E-migrator

»Živjo. V Agadir gremo naslednjo sredo, tako da, kdaj se dobiva v Essaouiri? Ne pozabi, da si obljubila, da prideš k nam preden odidemo.«

»To sredo? Potem pridem pa v torek popoldne.«

Torek popoldne:

»Kaj, prideš al’ ne? Drugače bi šel na plažo pogledat svoje angleške prijatelje.«

In sem ga poklicala, da sem obljubila, da pridem in da torej pridem in da naj neha težit. Da naj gre na plažo in se dobiva tam. Odkar sem prišla v Essaouiro, me izsiljuje:

»Zdravo. Kako si? A si ok? Res te pogrešamo… Pazi nase… Jutri pridemo v mesto, na poroko hčerke mojega bogatega strica. Kdaj te torej lahko vidim?… Ravnokar smo se peljali mimo tvojega avta. Smo v mestu… A še delaš? Če ne, bi te rad videl. Sem z družino…«

Kar nekaj časa je trajalo, da sem mu dopovedala, da sem v Essaouiri izključno zaradi internet signala, ki ga potrebujem pri svojem delu. In da se nimam časa dobivat z njim in da se javim, ko končam s svojimi zadevami.

Preden sem se odpeljala v Id Mouhin, sem izza šoferskega sedeža potegnila japonke. In glej ga šmenta, na vrhu japonk odrezan pramen črnih las. Črna magija? Kdo mi je to podtaknil? Muslimani čarajo z odstriženimi lasmi, odrezanimi nohti ipd. Le kdo bi mi tole podtaknil in zakaj? A ni ponavadi tako, da tisti, ki mi kaj hoče, vzame moje lase ali nohte in ne podtika svojih? Morda mi je katera izmed Mohamedovih sestra podtaknila svoje lase, da bi se vrnila, da bi jih ponovno obiskala, da bi ostala z njimi? Zadnjič smo se poslovili v solzah. Jokala je Babica. Jokala je mama Mina. Jokal je Nordin. Hanan, Fatima in Sadija so se zadržale, Mohamed pa je čemerno gledal v tla in zagodrnjal:

»Jaz ne maram sloves.«

Večer prej se je ulegel na preprogo in glavo pokril z brisačo:

»Zame ni nobene opcije na tem svetu. Ti se veseliš, ker odhajaš. A ko boš odšla, bo nekaterim zaradi tega hudo. Dnevi bodo dolgi in težki. Jaz pa bom spet postopal po plaži in iskal sogovornike. Dokler si bila tu, se je vsaj kaj dogajalo.«

Le s težavo sem odšla, vedno se je našlo kaj novega, da so me še malo zadržali:

»Pridi pogledat staro hišo moje babice. Ker si antropologinja, te bo gotovo zanimalo. Vzemi fotoaparat.«

»Ostani še na kosilu.«

Itd. Ipd.

Ljubko, a naporno. Po drugi strani pa ja,… pasala mi je njihova naklonjenost, njihova skrb zame in njihova toplina. Bila sem del družine. Medtem ko so ženske izvajale svoja vsakodnevna opravila, delale arganovo olje, amlu, kus kus, kuhale, pomivale prale in čistile, se je Mohamed potikal okoli avta, v katerem sem bila lahko z lap topom priključena na štrom, in čakal, da mu bom namenila malo pozornosti.

»Špela, pridi, kosilo… Špela, pridi sem, morda je pa tukaj ob zidu signal… Špela, mi boš pokazala, kako se na CD zapeče fotografije? … Špela, prišli so obiski. Družina. Prideš slikat?… Špela, pridi pogledat, ženske bodo zdaj stiskale olje iz zdrobljenih arganovih jedrc.«

Ne, sploh mi ni bilo slabo. Bilo je zelo prijetno. Če bi imeli i-net signal, bi ostala. Tako pa sem odšla na vsesplošno žalost vseh prisotnih. Večer pred odhodom je babica in mama mame Mine rekla:

»Ti boš moja hčerka«

»Ampak ž’da, babica, jaz sem že hčerka tvoje hčerke. Lahko se pa zmenimo pol-pol Ok?« In se je smejala in smejala.

Nekoliko nejevoljnja zaradi Mohamedovih tečnih sms-ov, sem pospravila pramen las in se odločila, da ga vprašam, kaj je zdaj s tem. Ko sem se pripeljala do Takaušta, je bil Mohamed tam sam.

