dežela približkov in iluzij

Gvineja, prvi strojno kovani zlatnik Angleškega kraljestva z državo Gvinejo ni v kaki posebni navezi. Takrat, konec 17. stoletja, se je pač vsa zahodna Afrika severno od Gvinejskega zaliva imenovala Gvineja. Nad njo je bil popularni Negroland, še više pa zgolj praznina, Sahara. Enako velja za gvinejskega prašička, ki ni niti prašiček, še manj pa gvinejski, saj izvira iz južnoameriških Andov. Tudi zloglasni gvinejski črv z zgovornim latinskim imenom Dracunculiasis, je le pogojno gvinejski. Popularno ime pač. Še danes obstajajo denimo kar tri države Gvineje: poleg Gvineje Gvineje, ki je predmet naše pozornosti, še Ekvatorialna Gvineja, angažirani javnosti znana tudi kot afriški Dachau, oziroma zanesljiv dobavitelj kakovostne nafte in pa Gvineja Bissau, ki slovi kot varna javka za kolumbijski kokain med romanjem v Evropo.

Naša Gvineja je bila francoska kolonija. In to nadvse priljubljena, saj je njena rodovitna zemlja kolonom nudila dve, včasih celo tri letine. V Gvineji izvirajo vse velike reke zahodne Afrike: Niger, Senegal in Gambija. Njena višavja zagotavljajo obilico dežja in blagodejno klimo  skozi vse leto. Mestece Dalaba je francoski eliti denimo predstavljalo to, kar je Veli Lošinj predstavljal avstroogrskem dvoru: dober zrak, dobra voda in hrana, relaks. K temu so prišla še bogata rudna bogastva, velik hidroenergetski potencial in dejstvo, da je bila dežela mnogih med sabo sprtih etnij relativno lahko krotljiva s korenčkom in palico. Skratka Gvinejo so Francozi ljubili.

Temu primerno je bilo ogorčenje, ko je proletarski puntar, vodja prvega uspešnega štrajka v Afriki Sekou Toure, ko je ta obubožani pravnuk Samorya Toureja, malinškega vojskovodje, ki se je Francozom upiral do zadnjih zdihljajev devetnajstega stoletja, leta 1958 pograbil celo roko in ne samo ponujeni mezinček postopne dekolonizacije. Kot prvi državnik prebujajoče se frankofonske Afrike je jurišno razglasil neodvisnost in postal ikona globalnega panafrikanizma. Človek svetlih idej in velikih dejanj. To, da so užaljeni Francozi odnesli vse, kar ni bilo trikrat zabito ali vkopano v zemljo, ga ni skrbelo preveč, itak je nameraval začeti na novo, s čistim listom papirja. In na veliko. Pripadniki treh velikih etnij Susu, Fulani in Malinke, živeči v bolj ali manj ličnih vasicah, pod triado bog-družina-posameznik, so bili čez noč soočeni z neustrezno prevedenimi teoremi kolektivizacije, ljudske države in javnega dobra. Revolucionarna republika Gvineja je na novo delila zemljo in določala cene dobrin. Na horuk, brez prave podlage. Da animističnih plemen Gozdne Gvineje, ki so bila ostalim Gvinejcem kot z drugega planeta, niti ne omenjamo.

Toure je zablestel v širnem svetu, lokalni živelj pa ga je samo velikih oči gledal.  Toure je morda mislil, da gre za brezmejno občudovanje, a v igri je bilo odtujeno začudenje. Ker od gole filozofije ni mogoče živeti, se je Toure naslonil na SZ in na Kitajsko. Ti dve sta ranili njegov ponos, ko zvonkim besedam in Leninovi nagradi za mir niso sledila ustrezna dejanja. Trend se je nadaljeval z egocentričnimi amerikanerji, ki niso prebavili Tourejevega navdušenja nad marksizmom in Črnimi panterji in slednjič z zamerljivimi Francozi. A glavni udarec se je kuhal doma: narod enostavno ni hotel razumeti, kaj je dobro zanj. Kar je predsednika silno ujezilo. Kmalu je začel širom države odpirati specialne institucije, v katerih je z najmodernejšimi ameriškimi pedagoškimi prijemi zastavil prevzgojo  ne-prijateljev napredka. Pri čemer je tuintam kdo tudi preminil ali preprosto izginil. Kot vsaka birokratska tvorba, so tudi te institucije zaživele lastno življenje, se širile v opuščene športne objekte in prosperirale, dokler se ni več točno vedelo, ali je več državljanov zaprtih ali svobodnih. Ekonomija pa tudi ni ravno cvetela.

