MOTNI SPOTAKEL

Zdaj je uradno: na državni praznik, Janeza mućenika veseli dan, torej v petek 20.6. in to ob 16.00 (ko bo Janez nacionale že varno za zapahi) na vrtu nastambe Poljanski nasip 60! ————- Directions: ko vas odpustijo iz ljubljanske porodnišnice, se zapodite direkt čez mrtvaški most in se potem, ko premagate rampo, znajdete na velikem vrtu. Mutni spotakel se nahaja v levem kotu, v zaledju kitajske ambasade. Na ogled in otip bodo Shamanicove stvaritve, pa tudi nekaj karatejevega masla se bo našlo. Prinesite hrano in pijačo in medikamente, ker se na nas ne kaže zanašati.

P1050062

Lepota pur, evidentno.Če boste upoštevali napotek na vrhu lepote, vam bo Končita Wurst skuhala kranjsko klobaso, Moroni Samajam pa vam bo serviral napredno karatejevo maslo. Posebej kaže opozoriti, da bo socialni eksperiment poleg gotof-ine močno stavil na blagovno menjavo: zakaj se naprimer ne bi rešili še delujočih androidov, tablic ali česa podobnega iz sveta neuporabne elektronike in na ta račun postali lastnik krasne srajčke ali mačjke? V igri je tudi vseh vrst električno in neelektrično orodje, hladilniki, štedilniki, mikrovalovke in inferiorne tekstilije, ki niso imele te sreče, da bi bile stkane pod Shamanic zvezdo.

f8

Zlobni jeziki trdijo, da gre za mutno revijo. Zanikamo. Gre enostavno za popravno praznovanje rojstnega dne, ki si ga avtor tega zapisa davnega leta 1960 zaradi nedoletnosti ni mogel privoščiti.

na čujem

We’re back. With vengeance :)

?????????????????????????????????????

polena

Hasta la rivista!

Like

Kot vidimo je bilo potovanje dolgo, še daljši pa predah, ki je potovanju sledil, potem pa je že sledilo novo potovanje in tako naprej. Tu smo, držimo pozicijo v deželi Burkina Faso, imamo nove sosede – arhitektko iz reppublice d’Italia, stari sosedje so pod krilom noči pobegnili, naš najboljši prijatelj je pa kar hotel odprl. Sicer še nima imena, je pa že zdaj super. Sledi nekaj fotk s in izmed poti.

192_0285

192_0289

IMG_2855

IMG_3952

in the land of spooky spooky5

Vmes pa tudi rodno grudo obiščemo, majkumu, je ni za prepoznati.

Koper 3

Brez jamranja se zdi, da nas je prežvečila in izpljunila.

in the land of spooky spooky9

Thank you for following.

Ena kratka s poti: po ekspresnem postanku doma in medli izkušnji z dvema kandidatoma za sošoferja, sem že na poti. Malo presenetljivo sem se znašel v Seteju, Francija, kjer me je astronomska cena hitro odvrnila od želje po vkrcanju na trajekt za Maroko. Pred tem mi je italijanski post-fašist v belih hlačah in belih gatah, ki sliši na ime “commisario”, preprečil vkrcanje na trajekt Livorno – Barcelona. Ker moj tovornjak ni noben kemper, je rekel. Zame je, sem rekel, imam posteljo, kuhalnik, glasbeni stolp, TV, hladilnik, mizo in stol in celo pralni stroj, kaj še manjka? Ni homologiran, je bil neomajno pikolovski in ekola – sem naredil en velik krog in kupil poceni karto za đabe, ker denarja gotovo ne bom dobil povrnjenega. Fuck Grimaldi lines. Mi je pa ostala neprecenljiva izkušnja, kako se mali pezde izživi na še manjšem pezdetu. Big fish, small fish. Gre v arhiv drobnih nevšečnosti, ki jih mamka Ojropa meče pod noge svojim državljanom na poti na lepše. Hvala. Ampak jaz kvalitetne državljanske vzgoje že dolgo ne potrebujem več.

EU

Kje je danes tisti “svobodni pretok izdelkov, storitev in ljudi”?

