelje v smeri Slonokoščene obale, hitro naleti na državno mejo, ki jo tam res ne bi pričakovali.

Burka dec 012 (129)

Nedaleč proč imajo svoj brlog Raelijanci.

raelijanci

Monsanto pa itak vsakemu zemljanu ponuja roko sprave in/ali pomoči.

monsanto handjpg

Polletni molk je hitro minil. Konzultacije s Stanleyem Kubrickom, Dzigo Vertovim, Želimirjem Žilnikom in Antejem Baloto so bile plodovite. Rezultat je jasen kot beli dan. Bonzaj!

Valencia, pred nekaj dnevi. Kraj v predmestj pravzaprav, ki se imenuje Meliana. Padla je noč in se ni več pobrala. Četverica sonarodnjakov na turističnem obhodu, med pedantno obšlajfanimi polji, bio-špelunkami, bajkerji, pasjimi dreki in đogerji. V Valenciji traja agro sezona vse leto. Je pa treba zato malo bolj turbo gnojiti. Kar ima določene olfaktične posledice. Gogi zanimivo govori in na primeru artičok, agrumov in kolerabe vse razumljivo razloži. Za svetovno grižo je kriv papež, za evropsko Merkel. Abraham Lincoln pa je bil rekel: pošlihtaj svoje cente, dolarji se bodo uredili sami. Tržišča sveta, kot vemo, sama sebe regulirajo in uravnavajo. Do sto stopinj in čez. Državljane uravnava država, državo pa Mafalda.

Gogi je modro varčen, ampak ta noč je posebna noč, pa nas pelje na lokalno specialiteto, ki hitro zdrkne po grlu. Imenuje se Horchada, izgovori se orčada. Okus ima nekje med vitriolom, bepantenom in sirkovo moko. Super, samo navaditi se je treba. Pa še led dobiš in lahko slurpaš brez etepetete zadržkov, medtem ko zavaljene starke mahajo s cigaretami in se iz dna duše krohotajo. Edino Hesus Christus ni tarča posmeha.

Potem orčade žal zmanjka. Noč še kar vztraja. Nikjer nikogar. Kar spuki, mejdunej. Drsanje obnošenih šlap odmeva med keramičnimi zidovi. Pa gremo spat, v varno zavetje tretjega štuka Gogijevega slonokoščenega stolpa, ki ga je čisto sam, praktično brez izdatkov – jahaje na prisojnem grebenu svetovne griže – preuredil. In zaspimo, in dolgo spimo in šele potem, nekje sredi noči se začne velika lokalna fešta s petardami, prepevanjem, plesom, grlenimi vzkliki in golidami osvežilnih napitkov. Se sliši kot na okrajnem sodišču registrirana vojna. Pa ti Valencianci so čisto nori. Blaznijo do osmih zjutraj, potem pa v posteljo.

Mi pa, žal, naprej. Svakog gosta preko noći dosta.

Potem je kaj kmalu prišla meja med kontinentoma, med tistim, ki jemlje in tistim, ki daje, čeprav to je malo relativno – mi siromaki vedno samo dajemo: najprej španski špedicijskocvarinsko-ladjarski camarilli, nato marueški okrogloriti bakšiš armadi. Juhej. A pa niso sklenili nekakšne carinske unije med EU in Marokom, junija letos? So? Aja, ma ni nič videt.  Toliko o tem. Je pa pristanišče veliko in grdo in moderno in Mustafa iz Senegala, honorarni suženj cool Karima je bil za razliko od ostalih slot mašin zelo prijazen.

Naj mu gre vse kot namazano.

(trije velblodi na poti v Afriko)

Republika Slovenija je kot vem izjemno širokogrudna napram tujcem. To nenavadno obnašanje je kodificirano že v slovenskem jeziku samem. Grde besede, kot so naprimer Dalejnc, Idrc al pa Štajrc so rezervirane za domaćine, medtem ko so lepe besede, med katerimi je najkrasnejša beseda velblod, rezervirane za tujce in ostale šefurje.