Edino to je bilo gotovo, kaj je deviza dneva: utihni ali odidi. Za drugo varianto se je odločil tudi Djibril Abdoulaye Barry z ženo in štirimi otroci. Žal prepozno. Družina je smela nadaljevati, Djibrila pa so odvedli v zloglasno tabrišče Boiro, kjer je kot množica drugih najprej vse zanikal, potem vse priznal in nato diskretno zapustil ta naš planet. Sekou Toure je iz razumljivih razlogov na ta način postajal vedno bolj osamljen. Čeprav je znal biti velikodušen. Ko je denimo njegovega soborca, ganskega predsednika Kwameja Nkrumaha spodnesel državni udar, mu je ponudil ne samo azil, temveč tudi polovico svoje vladarske paličice. Nekaj časa je Gvineja vsaj na papirju imela dva predsednika. Potem sta bila tu Tourejev idol Malcolm X in eden od starost ameriških Črnih panterjev Carmichael Stokely. Prvega je pokosil atentator, drugi je s takratno ženo, južnoafriško pevko Miriam Makeba našel v Gvineji azil. In v znak zahval prevzel ime Kwame Toure. Na koncu je predsednik Toure vendarle ostal čisto sam s svojim osovraženim kmetstvom in slednjič še brez njega, ko ga je cinična Matilda spehala do neke klinike v Clevelandu, Ohio, kjer je marca 1984 umrl.

Sledil je seveda puč. Kolovodja Lansana Conte je gvinejski narod osrečeval celih 24 let. Filozofske flance je pustil ob strani in se scela predal otipljivim čarom oblasti. Slednjič je pisker pristavila še vojska z Dadisom Camaro, ki je z odprtjem velikih dveri južnoameriškim narko-baronom stvari zafural do konca, oziroma do prvih demokratičnih volitev. Slednje je neuko ljudstvo razumelo malo po svoje in se namesto obkroževanja lističev manualno lotilo uradnih institucij, oziroma vsega, kar je vsaj na daleč učinkovalo kot državno. V pomanjkanju le-tega je bila tudi sosedova koča legitimen cilj. Že prej Gvineja ni bila bogve kaj, potem pa je bil v bistvu edino nov predsednik, ki se je tokrat pisal Conde. In še vedno se piše tako, saj je julija 2011 uspešno preživel raketni atentat.

Napredek torej je, čeprav se ne vidi takoj. Predsednik Alpha Conde ima rad nekatere pesnike in pisatelje. Za intelektualce je s tem poskrbljeno. Cesta, vredna svojega imena, je ena: od malijske prestolnice Bamako do glavnega mesta Zgornje Gvineje Kankan. Od tam naprej in vse ostalo je ruska ruleta, ki pogosto vodi v onstranstvo. Železnico so tako kot fašisti iz Istre odpeljali Francozi. Avionski promet je butične narave, zvečine služi transportu zlata, diamantov in podobnih dobrin, ki frčijo iz dežele. Prestolnica Conakry slovi kot najtemnejša svetovna metropola. Elektrike je komajda za vzorec – posamezne četrti so je deležne kak dan v tednu. Drugod širom za dvanajst Slovenij velike dežele, je sploh ni. Razen v neposredni okolici rudnikov zlata. Kot neke vrste odpustek za tone cianida v podtalnici, vitalne substance pri ekstrakciji zlata. Pa za morje bolezni in spačkov, za militaristično varovana naselja uslužbencev rudnikov in za gigantske oblake prahu, ki se dvigajo z dnevnih kopov. »Tradicionalno«, beri samostojno pridobivanje zlata, za katero je neobhodno živo srebro, je skladno duhu časa zaradi ekoloških pomislekov prepovedano. Pri čemer najbolj vzoren rudnik zlata v Gvineji, južnoafriški Anglogold Ashanti, pri desetih tonah pridelanega zlata letno in odnosu 1 gram zlata na tono jalovine, pridela 10 milijonov ton ne ravno zdrave jalovine letno. Ima pa zato odlično bolnico. Žal samo za uslužbenece rudniku.

Gvineja je polna zlata. Je tudi peti največji svetovni izvoznik boksita, in sedi na dobri četrtini vseh znanih svetovnih zalog. Tu bijejo titanski boj za aluminijevo pogačo južnoafriški Rio Tinto, kitajski Chinalco in brazilski Vale ter posamezni nadmafijaši tipa Izraelec Beny Steinmetz ali Rus Oleg Deripaska, ki mu zadnje čase bojda po življenju streže ruski Izraelec Michael Cherney. Dokler se ne zmenijo med sabo, ne bo cest in tudi če nekoč bodo, jih bodo orjaški kamioni sproti mleli v prah. Sicer je vse v najlepšem redu. Nevladne organizacije in misijoni uspevajo kot gobe po dežju, predvsem v animistični Gozdni Gvineji. Tam so ljudje še posebej mehki in voljni, pripravljeni priznati napake. Celotna dežela je otrodoksno bio. Odkar obstaja človeštvo, še ni okusila umetnih gnojil (tudi Francozi so bili vsi do zadnjega bio). Raj na zemlji, v katerega še ni zakorakal Monsanto in ostala zalega.