Spoštovani in še bolj spoštovane,

za potrebe krojaške delavnice mojega najboljšega prijatelja (ki je med ostalim tekstilni podJeTnik), je razpisana tiralica za delujočimi rabljenimi šivalnimi stroji, na električni ali pak nožni pogon. Nabirka se bo vršila med 2. in 13. junijem 2013 na celotnem teritoriju republike Slovenije. V zahvalo dobite dobrotniki in dobrotnice še svežo srajco ali dve naravnost iz sweEt shopa mojega najboljšega prijatelja. Spodaj nekaj slik, ki niso simbolične.

P1040291

P1030862

P1030863

tailor A

negative c

PRAV TAKO (ZA LASTNE POTREBE)) IŠČEM RABLJENO BELO TEHNIKO, ORODJE, DOBRE RABLJENE AVTOGUME, LAPTOPE IN MOBITELE TER KAKO MIZO IN MANJŠO OMARO.

f1

Znan je fakt, da je poleg špičenja neumnosti, poslanstvo naše rase na Zemlji iskanje boljše polovice. Kar je kapitalna neumnost, saj smo boljšo polovico že našli in to tisti hip, ko smo prijodlali na ta svet. A ker pač poslanstvo preprosto mora biti, nam dejansko preostane zgolj kilavo jaganje slabše polovice. Nas tri – ženo, mene in psa (ki zase vztrajno terja kar dve polovici), je poslanstvo gnalo skozi humoreske in burleske,

f2

f3

mimo redkih dreveščkov,

f4

in neredkih kucljev,

f5

in nas pripeljalo v deželo pokončnih ljudi, Burkino Faso.

f7

f6

Tu smo se slednjič našli. Žene to ni vrglo iz tira, ker je itak popolna, đukac, nasprotno, je osvojil šest do sedem motiviranih polovic, jaz pa sem našel soseda – tako je hotelo naključje – ki je brž postal moj najboljši prijatelj. Naj ga v duhu današnjega časa orišem. Moj sosed in najboljši prijatelj je zrelih let in nemalo postaven.

f8a

Nosi se s stilom in ima vilo v najboljšem delu mesta, z velikim vrtom in pogledom na okoliške gaje. Lastnik je treh terenskih vehiklov, dveh mauntinbajkov, enega sitibajka ter dveh oldtimerskih motorinčkov znamke Piaggio različnih barv. Zelo ekstravagantno. Ima psa in mačko, rajske ptice, netopirje in mungose in devet mangovcev. Je lastnik podjetja Faso Impex, kakor tudi eksplozivno rastoče tekstilne tovarne, ki pikira na t. im. pussyfart tržišča – se pravi na plačilno sposobni Okcident. Moj najboljši prijatelj je bledikavosti v brk dobro integriran v avtohtono socialno predivo: pridno se udeležuje krstov,

f8

birm, obrezovanj, iniciacij in konferenc v bližnjem maquisu, kjer caruje ice cold king size beer. Mimogrede, lokalno pivo se imenuje Brakina, zato se Burkini rado reče tudi Brakina Faso. Moj najboljši prijatelj ima več bančnih kontov na Kajmak otokih, računovodstvo v Indiji in poštni nabiralnik v potopljenem gumenjaku pred Limassolom, Ciper. Ima tri žene v treh državah. Je vedno olikan in miren, v aufbiks situacijah pa sploh silno prijazen. Tip za ga vzet s sabo domov. Če ne bi bil že doma.

Burka Mar (118)

Ljubo Doma.

Tačas ko se domorodci zabavajo s pretepanjem nemočnih damastov, je mojemu  najboljšemu prijatelju vseh devet mangovcev čez noč obilno obrodilo kilske plodove, ki se skupaj s klopi množično mečejo na pod njimi nič hudega sluteče rezidente in prezidente. Iz bujno rastoče podrasti sikajo kobre in klopotače, medtem ko nebo preletavajo kot stealth bumbar neslišni krvosesni netopirji. Prujatelj je, učeno rečeno, sperpleksan. Delovno silo, ženo in ostale hišne ljubimce je poslal v tujino, sam spi pred vrati vile, ki jo je ipak treba očuvati dolgoprstih nepridipravov. Ponoči, ko živ bog ni buden, ker tudi on s temo potegne roleto. Takrat je prijatelju najtežje. Včasih mu prinesem svečo, včasih pa skodelico švicarskega mleka v prahu. Se bo že zlizal.

mangos

Edini posnetek idiličnih dni, ko je bila situacija donekod še pod kontrolo.