»Kje so Angleži?«

»Ni jih. Rekli so, da mogoče pridejo, mogoče pa ne.«

»Jutri greste torej v Agadir?«

»Ne, v petek. Ženske imajo še neke opravke.«

»Mohamed, ti si navaden izsiljevalec. Danes sem prišla samo zaradi tega, ker si rekel, da jutri greste. Zaradi tebe sem pustila svoje delo.«

Pošteno me je razkuril. Na poti v vas sem ga vprašala, kaj ve o črni magiji. Rekel je, da bomo vprašali mamo Mino. A da njihova družina v to ne verjame. Čez par ur, ko so se sosedje pobrali in se je Fatima ponovno ukvarjala s kaniranjem mojih okončin, je Mohamed sprožil vprašanje »odrezan pramen las v Špelinem avtu.« Nato si je Sadija morala z glave sneti ruto, da so preverili, če pramen morda ni njen. Bilo mi je zelo neprijetno. Zagotavljali so mi, da se oni s tem ne ukvarjajo in da je Sadija snela ruto le zato, da se prepričam. Na koncu so zaključili, da je kos las morda kozja dlaka, ki jo je v avto prinesel veter.

Ko je bila kana suha, me je Fatima začela strgati po podplatih.

»Je ne boš pustila čez noč?«

»Jutri zgodaj zjutraj nekam grejo, zaradi tega te bo očistila že danes,« je bil zgovoren Mohamed.

»Kam pa?«

»Na grob Sidi Brahima. Sestre morajo do konca sneti uroke. Vnuk Sidi Brahima, Sidi Said nam bo pomagal.«

»Res? Ste bili že kdaj prej pri njem? Zakaj pa?«

»Ja, leta 2007 je nek fant hotel za ženo Fatimo. Njegova mama je čarovnica. In ker ga Fatima ni marala, je mama povzročila, da sva krvavela. Jaz iz nosa, Fatima pa… ne bom rekel od kod, ker se ne spodobi. Krvavela je tri mesece. Takrat smo šli k fikheju. Ko smo naredili vse, kar nam je naročil, sva nehala krvaveti. Zadeva se je ponovila letos pozimi. Spet sva krvavela. Oba naenkrat. Sidi Said pa je pomagal moji starejši sestri. Bil je njena zadnja šansa. Po tem, ko se je vrnila od njega, se je pojavil moški, s katerim se je poročila.«

»Čakaj malo, kaj pa ostale tri? So bile tudi pri njem? In zakaj se potem tudi one niso poročile?«

»Po obisku se moraš skopati v izviru. Ko je zapuščala izvir, je moji starejši sestri pot prekrižal moški. Kar je dober znak. Ostalim trem pa ženska ali otrok. Kar je slab znak. Zaradi tega se niso poročile.«

Seveda sem se odločila, da grem zraven…

Tako smo se ponovno, v že preverjeni tehniki odpeljali do Sidi Brahima. Tokrat s še eno osebo več, saj je z nami šla tudi babica. Malo pred Smimoujem so izstopile, da mi žandarji na check-pointu ne bi zatežili, prepešačile celo mesto in na izhodu mesta ponovno vstopile. Pripeljali smo se v vas kakšnih 15 kilometrov iz Smimouja, mimo solin, kjer 50 kilometrov od morja proizvajajo morsko sol. Morsko vodo baje privažajo s cisterno. Pred tradicionalno berbersko hišo so bili parkirani osli. Stopili smo na dvorišče, kjer nas je sprejel starejši možak, Sidi Said in nas pospremil v eno izmed mnogih sob. Potem smo sedeli, skuhali čaj in se pogovarjali s svetnikom. Pravzaprav so se oni. Jaz pa sem čukasto lovila tiste redke meni znane besede in težila Mohamedu, naj že prevede. A ni dojel, da bi rada vedela vse, o čemer se pogovarjajo, ne samo zadev, ki se tičejo mene. Na koncu je svetnik vsakemu izmad nas izročil v časopis zavito sol, ki se je nihče drug ne sme dotakniti in pa nakvačkano vrvico, na obeh koncih zvezano skupaj v nekakšno rinko.

»Vedno jo nosi s seboj v žepu. Naslednje leto, ko prideš, jo imej s sabo.«

»Ampak Mohamed, kaj pa urok? Rekel si, da mu boš rekel, da naj pogleda, če je na meni kak urok.«

»Saj je pogledal. Pravi, da si ok. On te vidi in ve, kaj je tvoj problem.«

»In kako veš, da ve?«

»Ker ti včasih reče ‘tvoj problem je to in to, je res?’ in ti rečeš, da je.«

»In zakaj se ni tako pogovarjal tudi z mano?«

»Mogoče zato, ker so v našo sobo prišle tiste punce iz Essaouire. Pa tudi zato, ker se nam je malo mudilo.«