Sicer se šušlja, da so ata nacije doktor profesor Alpha Conde podpisali neke pogodbe in da so skladišča že polna smrdljivih kemičnih zvarkov, a izkušnje kažejo, da jih profesor doktor zna modro in za pol cene podtakniti kaki sosednji državi. Ljudsko poljedelstvo tako varno ostaja v orbiti idilične samooskrbe. Kar pridelaš, to poješ. In ker je vsega preveč, preveč naenkrat, tržišče za pridelke takorekoč ne obstaja. Avokadi, mangi, papaje in različni agrumi strmoglavljajo z brejih dreves in so zvečine zastonj. Za tiste lakotnike, ki dvignejo zadnjico in darove narave v znoju lastnega čela odtrgajo. Predhodno pa lastnika, če je ta znan, obvestijo o nameri. Sramežljivi lahko sežejo po množici divjih sadežev, od katerih je bojda en sam neužiten. Nisem ugotovil, kateri. Nasploh je Gvineja tako poceni, da evropsko oprani možgani to težko zapopadejo. Mizica-pogrni-se se v vsakem letnem času šibi od lokalnih dobrot.

Mangov je mnogo vrst: so cepljeni, so necepljeni in so divji, oziroma peulski mangi. Cepljeni so največji in nimajo nitk in so vsaj po okusu boljši od necepljenih. Peulski so najmanjši in najbolj nitkasti, po drugi plati pa so tako pregrešno sladki, da bi jih bilo treba prepovedati. Temeljna mango ločnica pa poteka na liniji kupljeni – natrgani. Kupljene najdeš na bolj ali manj čistih cunjah v prahu, včasih blatu improviziranih tržnic, sparjene od sonca in od čakanja, večurnega marša in potem spet čakanja na redkega kupca. Natrgani so direktno z mangovcev, ki jih je v Gvineji toliko, kot je pri nas bukev. Tudi kilo in več težki slastni projektili se ti z varne višine rogajo v fris in ti, če jih že uspeš sklatiti, grozijo s poškodbami. Tako da tole z zdravjem in vitamini človek ugleda v povsem drugi luči.

V prodajo gredo v glavnem koruza, krompirj, manijok, jajca, kruh, olje in pralni prašek OMO. Tu so še žiletke, kitajske čaj in baterije in karitejevo maslo – najpopolnejši kozmetično-prehrambeni artikel vseh časov. Kilogram tega čudesa stane v Burkini Faso četrt evra, drugod nekaj več. Zvezda gvinejskih tržnic je fonio – lokalno proso, ki se ga najprej v nedogled tolče v siv zdrob, da bi se po dolgotrajnem spiranju spremenil v nekakšen kuskusasti gres. Samo da nespretni kupec pogosto pade na nos in se potem kislo nasmiha ob goltanju poca z jakim priokusom po detergentu. Seveda, zakaj bi se mučili, če je tu OMO! Šokantno pri tem je, da povsod po Gvineji najdeš nizozemsko čebulo in francosko moko. Tudi na najbolj zakotni tržnici. Kako? Če tu niso dumpinške subvencije v igri, kje so potem? Kje je tu trg, ki sam sebe uravnava?

Stoletni gozdovi plemenitih dreves so v glavnem omahnili pod udarci topih sekir in požigalništva, ki je še vedno glavni vehikel agrarne akspanzije. Večja zverjad je za vedno izginila, vreščeči, rdečeriti pavijan je dandanes kralj neudomačenih sesalcev. Edino v nedostopnih soteskah se je divjina ohranila. A gvinejska gošča je še vedno paradiž za angažirane botanike ali iskalce zdravilnih zeli, saj nudi arcnijo za vsako bolezensko stanje, tudi za Dunning-Krugerjev defekt, bulimijo in depresijo. V kaki zakotni pariški knjigarni lahko vztrajnežu morda zatava v roko pozitiven fragment dediščine kolonializma. Recimo monografija Denisa Malgrasa: »Arbres et arbustes guerisseurs des savanes maliennes«, ali pa Andreja Aubrevilla: »Flore forestiere soudano-guineenne«, ki na preseku zahodne medicine in tradicionalnega zdravilstva secirata zdravilne učinke Adansonie digitate, Isoberlinie doke, Terminalie macroptere, Nauclee latifolie in podobnih rastlin, preden te za vedno izginejo v pozabo,