Pri nas doma je stvar sledeča: Ker smo le blago ateistični, v resnici pa katoliško marinirani, smo problem mangov rešili z božjo pomočjo. V vakum spomina se mi je bil namreč kot šestojanuarska zvezda utrnil utrinek iz leta 1975 ali kaj takega – koprska stolnica, dostojna količina THCja v krvotoku, pa tista reč na dolgi palici, ki so nam jo mični dečki enemu za drugim molili pod nos, kot češ a maš jurja stari, naš stvarnik je vseveden in vsemogoče, edino keša nekako ne obvlada … Mislim, da se je aparaturi za molžo reklo pušica ali dušica, v glavnem en tak vijoličast štunf, nataknjen na zlati kolobar ino na dolg porajkelj. Divine inspiration. Pri sosedu varilcu, sem si dal zvariti železen kolobark z nastavkom, pri sosedu krojaču, ki žal ne zna šivati, pa xxl štunf iz đinsa. Izvolite sliko namaziljeno občestvo, samo za vas: pušica sneta s porajkla za boljšo nazornost.

P1040050

Dogaja se to v deželi, kjer je v osemdesetih en možakar izzval revolucijo, s tem da je narodu vrnil ponos in pokončnost, ministrski zbor pa je prisil, da so se vsi vozili naokrog v renaultih 4, popularno Katrcah. No, potem ga je fental njegov najboljši prijatelj, ki še dandanes demokratično izvoljeno vlada. Vroče je tu, ljudje so na ultra hart, ni dnarja, pa se ga odtrga, kjer le mogoče. Najraje beluharjem, ki jim je itak še treba vrniti za kolonializem. Skratka vse je super-duper: živimo v četrti s poetskim imenom Sektor 5, tu je še del mesta, ki se mu reče Moscou, ker je tam vedno vsaj 2 celzija hladneje. In če se človek malo popelje v smeri Slonokoščene obale, hitro naleti na državno mejo, ki jo tam res ne bi pričakovali.

Burka dec 012 (129)

Nedaleč proč imajo svoj brlog Raelijanci.

raelijanci

Monsanto pa itak vsakemu zemljanu ponuja roko sprave in/ali pomoči.

monsanto handjpg

Polletni molk je hitro minil. Konzultacije s Stanleyem Kubrickom, Dzigo Vertovim, Želimirjem Žilnikom in Antejem Baloto so bile plodovite. Rezultat je jasen kot beli dan. Bonzaj!

Valencia, pred nekaj dnevi. Kraj v predmestj pravzaprav, ki se imenuje Meliana. Padla je noč in se ni več pobrala. Četverica sonarodnjakov na turističnem obhodu, med pedantno obšlajfanimi polji, bio-špelunkami, bajkerji, pasjimi dreki in đogerji. V Valenciji traja agro sezona vse leto. Je pa treba zato malo bolj turbo gnojiti. Kar ima določene olfaktične posledice. Gogi zanimivo govori in na primeru artičok, agrumov in kolerabe vse razumljivo razloži. Za svetovno grižo je kriv papež, za evropsko Merkel. Abraham Lincoln pa je bil rekel: pošlihtaj svoje cente, dolarji se bodo uredili sami. Tržišča sveta, kot vemo, sama sebe regulirajo in uravnavajo. Do sto stopinj in čez. Državljane uravnava država, državo pa Mafalda.

Gogi je modro varčen, ampak ta noč je posebna noč, pa nas pelje na lokalno specialiteto, ki hitro zdrkne po grlu. Imenuje se Horchada, izgovori se orčada. Okus ima nekje med vitriolom, bepantenom in sirkovo moko. Super, samo navaditi se je treba. Pa še led dobiš in lahko slurpaš brez etepetete zadržkov, medtem ko zavaljene starke mahajo s cigaretami in se iz dna duše krohotajo. Edino Hesus Christus ni tarča posmeha.