Mudilo kam?! Bila sem kar malo razočarana. Od vsega skupaj sem si obetala kaj bolj spektakularnega. A dekleta so bila nekam vesela. Kot da bi dejansko verjele, da je vseh njihovih težav konec. Nazadnje so bila pri Saidu pred 21 dnevi. Takrat je z vseh, tudi mame Mine, babice, Mohameda in Nordina snel uroke. Uročena je bila kar vsa družina. S tlečo palčko se baje dotakne tvoje dlani in temena, s čimer sname urok. Fatima, Sadija in Hanan bi se zelo rade poročile. Za maroške razmere so za poroko že kar v letih. Fatima jih ima 29, Hanan in Sadija sta dvojajčni dvojčici pri 25ih. Fatima bi rada Evropejca. Pravi, da so Maročani brez služb in denarja. Zaradi česar je ne zanimajo. Hanan pa bi rada Maročana, a do sedaj ni bilo še nobenega pravega povpraševanja. Veliko si da opraviti z dvema črnicama pod očmi. Pred kakšnim letom si je s povoščenim trakom z obraza depilirala dlačice, nakar sta ji pod očmi ostali črni podpluti. Nobeno belilno sredstvo ne pomaga. Pravi, da si bo glavo odrezala, jo spravila v škatlo, poslala meni v Evropo, da jo odnesem h kozmetičarki in vso lepo in sijočo pošljem nazaj v Maroko. Hanan je klovnesa. Sadija pa je bolj tiha in zadržana. Morda zaradi tega, ker je precej bolehna. Mohamed pravi, da je anemična: hitro razbijanje srca, bela usta, utrujenost. Kaj pa vem, tudi nekam rumene polti je. A h zdravniku baje noče. Do samskega stanu deluje precej indiferentna. Če nikogar ne zanima, tudi prav. Ona bi rada le fotoaparat. Ponujala sem ji, da se nauči slikati z mojim, pa ni hotela. Bala se je, da bi ji padel z rok. Ker ji vse, kar prime, vedno in povsod pada z rok.

»Kdaj greš v Evropo? In kdaj prideš nazaj? Naslednjič ko prideš, mi prinesi fotoaparat.«

Na vhodu v Smimou sem se na Mohameda malo razjezila: »Kaj pa, če bi tvoja devetdesetletna babica sedela spredaj in se z mano peljala skozi mesto, ti mlad in pri močeh pa pešačil?«

»Seveda, s tabo sem ostal le zato, ker sem mislil, da ne poznaš poti.«

Popoldne je minilo v smehu. Mohamed je končno sprevidel, da bo za svoje dolgočasje moral poskrbeti sam in odšel na plažo.

Punce smo se zafrkavale na račun moških. Ker je moj osebni prevajalec odšel, smo komunicirale s pomočjo besed, ki jih poznamo. One tistih nekaj francoskih ali angleških, jaz tistih nekaj arabskih. Ena izmed najpogosteje slišanih v naših pogovorih je »rezo makejnš, ni signala«. Ker pač vedno težim, da v Id Mouhinu ni signala, zaradi česar moram na internet v Essaouiro.

Fatima: »Špela, zakaj tvoj mož ni s tabo?«

Špela: »Zato, ker bi bil rad sam.«

Sadija: »Te kdaj pokliče?«

Špela: »Ne.«

Fatima: »Pokaži nam njegovo sliko.«

Hanan: »O, kdo pa je to?«

Sadija: »Rezo Makejnš.«

Ahahaha! Nimajo niti enega razreda osnovne šole, nepismene so, a njihov smisel za humor me obara s nogu. Kadar sem zares dobre volje, se od smeha jokam. Tega popoldneva so solze lile v potokih.
Zvečer se je pojavil Mohamed.

Hanan: »Rezo Makejnš je prišel nazaj.«

Fatima: »Rezo Makejnš je delal.«

Mohamed: »Kar zafrkavajte, ne gane me kaj govorite.«

Špela: »Ampak Mohamed, tvoje sestre, mama in babica cele dneve delajo. Perejo, kuhajo, pomivajo, skrbijo za hišo, stiskajo olje, meljejo amlu, svaljkajo kuskus. Nikoli jim ni dolgčas, ker delajo. Ti pa po plaži preganjaš turiste in se smiliš samemu sebi ker ti je dolgčas. Kaj če bi še ti malo delal?«

Mohamed: »Saj sem celo leto delal. Študiral sem. Hočem si spočit glavo.«

Špela: »Saj pravim, kakšno fizično delo bi te fino sprostilo. Naprimer beljenje sten. Namesto da za to plačujete druge.«