zna povedati priučeni botanik Djouma Fleur. Fleur ni resničen priimek, a sredi njegovega multipraktik botaničnega vrta dobro zveni. Djouma je turistični vodič, vrtnar, oblikovalec okolice in čebelar. Največ zasluži, ko ga kak misijonar ali uslužbenec nevladne organizacije zaprosi, da mu sfrizira vrt tako, da bo lep in avtokefalen. S turisti je bolj tako-tako. Kot prvo so neredni in maloštevilni, kot drugo pa ne vejo, kaj hočejo. Djouma za marketing, branding in kar je še take solate, še ni slišal. Je pa slišal za promocijo. Najboljša je tista, ki potuje od ust do ust. Dober glas seže v deveto vas, ampak v Djouminem primeru to še vedno ni daleč dovolj. Kadar ni dela, ekspertno okopava družinski vrt, ki je koncipiran tako, da v vsakem letnem času dá kaj od sebe. Za denar prideluje krompir. Je pa tudi čebelar. Njegovi izdelki so med domačini visoko cenjeni, a kaj ko so pregrešno dragi. Za nas evropejce pa je Djoumin med enostavno preveč aromatičen in pa presladek. Tako, bo že. Morda bo poskusil z oljkami in s figami. To bi bila noviteta. Če se je v Gvineji prijel mediteranski bor, se bosta prijeli tudi oljka in figa. O trti ne razmišlja, čeprav rad nagne kak glaž. To bi bila vseeno prevelika noviteta. Večina moških njegovih let pije samo pivo. Po petkovi maši, v sosednji vasi. Problem je, da ni elektrike, pa je potem pivo toplo. Je pa res, da mrzlo pivo ni dobro za želodec. In sploh, če bi postalo predobro, bi postalo predrago. Treba je imeti mero. Djouma je zadnji otrok v veliki družini. Njegov oče ima preko sto let in je še vedno poskočen. Edino vidi malo slabše in vsake toliko ponavlja stvari. Poleg tega da venomer obiskuje najljubšo presestrično, s katero ima morda kake skrite namene, najraje ponavlja, kako je družina  z zadostnim, čimvečjim številom potomcev tisto najbolj pomembno. Ne glede na to, da vaški vodnjak – v Gvineji so vodnjaki praviloma donacija saudskih ali nemških človekoljubnih organizacij – ugaša.

In potem je tragično doživeti možaka, ki nedaleč od izvira mitične reke Niger poseduje več kot dovolj prvorazredne obdelovalne zemlje in vse pritikline: plug,  par volov, semensko banko, jato kokoši in gosi in nekaj drobnice. Iz reke skačejo tolste ribe, ki se rade obesijo tudi na zarjavel cvek, samo da je kaj na njem. To bi njegovi ženi in njemu moralo zadoščati za lagodno preživetje, če tu ne bi bil leden znoj in vedno pogostejši valovi mrzlice. Pri štirideset plus. Malarija, ubijalec številka ena. Zakaj? Ker ni denarja za zdravilo. Mož ima tri sinove: eden dela v Parizu, drugi v Abidjanu in tretji v prestolnici Conakry. Obiščejo ga vsakih nekaj let, za več ni ne časa, ne denarja. In vmes? Vmes mu manjka evro in pol, kolikor stane zdravilo proti malariji. Developed in China, made in Belgium ali pa Switzerland.

A napredek kljub temu je. Mladenič Kana je na primer vesel, da je živ in zdrav in da mu je bilo brez silnih travm, samo z luknjo v spominu dano pobegniti iz sosednje Sierre Leone, ko so tam odredi  oboroženih otrok sejali teror brez primere. In da je brez posebnih proceduralnih zapletov postal črno na belem Gvinejec. In da bi bilo tako tudi, če bi pribežal iz Liberije. Ali po novem iz Slonokoščene obale, Malija ali Gvineje Bissau. Kana sicer nekaj tarna nad nestrpnostjo, odkar je preveslal iz islama v krščanstvo, a težko se je odkrižati vtisa, da litanije letijo predvsem v smeri baptističnega pastorja iz ZDA, ki naj bi velikodušneje razvezal mošnjiček. Kana je v zakotnem mestecu eden od dveh srečnih lastnikov USB ključka (dejanski lastnik je gospod pastor), ki omogoča mobilni internetni dostop in kot tak je Kana pomemben možak. Religija in mlečna brada gor ali dol. Kdor hoče komunicirati s svetom, se mora najprej zglasiti pri Kani. In ko zaključi komunikacijo, se mora zopet zglasiti pri Kani. Ni vrag, da se iz tega ne izcimi kaj dobrega.