Potem orčade žal zmanjka. Noč še kar vztraja. Nikjer nikogar. Kar spuki, mejdunej. Drsanje obnošenih šlap odmeva med keramičnimi zidovi. Pa gremo spat, v varno zavetje tretjega štuka Gogijevega slonokoščenega stolpa, ki ga je čisto sam, praktično brez izdatkov – jahaje na prisojnem grebenu svetovne griže – preuredil. In zaspimo, in dolgo spimo in šele potem, nekje sredi noči se začne velika lokalna fešta s petardami, prepevanjem, plesom, grlenimi vzkliki in golidami osvežilnih napitkov. Se sliši kot na okrajnem sodišču registrirana vojna. Pa ti Valencianci so čisto nori. Blaznijo do osmih zjutraj, potem pa v posteljo.

Mi pa, žal, naprej. Svakog gosta preko noći dosta.

Potem je kaj kmalu prišla meja med kontinentoma, med tistim, ki jemlje in tistim, ki daje, čeprav to je malo relativno – mi siromaki vedno samo dajemo: najprej španski špedicijskocvarinsko-ladjarski camarilli, nato marueški okrogloriti bakšiš armadi. Juhej. A pa niso sklenili nekakšne carinske unije med EU in Marokom, junija letos? So? Aja, ma ni nič videt.  Toliko o tem. Je pa pristanišče veliko in grdo in moderno in Mustafa iz Senegala, honorarni suženj cool Karima je bil za razliko od ostalih slot mašin zelo prijazen.

Naj mu gre vse kot namazano.

(trije velblodi na poti v Afriko)

Republika Slovenija je kot vem izjemno širokogrudna napram tujcem. To nenavadno obnašanje je kodificirano že v slovenskem jeziku samem. Grde besede, kot so naprimer Dalejnc, Idrc al pa Štajrc so rezervirane za domaćine, medtem ko so lepe besede, med katerimi je najkrasnejša beseda velblod, rezervirane za tujce in ostale šefurje.

Skratka, čeprav nismo vešči upravljanja s tahometrom in smo za 5 ur obtičali v koloni med Saint Trapezom in Saint Privatom, smo že v Valenciji, ki je po novem znana kot novi začasni stalni domicil svetovno znanega umetnika, prevaranta in poklicnega penetratorja tujih stanovanj Flash Gorana and the golden flashback institution for protection of wildlife on alcohol-a. To je z drugimi besedami moj prijatelj Gogi Demagogi iz časov, ko sem se sam dičil s titulo Memento Mori. Bili so to časi razbrzdanega ljudskega teatra, v katerih je bilo vse v maslu, samo jaz kot v.d. finančnega direktorja sem si malce zamazal ime z netransparentnimi denarnimi posli. Zato je naš teater Gromki slednjič tudi propadel, a nič ne de, nastala je fondacja za samoizgon avtohtonih artistov in druge kulturne sodrge iz domaćih logov.

Pa smo tu, v Valenciji, na ulici Santa Teresa, en dan po lokalnem prazniku Moros i Cristianos, na poti v Afriko.

Kot je iz podobic nazorno kazno gre za humanitarno karavano: en kamion, v kamionu en kombi, v kombiju ful humanitare krame, četa Kitajcev ter zgoraj navedeni Idrc, Dalejnc in Štajrc. Pa dobro ljudi, dali je to uopće moguće?

Zahvala gre sledečim osebam ali organom:

- Špela Trošt z družino

- Božena Pellis z družino

- Mateja Marincelj z možem in s simpatično gostilno »Pri Stričku« v Novih Jaršah, Lj

- Barbara Motoh-Bračanov in Društvo prijateljev mladine, Izola

- Lana, Neca, Ajda in Femke

- mnogi slovenski alpinisti

- zveza separatistov od Slovenije

- premnogi anonimni darovalci

hasta la rivista

Contact

Andrej Morović
andrej.morovic[add]gmail.com
Špela Kalčić
spela.kalcic[add]gmail.com
---------------------------------- Address: W Africa P.O.B, n.n.

Authors

Archives

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 583 other followers