Skratka, čeprav nismo vešči upravljanja s tahometrom in smo za 5 ur obtičali v koloni med Saint Trapezom in Saint Privatom, smo že v Valenciji, ki je po novem znana kot novi začasni stalni domicil svetovno znanega umetnika, prevaranta in poklicnega penetratorja tujih stanovanj Flash Gorana and the golden flashback institution for protection of wildlife on alcohol-a. To je z drugimi besedami moj prijatelj Gogi Demagogi iz časov, ko sem se sam dičil s titulo Memento Mori. Bili so to časi razbrzdanega ljudskega teatra, v katerih je bilo vse v maslu, samo jaz kot v.d. finančnega direktorja sem si malce zamazal ime z netransparentnimi denarnimi posli. Zato je naš teater Gromki slednjič tudi propadel, a nič ne de, nastala je fondacja za samoizgon avtohtonih artistov in druge kulturne sodrge iz domaćih logov.

Pa smo tu, v Valenciji, na ulici Santa Teresa, en dan po lokalnem prazniku Moros i Cristianos, na poti v Afriko.

Kot je iz podobic nazorno kazno gre za humanitarno karavano: en kamion, v kamionu en kombi, v kombiju ful humanitare krame, četa Kitajcev ter zgoraj navedeni Idrc, Dalejnc in Štajrc. Pa dobro ljudi, dali je to uopće moguće?

Zahvala gre sledečim osebam ali organom:

- Špela Trošt z družino

- Božena Pellis z družino

- Mateja Marincelj z možem in s simpatično gostilno »Pri Stričku« v Novih Jaršah, Lj

- Barbara Motoh-Bračanov in Društvo prijateljev mladine, Izola

- Lana, Neca, Ajda in Femke

- mnogi slovenski alpinisti

- zveza separatistov od Slovenije

- premnogi anonimni darovalci

hasta la rivista

Alora, septembra grem spet v Afriiko. Za to priložnost zbiram sledeče:

- cele in oprane, zimske in letne obleke

- igrače (najraje plišaste)

- čevlje

- dolge štrike in škripce (za vodnjake)

- laptope in podobno, še delujočo elektroniko (tudi kuhinjske aparate)

Čevlji in elektronika so lahko tudi neoprani.

Išče se tudi sovoznik/ -ca na relaciji Slovinija – Bamako – Gambija. Kontakt je levo zgoraj. Lp, Moro

dežela približkov in iluzij

Gvineja, prvi strojno kovani zlatnik Angleškega kraljestva z državo Gvinejo ni v kaki posebni navezi. Takrat, konec 17. stoletja, se je pač vsa zahodna Afrika severno od Gvinejskega zaliva imenovala Gvineja. Nad njo je bil popularni Negroland, še više pa zgolj praznina, Sahara. Enako velja za gvinejskega prašička, ki ni niti prašiček, še manj pa gvinejski, saj izvira iz južnoameriških Andov. Tudi zloglasni gvinejski črv z zgovornim latinskim imenom Dracunculiasis, je le pogojno gvinejski. Popularno ime pač. Še danes obstajajo denimo kar tri države Gvineje: poleg Gvineje Gvineje, ki je predmet naše pozornosti, še Ekvatorialna Gvineja, angažirani javnosti znana tudi kot afriški Dachau, oziroma zanesljiv dobavitelj kakovostne nafte in pa Gvineja Bissau, ki slovi kot varna javka za kolumbijski kokain med romanjem v Evropo.

Naša Gvineja je bila francoska kolonija. In to nadvse priljubljena, saj je njena rodovitna zemlja kolonom nudila dve, včasih celo tri letine. V Gvineji izvirajo vse velike reke zahodne Afrike: Niger, Senegal in Gambija. Njena višavja zagotavljajo obilico dežja in blagodejno klimo  skozi vse leto. Mestece Dalaba je francoski eliti denimo predstavljalo to, kar je Veli Lošinj predstavljal avstroogrskem dvoru: dober zrak, dobra voda in hrana, relaks. K temu so prišla še bogata rudna bogastva, velik hidroenergetski potencial in dejstvo, da je bila dežela mnogih med sabo sprtih etnij relativno lahko krotljiva s korenčkom in palico. Skratka Gvinejo so Francozi ljubili.