Mohamed: »To ni moje delo.«

Zvečer gledamo neko maroško telenovelo. Pastirica nima nikogar na svetu razen svoje kozice. Joka in joka, mati se je poročila z drugim, njo pa so odgnali od doma. Zdaj za druge ljudi čuva koze. Mimo pride mladenič, ki se z njo nadvse sočutno pogovarja:

»Uboga. Jaz te bom poročil in poskrbljeno bo zate.«

»Ampak kako? Nimaš ne službe, ne doma, ne denarja?«

»Šel bom delat. Na plaži se bom pogovarjal s turisti, se ves utrujen ob večerih vračal domov in zaslužil za dom in življenje.«

Mohamed: »Ti me malo zafrkavaš, a ne?«

Špela: »Mah ne. To je samo nadaljevanka. Saj veš, da ne znam arabsko.«

Pride starejši moški s pladnjem, polnim hrane in potovalko polno lepih oblek. Pastirico najprej nafutra, potem ji izroči obleke in reva medli od sreče. Tu gud to bi čru. Tip ji reče:

»Vse to bo tvoje, če se poročiš z mano.«

Mohamed: »Ne. To je njen očim. Rekel bo, vse to bo tvoje, če se poročiš z mojim prijateljem. Ona bo rekla ne, nakar se bo razjezil in ji pobral vse obleke, ki jih ji je že dal.«

Špela: »No, a vidite punce, z moškimi so sami problemi.«

Očim na pastiričin »ne« naredi grimaso, pobere stvari in ji primaže klofuto.

Punce se strinjajo: »Rezo makejnš.«

Špela: »Mohamed, ženska mora sama služiti svoj denar in biti neodvisna od takihle telebanov. Če pa ji že kak moški govori, kaj je zanjo dobro in kaj ne ter kaj sme in česa ne, potem naj vsaj dela, prinaša denar in zanjo skrbi kot je treba. Ti bi, da jaz ostanem pri vas?«

Mohamed: »Ja, seveda.«

Špela: »In namesto mene boš denar služil ti?«

Mohamed: »Seveda, zakaj pa ne.«

Špela: »Dobro, potem pa ostanem z vami. S Fatimo bom kuhala in prala in pospravljala. To je tudi delo. Ti pa boš prinašal denar, da bomo imeli za kuskus in dizel. In ti bo dolgčas. Haha. Mislim, da je bolje če ženska dela in ima vsaj tri moške. Enega za intelektualne pogovore, enega da ji čuva otroke in enega da ji menja gume.«

Mohamed: »Ti si nora.«

Jutro je prineslo nove ceremonije. Fatima me je poklicala v eno izmed sob, ki so jo tistega dne namenili za izvajanje osebne higiene. Tepihe odstranijo, prinesejo lavor in lamber s plastičnim lončkom za polivanje.

»Melha, melha, prinesi sol,« mi je na vso moč resno dajala napotke Fatima.

»Stresi jo v lavor.«

Medtem ko sem jo stresala, se je na vso moč trudila, da se nebi dotaknila katerega izmed mojih svetih rekvizitov. Slano vodo sem morala preliti v manjšo skledico, kamor je nasula kano in vanjo pomočiti volnen trak. Nato sem si s kanino brozgo morala umiti roke do komolcev in obraz. Za tem je sledilo tuširanje s sveto slano vodo.

»Kulši, kulši, vse umij,« mi je kazala Fatima.

Ko sem se vsa slana in razkužena pojavila na dvorišču, je predme postavila lončeno posodo z ogljem, ki se uporablja za pripravo čaja ali tažina, in nanj stresla neka semena, pomešana z ježevimi bodicami. Stopiti sem morala nad zadevo in se dobro predimiti. Baje da je isti recept za vso družino dal Sidi Said.

»Safi. Dovolj. Zdaj si čista. Trakec vedno nosi s sabo, prinašal ti bo srečo.«

Tokratno slovo je bilo malo manj solzavo. Babica je jokala tišje kot zadnjič, mama Mina pa je spustila nekoliko manj solza. Ko smo se poslovili, je Mohamed prisedel, da se je z mano odpeljal do plaže.

»Mohamed, hvala za vse, pa ne mi zamerit za včeraj.«

»Ravno sem hotel reči, da se ne jezi name, ker sem se tudi sam samo hecal. In da si vedno dobrodošla pri nas. Sama, z družino ali z Rezo Makejnš. Ko pridemo v Agadir, ti sporočim, če je še vroče. Če ni, bi ramadan lahko preživela z nami.«

Danes se je začel ramadan. Težka bo, ker so dnevi dolgi. Od štirih zjutraj do devetih zvečer brez hrane in vode ni kar tako. Vsem prijateljem muslimanom želim ramadan mubarak said! Mojemu tateku pa vse najboljše!