Temu primerno je bilo ogorčenje, ko je proletarski puntar, vodja prvega uspešnega štrajka v Afriki Sekou Toure, ko je ta obubožani pravnuk Samorya Toureja, malinškega vojskovodje, ki se je Francozom upiral do zadnjih zdihljajev devetnajstega stoletja, leta 1958 pograbil celo roko in ne samo ponujeni mezinček postopne dekolonizacije. Kot prvi državnik prebujajoče se frankofonske Afrike je jurišno razglasil neodvisnost in postal ikona globalnega panafrikanizma. Človek svetlih idej in velikih dejanj. To, da so užaljeni Francozi odnesli vse, kar ni bilo trikrat zabito ali vkopano v zemljo, ga ni skrbelo preveč, itak je nameraval začeti na novo, s čistim listom papirja. In na veliko. Pripadniki treh velikih etnij Susu, Fulani in Malinke, živeči v bolj ali manj ličnih vasicah, pod triado bog-družina-posameznik, so bili čez noč soočeni z neustrezno prevedenimi teoremi kolektivizacije, ljudske države in javnega dobra. Revolucionarna republika Gvineja je na novo delila zemljo in določala cene dobrin. Na horuk, brez prave podlage. Da animističnih plemen Gozdne Gvineje, ki so bila ostalim Gvinejcem kot z drugega planeta, niti ne omenjamo.

Toure je zablestel v širnem svetu, lokalni živelj pa ga je samo velikih oči gledal.  Toure je morda mislil, da gre za brezmejno občudovanje, a v igri je bilo odtujeno začudenje. Ker od gole filozofije ni mogoče živeti, se je Toure naslonil na SZ in na Kitajsko. Ti dve sta ranili njegov ponos, ko zvonkim besedam in Leninovi nagradi za mir niso sledila ustrezna dejanja. Trend se je nadaljeval z egocentričnimi amerikanerji, ki niso prebavili Tourejevega navdušenja nad marksizmom in Črnimi panterji in slednjič z zamerljivimi Francozi. A glavni udarec se je kuhal doma: narod enostavno ni hotel razumeti, kaj je dobro zanj. Kar je predsednika silno ujezilo. Kmalu je začel širom države odpirati specialne institucije, v katerih je z najmodernejšimi ameriškimi pedagoškimi prijemi zastavil prevzgojo  ne-prijateljev napredka. Pri čemer je tuintam kdo tudi preminil ali preprosto izginil. Kot vsaka birokratska tvorba, so tudi te institucije zaživele lastno življenje, se širile v opuščene športne objekte in prosperirale, dokler se ni več točno vedelo, ali je več državljanov zaprtih ali svobodnih. Ekonomija pa tudi ni ravno cvetela.

Edino to je bilo gotovo, kaj je deviza dneva: utihni ali odidi. Za drugo varianto se je odločil tudi Djibril Abdoulaye Barry z ženo in štirimi otroci. Žal prepozno. Družina je smela nadaljevati, Djibrila pa so odvedli v zloglasno tabrišče Boiro, kjer je kot množica drugih najprej vse zanikal, potem vse priznal in nato diskretno zapustil ta naš planet. Sekou Toure je iz razumljivih razlogov na ta način postajal vedno bolj osamljen. Čeprav je znal biti velikodušen. Ko je denimo njegovega soborca, ganskega predsednika Kwameja Nkrumaha spodnesel državni udar, mu je ponudil ne samo azil, temveč tudi polovico svoje vladarske paličice. Nekaj časa je Gvineja vsaj na papirju imela dva predsednika. Potem sta bila tu Tourejev idol Malcolm X in eden od starost ameriških Črnih panterjev Carmichael Stokely. Prvega je pokosil atentator, drugi je s takratno ženo, južnoafriško pevko Miriam Makeba našel v Gvineji azil. In v znak zahval prevzel ime Kwame Toure. Na koncu je predsednik Toure vendarle ostal čisto sam s svojim osovraženim kmetstvom in slednjič še brez njega, ko ga je cinična Matilda spehala do neke klinike v Clevelandu, Ohio, kjer je marca 1984 umrl.

Sledil je seveda puč. Kolovodja Lansana Conte je gvinejski narod osrečeval celih 24 let. Filozofske flance je pustil ob strani in se scela predal otipljivim čarom oblasti. Slednjič je pisker pristavila še vojska z Dadisom Camaro, ki je z odprtjem velikih dveri južnoameriškim narko-baronom stvari zafural do konca, oziroma do prvih demokratičnih volitev. Slednje je neuko ljudstvo razumelo malo po svoje in se namesto obkroževanja lističev manualno lotilo uradnih institucij, oziroma vsega, kar je vsaj na daleč učinkovalo kot državno. V pomanjkanju le-tega je bila tudi sosedova koča legitimen cilj. Že prej Gvineja ni bila bogve kaj, potem pa je bil v bistvu edino nov predsednik, ki se je tokrat pisal Conde. In še vedno se piše tako, saj je julija 2011 uspešno preživel raketni atentat.

Napredek torej je, čeprav se ne vidi takoj. Predsednik Alpha Conde ima rad nekatere pesnike in pisatelje. Za intelektualce je s tem poskrbljeno. Cesta, vredna svojega imena, je ena: od malijske prestolnice Bamako do glavnega mesta Zgornje Gvineje Kankan. Od tam naprej in vse ostalo je ruska ruleta, ki pogosto vodi v onstranstvo. Železnico so tako kot fašisti iz Istre odpeljali Francozi. Avionski promet je butične narave, zvečine služi transportu zlata, diamantov in podobnih dobrin, ki frčijo iz dežele. Prestolnica Conakry slovi kot najtemnejša svetovna metropola. Elektrike je komajda za vzorec – posamezne četrti so je deležne kak dan v tednu. Drugod širom za dvanajst Slovenij velike dežele, je sploh ni. Razen v neposredni okolici rudnikov zlata. Kot neke vrste odpustek za tone cianida v podtalnici, vitalne substance pri ekstrakciji zlata. Pa za morje bolezni in spačkov, za militaristično varovana naselja uslužbencev rudnikov in za gigantske oblake prahu, ki se dvigajo z dnevnih kopov. »Tradicionalno«, beri samostojno pridobivanje zlata, za katero je neobhodno živo srebro, je skladno duhu časa zaradi ekoloških pomislekov prepovedano. Pri čemer najbolj vzoren rudnik zlata v Gvineji, južnoafriški Anglogold Ashanti, pri desetih tonah pridelanega zlata letno in odnosu 1 gram zlata na tono jalovine, pridela 10 milijonov ton ne ravno zdrave jalovine letno. Ima pa zato odlično bolnico. Žal samo za uslužbenece rudniku.

Gvineja je polna zlata. Je tudi peti največji svetovni izvoznik boksita, in sedi na dobri četrtini vseh znanih svetovnih zalog. Tu bijejo titanski boj za aluminijevo pogačo južnoafriški Rio Tinto, kitajski Chinalco in brazilski Vale ter posamezni nadmafijaši tipa Izraelec Beny Steinmetz ali Rus Oleg Deripaska, ki mu zadnje čase bojda po življenju streže ruski Izraelec Michael Cherney. Dokler se ne zmenijo med sabo, ne bo cest in tudi če nekoč bodo, jih bodo orjaški kamioni sproti mleli v prah. Sicer je vse v najlepšem redu. Nevladne organizacije in misijoni uspevajo kot gobe po dežju, predvsem v animistični Gozdni Gvineji. Tam so ljudje še posebej mehki in voljni, pripravljeni priznati napake. Celotna dežela je otrodoksno bio. Odkar obstaja človeštvo, še ni okusila umetnih gnojil (tudi Francozi so bili vsi do zadnjega bio). Raj na zemlji, v katerega še ni zakorakal Monsanto in ostala zalega.

Sicer se šušlja, da so ata nacije doktor profesor Alpha Conde podpisali neke pogodbe in da so skladišča že polna smrdljivih kemičnih zvarkov, a izkušnje kažejo, da jih profesor doktor zna modro in za pol cene podtakniti kaki sosednji državi. Ljudsko poljedelstvo tako varno ostaja v orbiti idilične samooskrbe. Kar pridelaš, to poješ. In ker je vsega preveč, preveč naenkrat, tržišče za pridelke takorekoč ne obstaja. Avokadi, mangi, papaje in različni agrumi strmoglavljajo z brejih dreves in so zvečine zastonj. Za tiste lakotnike, ki dvignejo zadnjico in darove narave v znoju lastnega čela odtrgajo. Predhodno pa lastnika, če je ta znan, obvestijo o nameri. Sramežljivi lahko sežejo po množici divjih sadežev, od katerih je bojda en sam neužiten. Nisem ugotovil, kateri. Nasploh je Gvineja tako poceni, da evropsko oprani možgani to težko zapopadejo. Mizica-pogrni-se se v vsakem letnem času šibi od lokalnih dobrot.

Mangov je mnogo vrst: so cepljeni, so necepljeni in so divji, oziroma peulski mangi. Cepljeni so največji in nimajo nitk in so vsaj po okusu boljši od necepljenih. Peulski so najmanjši in najbolj nitkasti, po drugi plati pa so tako pregrešno sladki, da bi jih bilo treba prepovedati. Temeljna mango ločnica pa poteka na liniji kupljeni – natrgani. Kupljene najdeš na bolj ali manj čistih cunjah v prahu, včasih blatu improviziranih tržnic, sparjene od sonca in od čakanja, večurnega marša in potem spet čakanja na redkega kupca. Natrgani so direktno z mangovcev, ki jih je v Gvineji toliko, kot je pri nas bukev. Tudi kilo in več težki slastni projektili se ti z varne višine rogajo v fris in ti, če jih že uspeš sklatiti, grozijo s poškodbami. Tako da tole z zdravjem in vitamini človek ugleda v povsem drugi luči.

V prodajo gredo v glavnem koruza, krompirj, manijok, jajca, kruh, olje in pralni prašek OMO. Tu so še žiletke, kitajske čaj in baterije in karitejevo maslo – najpopolnejši kozmetično-prehrambeni artikel vseh časov. Kilogram tega čudesa stane v Burkini Faso četrt evra, drugod nekaj več. Zvezda gvinejskih tržnic je fonio – lokalno proso, ki se ga najprej v nedogled tolče v siv zdrob, da bi se po dolgotrajnem spiranju spremenil v nekakšen kuskusasti gres. Samo da nespretni kupec pogosto pade na nos in se potem kislo nasmiha ob goltanju poca z jakim priokusom po detergentu. Seveda, zakaj bi se mučili, če je tu OMO! Šokantno pri tem je, da povsod po Gvineji najdeš nizozemsko čebulo in francosko moko. Tudi na najbolj zakotni tržnici. Kako? Če tu niso dumpinške subvencije v igri, kje so potem? Kje je tu trg, ki sam sebe uravnava?

Stoletni gozdovi plemenitih dreves so v glavnem omahnili pod udarci topih sekir in požigalništva, ki je še vedno glavni vehikel agrarne akspanzije. Večja zverjad je za vedno izginila, vreščeči, rdečeriti pavijan je dandanes kralj neudomačenih sesalcev. Edino v nedostopnih soteskah se je divjina ohranila. A gvinejska gošča je še vedno paradiž za angažirane botanike ali iskalce zdravilnih zeli, saj nudi arcnijo za vsako bolezensko stanje, tudi za Dunning-Krugerjev defekt, bulimijo in depresijo. V kaki zakotni pariški knjigarni lahko vztrajnežu morda zatava v roko pozitiven fragment dediščine kolonializma. Recimo monografija Denisa Malgrasa: »Arbres et arbustes guerisseurs des savanes maliennes«, ali pa Andreja Aubrevilla: »Flore forestiere soudano-guineenne«, ki na preseku zahodne medicine in tradicionalnega zdravilstva secirata zdravilne učinke Adansonie digitate, Isoberlinie doke, Terminalie macroptere, Nauclee latifolie in podobnih rastlin, preden te za vedno izginejo v pozabo,

zna povedati priučeni botanik Djouma Fleur. Fleur ni resničen priimek, a sredi njegovega multipraktik botaničnega vrta dobro zveni. Djouma je turistični vodič, vrtnar, oblikovalec okolice in čebelar. Največ zasluži, ko ga kak misijonar ali uslužbenec nevladne organizacije zaprosi, da mu sfrizira vrt tako, da bo lep in avtokefalen. S turisti je bolj tako-tako. Kot prvo so neredni in maloštevilni, kot drugo pa ne vejo, kaj hočejo. Djouma za marketing, branding in kar je še take solate, še ni slišal. Je pa slišal za promocijo. Najboljša je tista, ki potuje od ust do ust. Dober glas seže v deveto vas, ampak v Djouminem primeru to še vedno ni daleč dovolj. Kadar ni dela, ekspertno okopava družinski vrt, ki je koncipiran tako, da v vsakem letnem času dá kaj od sebe. Za denar prideluje krompir. Je pa tudi čebelar. Njegovi izdelki so med domačini visoko cenjeni, a kaj ko so pregrešno dragi. Za nas evropejce pa je Djoumin med enostavno preveč aromatičen in pa presladek. Tako, bo že. Morda bo poskusil z oljkami in s figami. To bi bila noviteta. Če se je v Gvineji prijel mediteranski bor, se bosta prijeli tudi oljka in figa. O trti ne razmišlja, čeprav rad nagne kak glaž. To bi bila vseeno prevelika noviteta. Večina moških njegovih let pije samo pivo. Po petkovi maši, v sosednji vasi. Problem je, da ni elektrike, pa je potem pivo toplo. Je pa res, da mrzlo pivo ni dobro za želodec. In sploh, če bi postalo predobro, bi postalo predrago. Treba je imeti mero. Djouma je zadnji otrok v veliki družini. Njegov oče ima preko sto let in je še vedno poskočen. Edino vidi malo slabše in vsake toliko ponavlja stvari. Poleg tega da venomer obiskuje najljubšo presestrično, s katero ima morda kake skrite namene, najraje ponavlja, kako je družina  z zadostnim, čimvečjim številom potomcev tisto najbolj pomembno. Ne glede na to, da vaški vodnjak – v Gvineji so vodnjaki praviloma donacija saudskih ali nemških človekoljubnih organizacij – ugaša.

In potem je tragično doživeti možaka, ki nedaleč od izvira mitične reke Niger poseduje več kot dovolj prvorazredne obdelovalne zemlje in vse pritikline: plug,  par volov, semensko banko, jato kokoši in gosi in nekaj drobnice. Iz reke skačejo tolste ribe, ki se rade obesijo tudi na zarjavel cvek, samo da je kaj na njem. To bi njegovi ženi in njemu moralo zadoščati za lagodno preživetje, če tu ne bi bil leden znoj in vedno pogostejši valovi mrzlice. Pri štirideset plus. Malarija, ubijalec številka ena. Zakaj? Ker ni denarja za zdravilo. Mož ima tri sinove: eden dela v Parizu, drugi v Abidjanu in tretji v prestolnici Conakry. Obiščejo ga vsakih nekaj let, za več ni ne časa, ne denarja. In vmes? Vmes mu manjka evro in pol, kolikor stane zdravilo proti malariji. Developed in China, made in Belgium ali pa Switzerland.

A napredek kljub temu je. Mladenič Kana je na primer vesel, da je živ in zdrav in da mu je bilo brez silnih travm, samo z luknjo v spominu dano pobegniti iz sosednje Sierre Leone, ko so tam odredi  oboroženih otrok sejali teror brez primere. In da je brez posebnih proceduralnih zapletov postal črno na belem Gvinejec. In da bi bilo tako tudi, če bi pribežal iz Liberije. Ali po novem iz Slonokoščene obale, Malija ali Gvineje Bissau. Kana sicer nekaj tarna nad nestrpnostjo, odkar je preveslal iz islama v krščanstvo, a težko se je odkrižati vtisa, da litanije letijo predvsem v smeri baptističnega pastorja iz ZDA, ki naj bi velikodušneje razvezal mošnjiček. Kana je v zakotnem mestecu eden od dveh srečnih lastnikov USB ključka (dejanski lastnik je gospod pastor), ki omogoča mobilni internetni dostop in kot tak je Kana pomemben možak. Religija in mlečna brada gor ali dol. Kdor hoče komunicirati s svetom, se mora najprej zglasiti pri Kani. In ko zaključi komunikacijo, se mora zopet zglasiti pri Kani. Ni vrag, da se iz tega ne izcimi kaj dobrega.

Contact

Andrej Morović
andrej.morovic[add]gmail.com
Špela Kalčić
spela.kalcic[add]gmail.com
---------------------------------- Address: W Africa P.O.B, n.n.

Authors

Archives

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 551 other followers